VSL sklep III Ip 2324/2016

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo v roku 8 dni od prejema sklepa na račun sodišča plačati 135,05 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil, uveljavlja pa svoje slabo premoženjsko stanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) višje sodišče ugotavlja, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

5V predmetnem postopku se opravljajo izvršilna dejanja v izvršbi na premičnine dolžnika. Stroški izvršitelja se, kot izvršilni stroški v skladu z 293. členom ZIZ, najprej plačajo v breme proračuna sodišča, ker je upnik v tej zadevi plačila stroškov po zakonu oproščen (prvi odstavek 38. člena ZIZ, peti odstavek 28. člena Zakona o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije – ZJSRS). Na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti le tiste stroške postopka, ki so bili za izvršbo potrebni, kar velja tudi v primeru, ko se zaradi oprostitve plačila upnika plačajo izvršitelju v breme proračuna sodišča.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo le, da so bili nadaljnji stroški potrebni za izvršbo, pri čemer pa za ta zaključek ni navedlo nobenih razlogov. Višje sodišče pojasnjuje, da v sklepu o izvršilnih stroških načelno ni treba obširneje navajati razlogov za odločitev, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost odločitve, vendar konkretni primer ni takšen. V predmetni zadevi je izvršitelj že 4. 10. 2011 prvič poskusil opraviti rubež na naslovu dolžnikovega prebivališča L., vendar neuspešno. Nato je na istem naslovu dejanje ponovil še sedemkrat, nazadnje 5. 11. 2015, v vseh primerih neuspešno. Z vsakim neuspešnim poskusom rubeža so nastali izvršilni stroški, ki so se izplačali iz sredstev sodišča, njihova povrnitev pa se je naložila dolžniku.

7Ob določbah ZIZ in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), v skladu s katerimi mora izvršitelj pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe delati učinkovito in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (prim. 288. člen ZIZ in 39. člen Pravilnika), in ob določbi 88. člena ZIZ, ki omejuje ponavljanje neuspešnih oziroma neizvedenih rubežev, bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu o naložitvi plačila nastalih stroškov dolžniku navesti konkretne razloge, iz katerih šteje, da so bili za izvršbo potrebni, pred tem pa preveriti, ali so (bili) sploh še podani pogoji za nadaljnje vodenje izvršbe na premičnine v skladu z 88. členom ZIZ.

8Poleg pomanjkljive obrazložitve glede potrebnosti nastalih stroškov pa je treba opozoriti, da iz izpodbijanega sklepa sploh ni razvidno, na katera izvršilna dejanja oziroma obračune izvršitelja se nanaša odločitev o izvršilnih stroških. V izreku sklepa je namreč naveden le znesek 135,05 EUR, ki ga ni najti v posameznem izmed številnih obračunov izvršitelja v tej zadevi, pri čemer je bilo glede nekaterih o naložitvi plačila stroškov dolžniku že odločeno. Pojasnila ne vsebuje niti obrazložitev sklepa.

9Višje sodišče je zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).