VSL sklep I Cp 629/2016

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od izdaje sodbe plačati tožeči stranki 3.078,63 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 61.921,37 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2009 dalje do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.078,63 za čas 18. 8. 2009 do 6. 12. 2012 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe povrniti tožeči stranki (pravilno toženi) pravdne stroške v znesku 4.348,73 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča glede zastaranja. Zastaranje obogatitvenega zahtevka začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predvideno kaj drugega. Ob upoštevanju sodne prakse (VSL sodba II Cp 1592/2011, VSL sodba in sklep II Cp 4129/2009, VS RS sodba II Ips 354/2010) je zastaralni rok za celotno vtoževano terjatev začel teči šele z odselitvijo tožnika s kmetije A. A. (10. 12. 2009), saj je vsa dela na kmetiji opravljal vse do odselitve (in ne zgolj do 5. 5. 2009). Sodišče prve stopnje bi mu tako moralo priznati celotno terjatev od začetka dela na kmetiji (10. 5. 1997) do odhoda s kmetije. Poleg vsakdanjega dela in skrbi na kmetiji je izvedel tudi obsežna gradbena dela, rekonstrukcijo in zunanjo ureditev kmetije, ki jih je podrobno opisal. Z njimi je kmetiji dodal novo vrednost. Sodišče prve stopnje mu teh del ne priznava, kar je v nasprotju z 48. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Vsi stroji, ki so bili nabavljeni v času tožnikovega bivanja na kmetiji (v svojih navedbah jih je tožnik specificirano navedel), so se uporabljali v korist kmetije. Tožnik je navedel in z računi dokazal kmetijske stroje, ki jih je kupil iz lastnih sredstev, ker jih A. A. zaradi starosti in svoje mentalitete ni želela financirati. Kmetijski stroji, ki se ne glasijo na njegovo ime, so bili kupljeni iz kmetijskega proračuna, katerega je s svojim delom ustvarjal predvsem tožnik, zato se lahko šteje, da je najmanj njihov solastnik. Po odselitvi iz kmetije so stroji ostali na kmetiji in jih sedaj uporablja drugi toženec. Napačna in predvsem pavšalna je ugotovitev, da je ob odselitvi tožnik prodal drugemu tožencu vse stroje. Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati vsak kmetijski stroj posebej. Drugi toženec ni nikoli izjavil, da je odkupil od tožnika kaj drugega kot traktorsko planirno desko, saj to sploh ni bilo sporno. Tožnik je upravičen do povračila vrednosti kmetijskih strojev ob tožnikovem odhodu s kmetije. Napačen je zaključek, da bi moral tožnik slutiti, da se je prvotni namen A. A., naveden v oporoki, spremenil, ker se je v letih 2000-2002 na kmetijo za nekaj mesecev priselil drugi toženec. Ta se je namreč že po nekaj mesecih odselil zaradi sporov s A. A., ki je tožniku nato izdala oporoko z novejšim datumom, zato je bil tožnik prepričan v veljavnost dogovora. Njun dogovor se je ves čas soglasno izvajal, tožnik in A. A. sta še naprej sodelovala, kmetija se je modernizirala. Zato so nepomembni razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo pred tožnikom na kmetiji že kar nekaj ljudi s podobnimi dogovori, ki se niso končali uspešno, zaradi česar bi tožnik lahko utemeljeno pričakoval, da bo v njegovem primeru razplet enak. Ti ljudje (z izjemo drugega toženca) niso bili tam z dogovorom, kot ga je imel tožnik, temveč kot najeta delovna sila. Zmotna je ugotovitev, da je tožnik opravljal dela le do 5. 5. 2009, ko je A. A. vložila tožbo. Do dviga tožbe (11. 6. 2009) sploh ni vedel, da je vložena, postopka, v katerem je sodba postala pravnomočna šele 18. 12. 2009, pa ni jemal resno, ker so se prej spori vedno razrešili. V preteklosti je A. A. postavljeni zahtevek umaknila. Kmetijo je še naprej vzorno obdeloval do izselitve, kar dokazujejo fotografije, posnete v jeseni 2009, in dejstvo, da so ob njegovem odhodu ostali številni kmetijski proizvodi. Izpovedi prič, da so v tem obdobju opravljale košnjo, razvoz gnojevke ali pripravo drv, niso verodostojne. Tožnik je delal v upanju, da do izselitve ne bo prišlo. Če bi prenehal z delom in bi v postopku uspel, bi namreč imel nepokošene travnike in prazne zaloge pred zimo, tvegal pa bi tudi sankcije s strani pristojnih kmetijskih služb. Napačna je odločitev glede zamudnih obresti, saj mu jih toženca dolgujeta od dneva, ko je prenehalo izvajanje dogovora med tožnikom in A. A. in je tožnik pridobil pravico do poplačila. Stroškovna odločitev je napačna oziroma je niti ni mogoče preizkusiti.

3V odgovoru na tožnikovo pritožbo drugi toženec smiselno predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in v zvezi s pobotnim ugovorom poudarja, da je kot edini dedič pokojne A. A. njen univerzalni pravni naslednik.

4Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagata spremembo sodbe v izpodbijanem delu, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da bi moral izrek sodbe vsebovati tudi odločitev o pobotnem ugovoru. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da ga je sodišče štelo za neutemeljenega, ker je bilo tožnikovo bivanje brezplačno in je bil dogovorjen prekarij. Takšen zaključek ni pravilen, saj sodišče ni upoštevalo, da sta tožnik in A. A. z dogovorom, ki je prenehal veljati, zasledovala in imela obojestransko korist že za časa tožnikovega bivanja na kmetiji – tožnik je imel brezplačno prehrano in bivališče, A. A. pa nekoga, ki je opravljal težja dela na kmetiji. Če lahko zaradi prenehanja dogovora tožnik od A. A. zahteva plačilo za delo, lahko A. A. od njega zahteva plačilo stroškov bivanja. Če njihovega plačila ni zahtevala ob tožnikovi odselitvi, to ne pomeni, da se je svoji terjatvi odpovedala. Glede na izvedeni dokazni postopek ni mogoče zaključiti, da je bilo tožnikovo bivanje na kmetiji A. A. brezplačno, obenem pa odločiti, da A. A. (sedaj njen dedič B. B.) dolguje tožniku plačilo za delo na kmetiji. Sicer terjatev, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, zajema uporabnino, stanovanjske stroške in stroške prehrane, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo le do terjatve iz naslova uporabnine. Ni tudi upoštevalo, da je med postopkom tožnik priznal določene postavke iz pobotnega ugovora (v nižjem znesku). V izreku sklepa o stroških je pomotoma navedeno, da se pravdni stroški povrnejo tožniku.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje prva toženka A. A. umrla. Ker je imela pooblaščenca, je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek brez prekinitve. V izpodbijani sodbi je kot prvo toženo stranko navedlo „pok. A. A.“. Četudi se postopek nadaljuje brez prekinitve, ker je imela umrla stranka pooblaščenca, se sodna odločba mora glasiti na (lahko tudi poimensko še nedoločene) dediče umrle stranke. Pri tem v skladu s stališčem sodne prakse pravdnemu sodišču ni treba čakati na izid zapuščinskega postopka, ampak lahko samo kot predhodno vprašanje ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči.

O pritožbi tožnika

7Vtoževano terjatev iz naslova neupravičene obogatitve (v skupni višini 65.000,00 EUR) je tožnik substanciral z navedbami, da zahteva plačilo povečane vrednosti kmetije v letu 2009 glede na leto 1997, do katere je prišlo zaradi njegovega vlaganja dela in tudi denarja,(1) oziroma da zahteva povrnitev vrednosti njegovega dela na kmetiji v obdobju od 10. 5. 1997 do 10. 12. 2009.(2)

8Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- tožnik in pokojna A. A. sta v maju 1997 sklenila dogovor, da bo A. A. tožniku z oporoko zapustila vse svoje premično in nepremično premoženje v zameno za to, da bo tožnik na kmetijskem posestvu A. A. opravljal težja kmetijska dela, ji v primeru bolezni in starosti nudil primerno nego in ustrezno pomoč, po njeni smrti pa poskrbel za pogreb in oskrboval grob, pri čemer ta dogovor ni ustrezal nobeni izmed zakonsko določenih obličnih pogodb;

- tožnik je svoje obveznosti izpolnjeval od sklenitve dogovora do 5. 5. 2009, ko je prenehal delati na kmetiji,

- A. A. je z drugim tožencem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila v notarskem zapisu sestavljena in sklenjena 28. 8. 2009.

9Sodišče prve stopnje je o tem, da je tožnik prenehal delati na kmetiji dne 5. 5. 2009, zaključilo na podlagi 214. člena ZPP. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil trenutek, ko je tožnik prenehal z delom na kmetiji, med pravnima strankama sporen, saj je tožnik že v tožbi navajal, da je na kmetiji delal vse do odselitve 10. 12. 2009. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti dokaze in na njihovi podlagi odločiti o dokazanosti zgoraj navedenega spornega dejstva.

10Na podlagi ugotovitev, navedenih v 8. točki obrazložitve predmetne odločbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dogovor med tožnikom in A. A., ki se je izpolnjeval od sklenitve v letu 1997 do 5. 5. 2009, prenehal veljati, zaradi česar se ni uresničil njegov namen. Na podlagi navedenega je štelo, da je v skladu s pravili o neupravičeni obogatitvi tožnik upravičen do povrnitve oziroma nadomestitve tiste vrednosti, kolikor je s svojim delom povečal vrednost premoženja A. A. oziroma sedaj B. B. Ker je ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka štelo, da so ob vložitvi tožbe 7. 12. 2012 že zastarale vse tožnikove terjatve, ki so nastale pred 7. 12. 2007, je tožniku priznalo le stroške njegovega dela za leto 2008 in 2009.

11Pritožba utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so zastarane vse terjatve, ki so nastale pred 7. 12. 2007. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR in enak prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve je prehod koristi s prikrajšane osebe na osebo, ki je s tem pridobila korist. Presoja o trenutku prehoda koristi je odvisna od razloga za nastanek prikrajšanja.(3) V primerih, ko nekdo nekaj stori ali da v pričakovanju nasprotne izpolnitve, ki je izostala, ali zaradi izpolnitve nekega cilja, ki se ni uresničil, je ta trenutek vezan na trenutek izjalovljenega pričakovanja oziroma namena. Za začetek teka zastaranja tako ni odločilen trenutek, ko je bilo posamezno vlaganje (dela, sredstev) v kmetijo zaključeno, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje.(4) V skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse(5) začne pri obogatitvenih zahtevkih, kakršen je tudi obravnavani, zastaranje celotne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve teči takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje oziroma namen, zaradi katerega je bilo vlaganje izvedeno.

12Glede na to, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da kljub konfliktom A. A. ni odpovedala stanovanja in dogovora, ki ga je imela s tožnikom, saj je na kmetiji nujno potrebovala delovno silo, o dokončni izjalovitvi tožnikovega pričakovanja, zaradi katerega je bilo opravljeno (zatrjevano) tožnikovo vlaganje dela in sredstev v kmetijo A. A., ni mogoče govoriti pred tem, ko je A. A. vložila tožbo za njegovo izselitev.

13V zvezi z dodatnimi argumenti sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevki iz naslova nabave strojev, pritožba utemeljeno opozarja, da je treba upoštevati, da je k sredstvom kmetijskega gospodarstva, iz katerih je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje kupljena večina strojev, prispeval tudi tožnik. Tudi sicer bi moralo sodišče prve stopnje določno ugotoviti, kateri stroji so bili kupljeni iz sredstev kmetijskega gospodarstva in katere stroje je kupil tožnik iz lastnih sredstev. Ne bi se smelo zadovoljiti že z ugotovitvijo (ki niti ni ustrezno obrazložena), da je bila večina strojev plačana iz računa kmetijskega gospodarstva. Pritožba namreč utemeljeno opozarja tudi na to, da iz izpovedi drugega toženca ne izhaja, da je od tožnika odkupil (vse) tožnikove stroje, ki so ostali na kmetiji.

14Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zastaranjem obogatitvenega zahtevka, je ostalo dejansko stanje v zvezi z višino terjatve nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu (355. člen ZPP). Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožencev

15Utemeljen je pritožbeni očitek, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, čeprav bi jo moral vsebovati.(6) Kadar sodišče ugotovi, da tožnikova terjatev obstaja (tak pa je tudi obravnavani primer), mora v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP v izreku sodbe odločiti tudi o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota.

16Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke kot neutemeljen.(7) V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje velja opozoriti, da je v pobot uveljavljana terjatev zajemala uporabnino, stanovanjske stroške in tudi stroške prehrane za celotno obdobje tožnikovega bivanja na kmetiji. Ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da terjatev za plačilo uporabnine in stanovanjskih stroškov ni utemeljena, ker je bilo tožnikovo bivanje na kmetiji brezplačno in dogovorjen prekarij. Pritožba utemeljeno opozarja na medsebojno povezanost dogovora, da tožnik ne plačuje ničesar za svoje bivanje na kmetiji A. A., in preostalega dela dogovora med tožnikom in A. A.

17Pritožba navaja, da je B. B. (drugi toženec) dedič pokojne A. A. (prve toženke), vendar v izpodbijani sodbi to ni ugotovljeno. Kdo je dedič po pokojni A. A., sodišče prve stopnje ni ugotovilo, temveč je ugotovilo le, da je (po smrti A. A.) drugi toženec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju postal lastnik kmetije in na podlagi navedenega zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, ki ga je podal drugi toženec.(8) Brez odgovora na zgoraj navedeno vprašanje ni mogoče zaključiti, ali je B. B. aktivno legitimiran za pobotni ugovor.

Odločitev pritožbenega sodišča

18Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je bilo treba stroškovno odločitev razveljaviti že zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, zato na navedbe pritožb pravdnih strank v zvezi s stroškovno odločitvijo ni odgovarjalo.

19V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, ki so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala neugotovljena. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve temeljijo na obogatitvenem principu,(9) kar v konkretnem primeru terja ugotavljanje dosežene koristi lastnika kmetije oziroma povečano vrednost kmetije, ki je posledica vloženega tožnikovega dela in sredstev. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v zvezi s tem tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva, ga bo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva spodbuditi, da jo dopolni. Od ugotovljene povečane vrednosti kmetije zaradi tožnikovih vlaganj v kmetijo je nato treba odšteti ugotovljeno korist, ki jo je tožnik imel od brezplačnega bivanja na kmetiji. V obsegu te dosežene koristi namreč ni mogoče govoriti o prikrajšanju. Ob ugotovitvi, da tožnikova terjatev vsaj delno obstoji, je treba obravnavati tudi pobotni ugovor in o njem odločiti v izreku sodbe ter paziti, da se dosežena korist ne poračunava dvakrat.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Po tožnikovih navedbah se je vrednost kmetije povečala zaradi boljšega obdelovanja zemljišč, obnove poslopij, nabave strojev, vključitve v sistem subvencij.

Op. št. (2): Tožnik je navajal, da je prvi toženki nastala korist v vrednosti neplačanega opravljenega dela.

Op. št. (3): Primerjaj VSL sklep I Cp 266/2014 z dne 18. 6. 2014, VSL sklep II Cp 1842/2013 z dne 4. 12. 2013.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje namreč šteje, da so zastarale terjatve iz naslova dela na kmetiji, dela z namenom pridobitve kmetijskih subvencij ter obnovitvena in ostala (ureditvena in gradbena) dela, pa tudi vsi zahtevki iz vloženih sredstev in nabave strojev, saj so bila ta tožnikova vlaganja (dela, denarnih sredstev) opravljena pred 7. 12. 2007.

Op. št. (5): VS RS sodba II Ips 34/2013 z dne 9. 5. 2013, VS RS sodba II Ips 144/2005 z dne 21. 4. 2005, VS RS sodba II Ips 21/2005 z dne 1. 6. 2006,

Op. št. (6): Primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, str. 160.

Op. št. (7): 20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (8): Primerjaj 11. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (9):VS RS sodba II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011.