VSRS Sklep I Ips 19468/2014-291

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1S sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 18. 12. 2014 je bil Ž. S. obsojen na tri leta zapora, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Okrožno sodišče v Mariboru je za tem v ločenem postopku odločalo o predlogu obsojenca za izvršitev kazni zapora tako, da med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma in s sklepom X K 19468/2014 z dne 7. 9. 2015 odločilo, da se kazen zapora treh let, izrečena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, po določilu tretjega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) izvrši tako, da bo lahko delal in prebival doma, razen ob prostih dnevih, praviloma od koncu tedna, ko bo moral biti v zavodu za prestajanje kazni zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp19468/2014 z dne 24. 3. 2016 ugodilo pritožbi višje državne tožilke zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje in ga spremenilo tako, da se predlogu obsojenca za alternativno prestajanje zaporne kazni ne ugodi ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za alternativno prestajanje kazni zapora so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je obrazložitev izpodbijanega sklepa, kot navaja vložnik, materialnopravno napačna in obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka, ki narekujejo razveljavitev izpodbijanega sklepa. Vložnik navaja, da je bil z izpodbijano odločbo kazenski postopek končan, hkrati pa bo z odločitvijo Vrhovnega sodišča odločeno o vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma razvoj prava preko sodne prakse. Vložnik zatrjuje, da argument pritožbenega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za tako težka kazniva dejanja, da alternativno prestajanje kazni zapora ni dopustno, ni utemeljen. Po stališču vložnika je za presojo primernosti alternativne izvršitve kazni potrebno ugotoviti obstoj naslednjih okoliščin: a) izrečeno višino kazni (težo kaznivega dejanja), b) osebnostno primernost z vidika možnosti zaupanja za spoštovanje takšnega načina izvršitve ter c) zaposlenost. Obsojencu je bila

izrečena kazen tri leta zapora, kar je znotraj meje zaporne kazni, za katero je zakonodajalec ocenil, da še dovoljuje izvršitev zaporne kazni z zaporom le ob koncu tedna, zato se argument prevelike teže obsojencu očitanih kaznivih dejanj kot razlog za zavrnitev predloga izkaže kot neutemeljen. Pogoj, da je obsojenec zaposlen ali da se izobražuje, je potrebno le ugotoviti, ta okoliščina ne zahteva posebne obrazložitve oziroma vrednotenja ali tehtanja. Obsojeni je bil v času, ko je podal predlog za alternativno izvršitev kazni zaposlen, kar je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi, evidence Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in iz izpovedb več prič, ki so bile zaslišane v obravnavani zadevi. Zaključek pritožbenega sodišča, da zaposlitev obsojenca ni izkazana, je tako napačen. Pri tem ne gre le za zmotno ugotovitev dejanske okoliščine, ampak za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik predlaga Vrhovnemu sodišču naj izpodbijani sklep razveljavi in predlogu obsojenca za izvršitve zaporne kazni ob koncu tedna ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Mariboru.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena. Ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, ampak poseben sklep, s katerim je sodišče odločilo o alternativnem prestajanju kazni zapora, ki se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če so podani pogoji iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), torej če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovni državni tožilec nadalje ocenjuje, da navedeni pogoji niso podani, saj zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nadalje zahteva nasprotuje oceni višjega sodišča glede teže obsojencu očitanih kaznivih dejanj in glede značilnosti njegove zaposlitve, to vse pa se nanaša na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati. Višje sodišče je ocenilo, da je bil obsojenec spoznan za krivega petih korupcijskih dejanj, ki so resen problem v vsakem družbenem okolju in jih ni mogoče minimalizirati. Ob obsojenčevem obsežnem izpisku iz kazenske evidence po oceni višjega sodišča ni podlage za zaključek, da bi bil pri obsojencu že z „vikend zaporom“ dosežen namen kaznovanja. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da je višje sodišče po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi z obsojencem sklenjene le fiktivno za potrebe kazenskega postopka in se tako tudi zatrjevanje o kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izkaže kot nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča.

4Zagovorniki obsojenca v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca ocenjujejo, da je mogoče v tej zadevi pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno (prvi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik vztraja, da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi diametralnega nasprotja med zaključki Višjega sodišča v Mariboru ter listinskimi in pisnimi dokazi v sodnem spisu, zaradi česar je bila obsojencu tudi kršena pravica do obravnave pred sodiščem. Vložnik nadalje vztraja pri svojem stališču, da zakonsko določenega okvira kazni, za katere je mogoče določiti alternativno prestajanje, ni mogoče ožiti s sodno presojo o teži dejanj, za katera je bila izrečena kazen znotraj okvira tri leta zapora. Vložnik še zatrjuje, da je bil obsojenec v času odločanja o predlogu za alternativno prestajanje kazni zaposlen, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, medtem ko je sodišče druge stopnje brez obravnave in brez tehtnih argumentov zavzelo drugačno stališče in z neposrednim odločanjem obsojencu vzelo možnost obravnave. Vložnik zaključuje s ponovitvijo predloga, ki ga je podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5Prvo vprašanje, na katero je bilo treba odgovoriti pri obravnavanju zahteve je, ali je pravnomočen sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za alternativno prestajanje kazni zapora, sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek zoper obsojenca. Sodišče prve stopnje je Ž. S. za nadaljevano kaznivo

dejanje nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in enajst mesecev zapora in denarno stransko kazen 25.346,00 EUR. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje na predlog obrambe odločilo, da bo izrečena kazen zapora izvršena na način iz tretjega odstavka 86. člena KZ-1. Na pritožbo državne tožilke je Višje sodišče v Mariboru sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1, kaznivega dejanja po prvem odstavku 242. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 242. člena KZ-1 in mu za ta dejanja izreklo enotno kazen tri leta zapora in denarno kazen, razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o načinu izvrševanja kazni zapora in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6Z odločitvijo pritožbenega sodišča je bil kazenski postopek zoper Ž. S. pravnomočno končan, saj je bilo z njo odločeno tako o krivdi kot kazni. Sodišče druge stopnje je razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje o alternativnem prestajanju kazni, ker ob na novo izrečeni sodbi o predlogu obrambe za določitev predlaganega nadomestnega načina izvršitve kazni ni moglo odločiti, saj je podvomilo v pravilnost ugotovljenih dejstev v zvezi z vprašanjem obsojenčeve zaposlitve.

7V prvem odstavku 420. člena ZKP so navedeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, s katero ni bil pravnomočno končan kazenski postopek - tako imenovano drugo odločbo. Zahteva zoper takšno odločbo je dovoljena, če je od odločitve (i) vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, (ii) enotne uporabe prava ali (iii) za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, pri čemer sme obsojenec tudi v takem primeru uveljavljati le 1) kršitev kazenskega zakonika; 2) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP; 3) kršitve določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP).

8Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do treh let (razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost) za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer natančnejše pogoje izvrševanja določi zakon. Navedena zakonska določba se sklicuje na ZIKS-1, ki v prvem odstavku 12. člena določa okoliščine, odločilne za dopustitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Iz omenjene določbe izhaja, da lahko sodišče dopusti takšen način izvrševanja kazni zapora samo obsojencu, ki je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zaposlen.

9Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011 glede vprašanja, kaj mora sodišče upoštevati pri odločanju nadomestitve izrečene kazni zapora z alternativno sankcijo povedalo, da mora upoštevati načela in določbe, ki veljajo za izrekanje kazni. V navedeni odločbi se je Vrhovno sodišče sklicevalo tudi na odločbo I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009, v kateri je navedeno, da se mora sodišče pri odločanju o načinu izvrševanja zaporne kazni opreti na poglobljeno, analitično in celovito preverjanje in oceno okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem.

10Odločanje o nadomestitvi kazni zapora za alternativno sankcijo je mogoče primerjati z izrekanjem kazni. Tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativen način se uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca. Ob upoštevanju navedenih stališč ni mogoče pritrditi vložniku, da sodišče pri odločanju, ali bo izreklo nadomesten način izvršitve kazni zapora, ugotavlja le, ali je zaporna kazen izrečena do treh let, to je v okviru, določenem v tretjem odstavku 86. člena KZ-1 in da ne gre za kaznivo dejanje

zoper spolno nedotakljivost (formalna pogoja) ter da obsojenec izpolnjuje pogoje, določene v ZIKS-1. To bi pomenilo, da mora sodišče v primeru, da ugotovi obstoj formalnih pogojev, kazen zapora obvezno nadomestiti z alternativno sankcijo, ne da bi presojalo, ali ta lahko doseže namen kaznovanja.

11Na vprašanje, ali za izrek alternativne sankcije zadošča, da obsojencu izrečena kazen zapora ni višja od treh let, ali pa mora ob tem sodišče tudi presojati, ali bo s takšno sankcijo dosežen namen kaznovanja, je z navedenima odločbama in drugimi Vrhovno sodišče že odgovorilo. Višje sodišče je zavrnilo predlog zagovornika obsojenca za alternativno prestajanje zaporne kazni, ker je ugotovilo, da že sama teža obsojenčevih kaznivih dejanj ne daje podlage za takšno odločitev. Ob tem je navedlo, da je bil spoznan za krivega izvršitve petih kaznivih dejanj nedovoljenega dajanja daril, za kakršna je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do petih let, nadalje da gre za korupcijska kazniva dejanja, ki so resen problem v vsakem družbenem okolju in da teh dejanj (manipulacij v športni organizaciji) ni mogoče minimalizirati, opozarja pa še na dokaj obsežen izpisek iz kazenske evidence obsojenca in zaključuje, da z „vikend zaporom“ ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je na vprašanje, ki ga v zvezi z vprašanjem, ali sme sodišče ob tem, da obsojencu ni izrečena kazen zapora, višja od treh let, še posebej presojati težo kaznivih dejanj, v sodni praksi že odgovorjeno in da to vprašanje tudi v obravnavanem primeru ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin ne narekuje drugačnega odgovora.

12Iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da že sama teža ter narava obsojenčevih kaznivih dejanj ne daje podlage za alternativno prestajanje zaporne kazni. Izrecno je to navedlo sodišče v točkah 5 in 7 obrazložitve. Nadaljnje ukvarjanje pritožbenega sodišča z vprašanjem, ali je bil obsojenec dejansko zaposlen oziroma ali je res delal, ko je prišel iz pripora, je zato za samo odločitev nerelevantno. Vložnik namreč ne zatrjuje, da je kršitev načela neposrednosti, storjene s tem, da je višje sodišče sprejelo drugačno oceno dokazov o obsojenčevi zaposlenosti od prvostopnega sodišča, ne da bi dokaze v zvezi s tem izvedlo, v kakršnikoli povezavi s presojo sodišča druge stopnje glede teže in narave obsojenčevih kaznivih dejanj in zaključkom, da bo namen kaznovanja lahko dosežen le z izrečeno kaznijo zapora.

13Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili obsojenčevi zagovorniki, ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo, obsojenca pa v skladu z določbo četrtega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačilo sodne takse.