VSL sodba II Cp 2296/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odgovor na objavljeno informacijo, ki naj bi bil objavljen na spletnih straneh toženca v rubriki „Novice“ (I. točka izreka). V II. točki izreka je sodišče odločilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da spletna stran toženca in na njej objavljene novice ustrezajo mediju, kot je definiran v 2. členu Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed). Opozarja na zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da sporna novica z dne 1. 2. 2016, objavljena na spletni strani toženca, ni uredniško oziroma avtorsko oblikovan članek. Zmoten je zaključek izpodbijane sodbe, da toženec ne potrebuje odgovornega urednika, ker objave na spletni strani niso uredniško obarvane. To posledično pomeni, da pritožnik sploh ne more zahtevati odgovora na objavljeno informacijo po 42. členu ZMed. Poudarja, da je sporna objava nedvomno izpolnila kriterij programske vsebine, saj je bila objavljena kot obvestilo o tem, da je Vrhovno sodišče 20. 1. 2016 izdalo sodbo X Ips 460/2014, in to z namenom obveščanja javnosti. Toženec periodično – če ne kar dnevno – objavlja zapise, ki so dostopni javnosti. S tem je izpolnjen tudi kriterij, da so objave uredniško oblikovane. Neuredniško oblikovana vsebina bi bila v primeru toženčeve gole objave sodbe na spletni strani. Objavljena novica pa ne predstavlja samo povzetka sodbe, ampak je v njej moč zaslediti vrednostno sodbo ter interpretacijo sodbe Vrhovnega sodišča. Zato ni več moč zatrjevati, da objavljena vsebina ni bila uredniško oblikovana. Navedeno tudi pomeni, da je toženec presegel svoje obveznosti iz 10. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ), saj objava povzetka sodbe že po sami naravi stvari s seboj prinese tudi vrednostno sodbo avtorja. Toženca je tako moč opredeliti kot medij, saj so izpolnjeni vsi trije kriteriji po 2. členu ZMed.

V zvezi s pasivno legitimacijo odgovornega urednika medija pritožnik poudarja, da je v primerih njegovega neimenovanja za objavo odgovora odgovoren direktor kršitelja, ne pa pravna oseba, saj bi v tem primeru prišlo do prelaganja odgovornosti, pravica po 42. členu ZMed pa bi bila popolnoma izvotljena. Določbe o pasivni legitimaciji mora sodišče razlagati ustavno skladno, na način, da se zagotovi učinkovito varstvo pravic iz 40. člena Ustave RS. To pomeni, da določb v zvezi s pasivno legitimacijo odgovornega urednika ne sme interpretirati preveč restriktivno. Tožnik je z napačno interpretacijo pojma medij in preozko ter posledično napačno interpretacijo pojma odgovorni urednik ostal brez svoje ustavno varovane pravice do objave odgovora na objavljeno informacijo po 40. členu Ustave RS.

Pritožnik graja presojo sodišča prve stopnje, da sporna objava ni bila predstavljeno senzacionalistično, pristransko in z namenom izkrivljanja informacij glede vsebine sodbe Vrhovnega sodišča. Pojasnjuje, v čem je preseganje objektivnosti informacije in poudarja, da je Vrhovno sodišče v svoji odločbi zgolj povzelo zakon (ZASP), ni pa kreiralo načina nadzora toženca, kot to napačno izhaja iz članka. Slednji, pisan v subjektivnem kontekstu in z interpretiranjem sodbe, na medijski način daje vtis, da je Vrhovno sodišče ožilo polje njegovih pristojnosti, kar ne drži. Navedbe v članku, ki povprečnega bralca napeljujejo na takšno razumevanje sodbe, so neobjektivne in zavajajoče.

Pritožnik poudarja, da z zahtevo za objavo odgovora ni zasledoval zasebnega interesa, marveč sfero slovenskih avtorjev in slovenske glasbe nasploh. Navsezadnje je interes vsesplošne javnosti, da je seznanjena s točnimi podatki o delovanju tožnika in toženca, ki je pristojen za nadzor.

Ugoditev pritožbi v vsebinskem smislu narekuje tudi drugačno odločitev o stroških postopka, zato pritožnik zahteva, da pritožbeno sodišče tožencu naloži plačilo stroškov celotnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob izpolnjenih pogojih ima po drugem odstavku 42. člena ZMed vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Javni interes v smislu prvega odstavka 42. člena ZMed zahteva vsestransko informiranost kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah. Bistveni namen pravice do odgovora je tako javni interes. Pravica do odgovora se omejuje na navedbe o dejstvih – tako v sami informaciji kot v odgovoru – ne pa na navedbe različnih mnenj in stališč o zadevah, pa četudi gre za zadeve, ki so v javnem interesu(1).

5Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) pri sporni objavi ne gre za medijsko dejavnost toženca v smislu medijskega poročanja, ampak za podajanje informacij v smislu ZDIZJ – sporna objava ni medijski članek ter uredniško ali avtorsko oblikovana vsebina, 2) toženec ni odgovorni urednik in ni pasivno legitimirana stranka, 3) niso podani vsebinski pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed.

6Gornjim ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je podalo vsebinsko prepričljivo utemeljitev za svojo ugotovitev, da spletna stran Urada za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: urad) ni medij, urad pa ne izdajatelj medija. Funkcija medijev ni le prenos vsebin, ampak njihovo aktivno soustvarjanje. Posredujejo vsebine, informacije, podobe naravnega okolja, družbe in posameznikov. Ponujajo neodvisen pojem javnega komuniciranja, s tem pa omogočajo oblikovanje javnega mnenja. Urad pa ni medij oziroma izdajatelj medija v prej navedenem smislu, saj je njegovo delovanje vezano izključno na pristojnosti, ki so mu podeljene s predpisi, zato ga ni moč uvrstiti med medije v smislu 2. člena ZMed. Bistveno je, da je urad organ v sestavi Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Pristojen je za opravljanje nalog s področja intelektualne lastnine, ki vključuje področje avtorskega prava in prava industrijske lastnine. V povezavi z navedenim je, skladno z določbo 10. člena ZDIZJ, dolžan zagotavljati transparentnost s posredovanjem informacij javnega značaja v svetovni splet. Predmetna določba ga med drugim zavezuje k posredovanju tako programov, strategij, stališč, mnenj in navodil, ki so splošnega pomena ali so pomembni za poslovanje organa s fizičnimi in pravnimi osebami oziroma za odločanje o njihovih pravicah ali obveznostih, študij in drugih podobnih dokumentov, ki se nanašajo na delovno področje organa; pa tudi za posredovanje informacij o svoji dejavnosti ter upravnih, sodnih in drugih storitvah. Navedene določbe pa ni moč razumeti v smislu, da bi bil dolžan zgolj objaviti sodbo na svoji spletni strani.

7Objava povzetka odločbe Vrhovnega sodišča tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja članka, ki bi bil uredniško ali avtorsko oblikovan, saj v spornem tekstu ni elementov uredniškega oblikovanja programskih vsebin. Pritrditi je prepričljivi obrazložitvi prvega sodišča v 42. in 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o odsotnosti senzacionalističnih elementov v objavljeni novici.

8Ker spletna stran urada ni medij, urad pa ni izdajatelj medija – nenazadnje tudi ni vpisan v razvid medijev – ni bilo podlage za imenovanje odgovornega urednika. Prvo sodišče je v 33. točki obrazložitve podalo obsežno in prepričljivo argumentacijo o neobstoju pasivne legitimacije, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ob izpolnjenosti ostalih predpostavk bi bil pasivno legitimiran le urad, ne pa direktor, saj za takšno razlogovanje ni zakonske podlage. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno opozarja na določbo 30. člena ZMed, ki omogoča pasivno legitimacijo izdajatelja medija – le-ta pa ni nujno fizična oseba.

9Glede na prepričljivo argumentirano stališče, da spletne strani urada ni mogoče uvrstiti v krog medijev, urada pa ne med izdajatelja medija, so neutemeljena vsa nadaljnja pritožbena razlogovanja v zvezi s pasivno legitimacijo odgovornega urednika ter dolžnostjo ustavno skladne razlage.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje logičnemu in življenjsko prepričljivemu razlogovanju prvega sodišča o vsebinski odsotnosti pogojev za objavo odgovora po 42. členu ZMed. Pravica do odgovora je pravica javnopravne narave, drugače kot pravica do popravka, ki je individualna pravica posameznika, s katero uveljavlja svoj osebni interes. Sodišče prve stopnje je napravilo primerjavo teksta sporne objave s tekstom celotne sodbe Vrhovnega sodišča in ocenilo, da sporna objava predstavlja le povzetek sodbe. V njej ni vrednostnih sodb ali poskusa ekskulpacije urada. Za toženca zavajajočo in tendenciozno besedo „začrtalo“ v naslovu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče ocenjevati iztrgano iz celotne vsebine sporne objave. Obsežna in prepričljiva obrazložitev v točkah 45 do 48 pritrjuje nadaljnji ugotovitvi prvega sodišča, da sporna objava ni bila v nasprotju z javnim interesom, poleg tega pa je bil k objavi pripet tudi originalni dokument – odločba Vrhovnega sodišča.

11Razlog za zavrnitev zahtevka pa, kot pravilno razloguje že prvo sodišče, predstavlja tožnikova nadomestitev besede „začrtalo“ z besedo „zastavilo“, saj med njima obstaja bistveno razlikovanje, ki ga je prvo sodišče ustrezno pojasnilo.

12Pritožbeno poudarjanje, da z odgovorom tožnik ne zasleduje osebnega interesa, ni utemeljeno. Odgovor predstavlja predvsem kritiko delovanje urada in vrednostno sodbo o njegovem delu, nikakor pa ne gre za dokazljive navedbe, ki bi zanikale, bistveno popravljale ali dopolnjevale navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Gre torej za oceno delovanja urada, ki nad tožnikom vrši nadzorno funkcijo.

13Odsotnost formalnih predpostavk – ZMed ne ureja delovanja toženca oziroma urada – pa tudi vsebinskih predpostavk, ki jih opredeljujeta določbi 42. in 43. člena ZMed, utemeljuje pravilnost odločitve prvega sodišča o zavrnitvi zahtevka.

14Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 172/2010.