VSL sodba in sklep I Cp 758/2016

I. Pritožba se zavrne ter se sklep (I. točka izreka) in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se objektivna sprememba tožbe dopusti (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožnik lastninsko pravico na nepremičnini, zemljiški parceli z ID znakom 001, do celote (II. točka izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2Zoper I. in II. točko izreka odločbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da objektivne spremembe tožbe ne dopusti in zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja, da je sama postala lastnica predmetne nepremičnine na podlagi Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo), kar je pravilno zavedeno v zemljiški knjigi. Ugotovitev sodišča o tem, da je tožnik lastnik predmetne nepremičnine na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), je zmotna. Sodišče je napačno odločilo, da predmetna nepremičnina ne predstavlja športnega objekta. Med strankama res ni bilo sporno, da se na sporni parceli nahaja gostinski lokal, ne drži pa, da iz tega razloga ne gre za športni objekt. Tožnik se je odločil, da bo poskušal pridobiti v last športni kompleks, ki se nahaja v rekreacijskem parku, ki je del krajinskega parka, na katerem obstaja močan javni interes, da ostaja javno dostopen. Med vsemi parcelami je izbral le eno, na kateri se nahaja lokal, pri tem pa je priznal, da bo ostale nepremičnine poskušal pridobiti v postopku po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL) kot pripadajoča zemljišča k stavbi. Sodišče prve stopnje je s sodbo omogočilo obid zakona. Toženka vztraja, da vsak športni kompleks sestavljajo neposredna športna površina (npr. igrišče) in spremljevalni objekti, kamor sodi tudi gostinski lokal, ki je v konkretnem primeru v osrčju kompleksa in je z njim neločljivo povezan. Pritožnica polemizira z argumenti sodišča prve stopnje in poudarja, da se gostinski obrat ne nahaja v nekem kotu rekreacijskega centra, tudi ni pomembno, da se objekt uporablja za druge prireditve in srečanja, primarno je namenjen uporabnikom rekreacijskih površin. Sklicuje se na zapisnik Ustanovne skupščine Zveze športnih društev A. z dne 6. 11. 1986, iz katerega izhaja, da investicijski program izgradnje športnega parka A. zajema tudi gostinske prostore. S tem utemeljuje zaključek, da so gostinski objekti praviloma nepogrešljiv sestavni del športnih oziroma rekreacijskih parkov. Okoliška igrala, balinišče in trim steza predstavljajo rekreacijske površine (in kot take del rekreacijskega centra). Iz poročila o oceni vrednosti, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da je pomožni objekt gostinskega lokala balinišče, torej je gostinski lokal del rekreacijskega centra. Argumenti tožnika so neobičajni, ker je sam športno društvo in zatrjuje, da je v času družbene lastnine zgradil gostilno, ki ni športni objekt. Tožnik ni pojasnil, kako je kot rekreacijsko društvo pridobil pravico graditi gostinski obrat. Prav športna namembnost je bila pogoj za pridobitev pravice graditi znotraj športnega kompleksa. Sodišče se s splošnim pojasnilom glede opravljanja pridobitne dejavnosti do navedenih očitkov ni opredelilo. Iz 13. člena odločbe Pripombe na pravila kluba za rekracijo B. izhaja, da gostinska dejavnost ni osnovni namen kluba. Iz parcelnega izrisa U. izhaja, da gre za objekte občinskega pomena, ki predstavljajo zaključen kompleks. Pritožnica se ne strinja z razlogi v povezavi z javnim interesom v športu. Navaja upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice in kot pavšalen ocenjuje zaključek sodišča, da različno lastništvo nima za posledico zmanjšane uporabnosti rekreacijskih površin okoliša B. Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da iz poročila o oceni vrednosti, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da nepremičnina predstavlja rekreacijske površine. Gre za enoten kompleks, kar izhaja iz Programa kluba za rekreacijo B., kjer je opisana razvojna pot kluba. Da ni šlo zgolj za opravljanje gostinske dejavnosti, temveč predvsem za zagotavljanje športnih aktivnosti, izhaja iz Zapisnika seje odbora rekreacijskega centra B. z 21. 8. 1972. Sklicuje se še na zapisnike Kluba za rekreacijo B., da gre za enoten kompleks pa izhaja tudi iz odločbe upravnega organa s 23. 8. 1968 o dovolitvi gradnje prizidka na parc. št. 1031, k. o. X. Ne strinja se z argumentacijo sodišča, da naše pravo ne pozna pojma spremljevalni objekt. ZSpo v 64. členu ne govori o nepremičnini, ampak o športnem objektu. Pojem kompleks nepremičnin pozna 19. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), sklicuje se na odločbo VSRS X Ips 344/2013. Sodišče se ni opredelilo do številnih argumentov toženke, s tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prišlo je do posega v ustavno zajamčene pravice iz 2., 22., 23. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožnik ni izkazal aktivne stvarne legitimacije. Za toženko je bila sporna zlasti stvarna legitimacija v razmerju med tožnikom in Zvezo športnih društev A., ne pa med tožnikom in njegovimi pravnimi predniki. Iz tožnikovih navedb še ne izhaja, da je bil tožnik imetnik pravice uporabe na predmetni nepremičnini ob uveljavitvi ZLNDL. Toženka je aktivni stvarni legitimaciji ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Tožnik ni prerekal navedb o civilnem sporu med njim in Zvezo športnih društev A., sodišče se do njih ni opredelilo. Tudi uporabno dovoljenje se glasi na Zvezo športnih društev A. Toženka je prerekala navedbe, da naj bi tožnikovi člani zgradili objekt z osebnim delom in lastnimi sredstvi, poudarila je, da o tem dokazi niso bili predloženi. Predložene listine (uporabno dovoljenje) kažejo, da je bil tožnik ustanovljen kasneje in je bil prizidek zgrajen z delom drugih. Poudarja, da sta društvo in zveza društev dva ločena pravna subjekta. Tožnik je uporabljal ime zveze, na zvezo se glasijo odločbe. Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da je nastopal v lastnem imenu in za svoj račun pridobil uporabno dovoljenje. Argumenti glede prenosa pravice uporabe na eni in glede razlage športnega kompleksa na drugi stani, obakrat v škodo toženke, pomenijo neenako obravnavo. Tožnik je izkazoval procesno predpostavko za svoj zahtevek zgolj za delež 598/1000 od celote. Novejša in ustaljena sodna praksa priglasitev zahtevka v postopku po 64. členu ZSpo razlaga kot procesno predpostavko za vložitev tožbe (I Up 395/2003, I Up 1322/2006). Sodišče tožbenemu zahtevku v deležu 402/1000 ne bi smelo ugoditi, moralo bi ga zavreči. Zmotno je naziranje glede uporabe instituta exceptio illegalis. Sklep je akt razpolaganja, ne gre za podzakonski predpis (odločba Upravnega sodišča U 130/2003, odločba VSRS I Up 844/2004, odločba VSRS Up 395/2003), navedeni institut se zato zanj ne more uporabiti.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo pravočasno odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. V odgovoru na pritožbo je izrecno uveljavljal pravico do izjave v pritožbenem postopku z grajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi se Sklep z dne 2. 4. 1999 o razglasitvi športnih objektov občinskega pomena nanašal tudi na sporno nepremičnino. Vztraja, da predmetni akt, ne glede na njegovo opredelitev oziroma naravo, sporne nepremičnine ni opredelil za športni objekt občinskega pomena. Sklep se izrecno nanaša na nepremičnine, locirane v k. o. Y, ne pa k. o. X, kjer se zadevna nepremičnina nahaja. Napačnih besedil pravnih aktov, ki urejajo posamična razmerja, četudi gre za pisno pomoto, ni mogoče dopolnjevati z namensko razlago. Institut, ki pride v tem primeru v upoštev, je popravni akt v 223. členu ZUP. Če bi za tožnika veljala obveznost priglasitve po drugem odstavku 64. člena ZSpo, rok za to še ni mogel začeti teči.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da nepremičnina, parc. št. 1031/2, k. o. X, predstavlja stavbišče gostinske zgradbe;

- da je pred parcelacijo, ki je nastopila pred letom 1999, predmetna nepremičnina predstavljala sestavino zemljiške parcele parc. št. 1031;

- da je predmetna nepremičnina predstavljala družbeno lastnino, na kateri je imela v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe Zveza športnih društev A., katere član in ustanovitelj je bil nekoč tožnik;

- da je toženka je na podlagi Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL(1) in Sklepa o spremembi sklepa o določitvi objektov občinskega pomena v MOL(2) na predmetni nepremičnini vknjižila svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo.

Navedene ugotovitve pritožbeno niso sporne.

Športni objekt po ZSpo

6Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da predmetna nepremičnina ni športni objekt (17. člen ZSpo), saj ni namenjena športni dejavnosti, zanjo ni opremljena, poglavitni namen objekta je gostinska dejavnost. Ugotovljeno je, da predmetna stavba niti v enem samem delu nima prostorov za šport in rekreacijo(3) in se ne nahaja v javni evidenci športnih objektov, ki jo vodi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

7Pritožnica neutemeljeno vztraja pri argumentaciji, da gre konkretno za športni kompleks, predmetna nepremičnina (gostilna) pa predstavlja spremljevalni objekt, ki je s kompleksom neločljivo povezan. Graja, da ne drži, da naše pravo ne pozna pojma kompleks nepremičnin, s sklicevanjem na 19. člen Zakona o denacionalizaciji (in na sodbo VSRS X Ips 344/2013), ni utemeljena. Višje sodišče pojasnjuje, da drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) določa, da zgolj če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, sodnik upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Upoštevni ZSpo v 17. členu jasno definira športni objekt (in ne športni kompleks), sodišče druge stopnje pa sprejema prepričljivo obrazloženo odločitev prvega sodišča, da konkretno ne gre za športni objekt, ampak za gostilno. Ne prepričajo niti navedbe o razlagi zakonskega termina športni objekt, ki ga ponuja pritožnica in se tako zavzema za posredno uveljavitev termina športni kompleks (ki ga ZSpo ne predvideva). Poudariti velja, da je zakonodajalec tisti, ki je imel široko polje odločanja in je odločil, komu in zakaj bo uzakonil lastninsko pravico na premoženju, ki je bilo dotlej v družbeni lastnini. Ustavno sodišče samo poudarja, da je ustavnosodna presoja zadržana (primerjaj 21. točko obrazložitve odločitve US RS U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002). Toliko bolj za sodišče druge stopnje velja, da med zakoni, ki urejajo uzakonitev lastninske pravice na premoženju, ki je bilo v družbeni lastnini, ne sme (brez razloga, ki ga ob jasni zakonski ureditvi v konkretnem primeru ni) vleči posplošnih vzporednic.

8Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 8. strani sodbe, kjer je poudarjeno, da se predmetna nepremičnina nahaja ob javni poti, tik ob robu sklopa nepremičnin, ki po navedbah toženke tvorijo rekreacijski center B. S tem je odgovorjeno na ponovljene pritožbene navedbe, da se nepremičnina nahaja „v osrčju“ rekreacijskega centra. Tudi sicer pritožbena graja, da se nepremičnina nikakor ne nahaja v „nekem kotu“ rekreacijskega centra, v okviru obravnavanih argumentov in ključne ugotovitve, da ne gre za športni objekt, sama po sebi nima posebne teže. Slednje velja tudi za pritožbeno hipotetično ugibanje, kaj bi se zgodilo, če ne bi prišlo do parcelacije parc. št. 1031.

9Višje sodišče se v odgovor očitkom strinja z zaključkom sodišča, da rekreacijska in gostinska dejavnost v okolišu B. nista med seboj odvisni, da obiskovalci gostinskega obrata niso nujno posamezniki, ki se obenem udejstvujejo na okoliških rekreacijskih površinah (otroška igrala, balinišče, trim steza), pač pa tudi mimoidoči pohodniki, ter da se tam vrstijo raznovrstne prireditve in srečanja različnih organizacij.

10Pritožničino sklicevanje na zapisnik ustanovne skupščine Zveze športnih društev A. iz leta 1986 glede investicijskega programa izgradnje športnega parka A., ki je predvideval izgradnjo športnih igrišč in tribunskega objekta, ki med drugim vsebuje tudi gostinske prostore (poudariti je treba, da ne gre za obravnavano nepremičnino), na čemer pritožnica gradi argumentacijo, da je „očitno, da so gostinski objekti praviloma nepogrešljiv sestavni del športnih oziroma rekreacijskih parkov“ in posplošeno poudarjanje, da bi se tudi športne garderobe in administrativni prostori posledično lahko lastninili po ZLNDL in ne po ZSpo, niso utemeljeni. Vsak konkretni primer se presoja posebej. Konkretno je bilo, upoštevajoč vse okoliščine primera, ugotovljeno, da ne gre za športni objekt (po sami definiciji ZSpo), ampak za gostilno, kar je odločilno.

11Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi drugi odstavek 1. člena ZSpo - uresničevanja javnega interesa v športu. Gre za razloge, ki so smiselno obravnavani podrejeno, glede na to, da je odločilna ugotovitev, da konkretno ne gre za športni objekt (17. člen ZSpo v povezavi s 64. členom ZSpo), in se ZSpo ne more uporabiti glede določanja lastninske pravice na objektu. Sicer pa, kot odgovor na pritožbene navedbe, višje sodišče pritrjuje obrazložitvi (in ne sprejema očitka, da gre za pavšalen in neobrazložen zaključek), da javni interes v športu v konkretnem primeru ne bo v ničemer prizadet, saj gostinski lokal s preostalimi zemljišči ni povezan v prostorsko nedeljivo celoto, zato različno lastništvo ne bo imelo za posledico zmanjšane uporabnosti rekreacijskih površin okoliša B. za sedanje namene. Pritožnica se zmotno in neprepričljivo zavzema za smiselno „obratno“ argumentacijo, in sicer tako, da črpa razloge iz lastninskih upravičenj, ki pa jih, kot že pojasnjeno, na predmetni nepremičnini, na podlagi ZSpo, ki ga sama navaja kot podlago za pridobitev lastninske pravice, nima. Do želenega zaključka je iz istih razlogov ne morejo pripeljati niti argumenti o „celostni oskrbi“ športnih površin (v pritožbi naštetih in podčrtanih obsežnih gozdov, travnikov in otroškega igrišča). Glede tega, da lahko lokalna skupnost sama presodi, da bo športni objekt zaradi ohranjanja javnega pomena za dobro skupnosti kot celote lahko razglasila za športni objekt občinskega pomena, za kar si smiselno prizadeva pritožnica, pa je odgovoriti, da je prav posledica določitve športnih objektov občinskega pomena, na podlagi katere je toženka dosegla vpis v zemljiško knjigo, predmet te pravde.

12Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, kar poudarja tudi sama pritožnica, da se je seznanilo tako s fotografijami, priloženimi Poročilu o oceni vrednosti, kot tudi z načrtom U., kar zadošča. Poročilo o oceni vrednosti, na katerega se sklicuje pritožba, predstavlja dokazno gradivo po nasprotni tožbi (priloga B 8) za izročitev nepremičnine in plačila uporabnine, ki ni predmet presojane delne sodbe, zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do poročila ni (bolj) opredelilo, ni na mestu in, ob vsem že povedanem, ne terja dodatne obravnave.

13Ne drži pritožbeni očitek, da „tožnik kljub pozivom ni pojasnil pravne podlage, na kateri je lahko kot rekreacijsko društvo pridobil pravico graditi gostinski obrat“. Tožnik je pojasnil (list. št. 66, II. pripravljalna vloga z 29. 5. 2015), da je obravnavani objekt namensko zgradil kot gostinski objekt na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (iz katerega izhaja tudi, da se sme zemljišče uporabiti za gradnjo). Pritožnica v tem okviru vztraja oziroma (zgolj) navaja, da tožnik ne bi imel pravice graditi, če ne bi šlo za sestavni del športnega kompleksa oziroma za športni objekt, kar pa iz dokaznega gradiva ne izhaja.

14Pritožnica na koncu 7. strani pritožbe, na 8. in na začetku 9. strani pritožbe izpostavlja odločbo Pripombe na pravila kluba za rekreacijo B., Pravila Kluba za rekreacijo B., Program kluba za rekreacijo B., različne zapisnike Kluba (društva) ter odločbi upravnega organa iz leta 1968 in 1984. S tem utemeljuje, da je tožnik športno društvo, njegova primarna dejavnost je zagotavljanje športnih aktivnosti in ne gostinska dejavnost. Z navedenim sodišča druge stopnje ne uspe prepričati v to, da se predmetna nepremičnina ne bi smela obravnavati ločeno od okoliških nepremičnin, oziroma da gre za športni kompleks. Kot prvo višje sodišče pritrjuje razlogom, da je gostinstvo zgolj dopolnilna dejavnost društva (tožnika), ki ima sicer različna področja udejstvovanja, tudi rekreacijska. Kot drugo sodba sodišča prve stopnje (na 5. strani) vsebuje natančen opis razvoja društva, in sicer, da je bil tožnik ustanovljen v začetku 60-ih let 20. stoletja, pri čemer je šlo sprva za organiziranje prostovoljcev pod nazivom Odbor družbenih organizacij L., ki se je nato preimenovalo v Klub za rekreacijo B., nazadnje pa v Rekreacijsko društvo B.

15Kot tretje pa je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo prvi odstavek 37. člena Zakona o društvih, in sicer, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. ZSpo, ki v 17. členu definira športni objekt, v 64. členu uzakonja pridobitev lastninske pravice (izključno) na športnih objektih. Višje sodišče, kot že obrazloženo, pritrjuje razlogom, da konkretna nepremičnina ni športni objekt (ampak gostilna). Ker torej ni izpolnjen že prvi zakonski pogoj, nadaljnji zakonski pogoj, da je objekt „v upravljanju društva, ki je na dan uveljavitve tega zakona opravljalo dejavnost v športu“, že sam po sebi ne terja dodatne obravnave ter zato predstavlja končni argument v odgovor pritožbeni razpravi o izključnosti oziroma neizključnosti opravljanja gostinske oziroma športne dejavnosti na strani tožnika.

16Višje sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je prvo sodišče pravdni stranki neenako obravnavalo in da je dopustilo obid zakona, saj zaključki, ki preverljivo temeljijo na zakonski subsumpciji dejstvenega in dokaznega substrata, očitka ne potrjujejo.

ZLNDL

17Predmetna nepremičnina zaradi neizpolnitve zakonskih znakov oziroma pogojev ne sodi v domet ZSpo, zato je na podlagi 3. in 7. člena ZLNDL tožnik, imetnik pravice uporabe, na dan uveljavitve ZLNDL, 25. 7. 1997, na originaren način pridobil lastninsko pravico, kar je vse pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

18Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam, da je bil tožnik imetnik pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL, kar je sodišče prve stopnje tudi izčrpno obrazložilo. Upoštevalo je predvsem, da je bilo tožniku (oziroma njegovemu pravnemu predniku) izdano gradbeno dovoljenje (priloga A 5), iz katerega izhaja, da je bila pred tem izdana odločba, da se sme zemljišče uporabiti za gradnjo, pridobljeno je bilo obratovalno dovoljenje (priloga A 6), tožnik in pravni predniki so objekt v celoti in ves čas uporabljali (za gostinsko dejavnost). Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožnik ni pojasnil oziroma zatrjeval okoliščin glede imetništva pravice uporabe, predvsem pa se je do te materije sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno opredelilo.

19Pritožba ponovno poudarja, da je bila na dan uveljavitve ZLNDL v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe vpisana Zveza športnih društev A. (priloga A 37), pred tem pa D., katerih član in ustanovitelj je bil tudi tožnik. V pritožbi navaja, da je „zlasti sporna aktivna stvarna legitimacija v razmerju med tožnikom in Zvezo športnih društev A.“. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da vpis oziroma prenos pravice uporabe družbene lastnine (ki se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice) v zemljiški knjigi, ob uveljavitvi ZLNDL, ni imel konstitutivne narave, kar je odločilno.

20Sodišče prve stopnje je v obravnavanem okviru izpostavilo tudi odločbo z 29. 7. 1971 (A 36, A 37) in zaključilo, da je bila pravica uporabe formalno prenesena na D. samo iz razloga, ker je z obravnavano nepremičnino več destletij upravljal in jo uporabljal njen sestavni član, prednik tožnika - „rekreacijski center, imenovan B.“. Navedeno višje sodišče, v odgovor pritožbenim navedbam v tej smeri, sprejema.

21Res je toženka zatrjevala (list. št. 13),,da je v času, ko je sprejela Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL, med tožnikom in Zvezo športnih društev A. potekal tudi sodni spor, ker tožnik Zvezi športnih društev A., ki naj bi imela pravico uporabe na zemljiščih, ni plačeval najemnine, po njenih podatkih pa naj bi v sporu uspela Zveza“ (za kar sicer ni predložila dokazov). Na podlagi teh navedb v pritožbi zaključuje, da je Zveza športnih društev A. imetnica pravice uporabe in navaja, da tožnik teh navedb ni prerekal, kar pa ne drži. Tožnik je namreč izčrpno predstavil nasprotne argumente glede naziranja v zvezi z imetništvom pravice uporabe med zadevnimi subjekti, do česar se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo. Očitek, da sodišče navedenih trditev ni obravnavalo, je torej neutemeljen.

22V odgovor pritožbeno ponovljenim navedbam višje sodišče pritrjuje tako obrazložitvi kot zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožnik (oziroma njegovi pravni predniki – ugotovljeno nasledstvo na strani tožnika pritožbeno ni sporno) kot samostojno društvo vključil v Š. oziroma D. Š. je bila zveza društev, posamezna društva pa so bila in so ostala samostojna društva v sestavi. Tožnik je v pravnem prometu nastopal povsem samostojno, kot nosilec pravic in obveznosti, čeprav je v svojem imenu, kot vsi člani zveze, uporabljal tudi naziv Š. oziroma D.

23Pritožbeni očitek, da tožnik ni zgradil objekta „z osebnim delom in lastnimi sredstvi“, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovljeno je namreč bilo, da je objekt zgradil tožnik. Ne drži, da uporabno dovoljenje ni bilo izdano tožniku, saj je v odločbi jasno zapisano, da se nanaša na tožnikovega pravnega prednika - klub za rekreacijo B.

Procesna predpostavka

24Presoji sodišča, da priglasitev zahtevka lokalni skupnosti po 64. členu ZSpo velja le za športne objekte, ni mogoče odreči logične prepričljivosti.

25Ni pa mogoče zanemariti ugotovljenih dejstev, da je toženka na predmetni nepremičnini vknjižila svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo in da je to dosegla na podlagi Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL (v nadaljevanju Sklep) v zvezi s Sklepom o spremembi sklepa o določitvi objektov občinskega pomena v MOL, torej na podlagi 64. člena Zspo.

26Navedeni Sklep je po svoji naravi posamičen akt, saj na podlagi določb ZSpo določa objekte in površine občinskega pomena, torej le identificira konkretne nepremičnine, ki naj bi za tako določitev izpolnjevale zakonsko določene kriterije (tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-210/98 z 28. 2. 2002).

27Problem je, ker je v Sklepu navedena k. o. Y, predmetna nepremičnina pa se nahaja v k. o. X. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je šlo pri opisu za očitno pomoto, ki ni povzročila nemožnosti identifikacije. Poudarilo je, da je bila v Sklepu izrecno navedena parc. št. 1031/2, nekdanja vložna številka (1613) ter lokacija - B.

28Pritrditi velja tožnikovemu opozarjanju v odgovoru na pritožbo, da se predmetni Sklep izrecno nanaša na nepremičnine, locirane v k. o. Y, ne pa k. o. X, kjer se zadevna nepremičnina nahaja ter da se posamični akti lahko dopolnjujejo, spreminjajo, oziroma popravljajo le v za to predvidenih postopkih. Slednje se v konkretnem primeru kot bistveno izkaže ravno v zvezi s pravočasno priglasitvijo zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti po 64. členu ZSpo.

29Glede sporne procesne predpostavke je zaključiti, da če toženka predmetnega objekta ni razglasila za športni objekt občinskega pomena, tudi ni mogoče tožniku nesorazmerno naprtiti oziroma očitati, da svojega zahtevka glede predmetnega objekta ni pravočasno priglasil pristojnemu organu lokalne skupnosti.

30Ne glede na vse navedeno pa se ne sme prezreti niti, da je tožnik res uveljavljal zgolj solastninsko pravico do 598/1000, vendar ne (zgolj) na predmetni nepremičnini, pač pa na kolektivu 15 nepremičnin (kot to izhaja iz priloge B 4). Ni torej mogoče izključiti, da je tožnik pravočasno priglasil zahtevek za celotno predmetno nepremičnino.

31Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek deloma zavreči, je ob povedanem neutemeljen.

Exceptio illegalis

32Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o tem, da je glede predmetnega Sklepa uporabilo institut exceptio illegalis (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena ZS), oprlo predvsem na sodbo VSRS I Up 46/2007.

33Toženka v pritožbi očita, da se glede obravnavanega Sklepa navedeni institut ne sme uporabiti in opisuje, kakšna je po njenem mnenju njegova narava.

34Po presoji sodišča druge stopnje je treba tudi na tem mestu (kot je bilo to storjeno že pri obravnavanju procesne predpostavke) upoštevati, da predmetni Sklep navedene nepremičnine ne vsebuje, torej institut exceptio illegalis sploh ne pride v poštev že iz tega razloga.

35Ugotovljeno je, da se je toženka v zemljiško knjigo na podlagi zadevnih sklepov vknjižila kot lastnica, vendar pa gre v konkretnem primeru za presojo originarnega načina pridobitve lastninske pravice (lastnik pa je tožnik), kar je odločilno.

Odločitev sodišča druge stopnje

36Konkretizirani (že obravnavani) očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni, utemeljeni pa niso tudi sicer povsem posplošeni očitki o kršitvi ustavnih pravic, saj je sodišče prve stopnje (pravilno) presodilo jasna zakonska določila.

37Odločitev sodišča prve stopnje (na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), da objektivno spremembo tožbe dopusti, je pravilna, popolna odsotnost konkretiziranih pritožbenih razlogov v tej smeri pa ne terja dodatne obravnave.

38Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep (2. točka 365. člena ZPP) in sodbo sodišča v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), kot izhaja iz izreka.

39Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

40Odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato ta ni bil potreben in tožnik sam krije stroške, ki so mu z njegovo vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 22/1999.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 40/2001.

Op. št. (3): Gostilna je sestavljena iz dveh delov, in sicer manjšega, starejšega dela, ki predstavlja točilnico, in večjega, dvoetažnega, prizidanega, mlajšega dela, v katerem se nahaja soba za goste, hladilnica, kuhinja, sanitarije, dodatna soba za goste, pisarna, shramba ter hodniki in stopnišča.