VSRS Sodba I Ips 11925/2009-211

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9. 12. 2014 obsojenega S. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo ter mu določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, pri čemer se v primeru izreka določene zaporne kazni vanjo všteje čas obsojenčevega odvzema prostosti od dne 5. 9. 2003 od 14.28 ure do dne 6. 9. 2003 do 15.00 ure. Na podlagi 95. člena v zvezi s 96. členom KZ je sodišče S. K. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 112.668,98 EUR in dovolilo, da jo S. K. plača v 24 enakih zaporednih mesečnih obrokih po 4.694,54 EUR. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov, odvetnikov Romana Sevška in Zdravka Križmana, ter pritožbo S. K. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni S. C. pravočasno, dne 28. 10. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi prve in druge stopnje spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Zahtevo za varstvo zakonitosti je pravočasno, dne 22. 10. 2015, vložil tudi zagovornik obsojenca, prav tako zaradi kršitve kazenskega zakona, in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje ter obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa predlagal razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev kazenske zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 11. 12. 2015, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeni. Meni, da po vsebini zatrjevana kršitev 4. točke 372. člena ZKP ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zavzeli stališče, da obsojenčeva ravnanja pomenijo enovito življenjsko celoto, v kateri posamična obsojenčeva ravnanja ne predstavljajo samostojnega kaznivega dejanja, temveč le kvantitativno povečanje (znotraj) istega "neprava" in tako del enotne kriminalne dejavnosti. Iz pravnomočne sodbe zato izhaja, da je bil obsojenec glede na obravnavan niz svojih ravnanj spoznan za krivega storitve enega in ne nadaljevanega kaznivega dejanja, zato se tudi premoženjska škoda ne more deliti na posamična ravnanja, pač pa se presoja v skupni višini, kar pomeni, da tudi ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona, saj to teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne – enovite dejavnosti in torej ni podana niti kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP. Na podlagi takšnih ugotovitev vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev obeh zahtev za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B-1.

5Uvodoma obsojeni S. C. v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da bi glede na konkretni dejanski stan sodišči prve in druge stopnje dejanje morali pravno kvalificirati kot nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, saj po vsebini obravnavane zadeve lahko gre zgolj za posamičnih 14 posojil in v tem oziru za nadaljevano kaznivo dejanje, ne pa za življenjsko celoto, ki bi predstavljala del kriminalne dejavnosti. Obsojenec ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe dejanje pravno kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje, vendar pa v obrazložitvi po smislu ugotavlja storitev nadaljevanega kaznivega dejanja, kar izhaja predvsem iz tega, da je sodišče velik dokazni pomen dalo dejstvu, da obsojenec ni zahteval nikakršnega zavarovanja, vendar ne v razmerju do celotnega posojenega zneska, temveč v razmerju zgolj do vsakega posamičnega posojila, kar po obsojenčevem mnenju kaže na razlago sodišča, da vendarle gre za posamična kazniva dejanja, skonstruirana v nadaljevano kaznivo dejanje. Iz tega razloga je po obsojenčevem mnenju potrebno absolutno zastaranje kazenskega pregona presojati od vsakega posamičnega dejanja posebej. V kritičnem času je predstavljala velika premoženjska korist znesek, ki v času storitve kaznivega dejanja presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo in ker noben znesek po posamičnih 14 posojilih ni presegel velike premoženjske koristi, kvalificiran element kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ ni podan, zato je možna pravna kvalifikacija zgolj po prvem odstavku 244. člena KZ, po katerem pa je bila predpisana kazen zapora do petih let. Glede na to, da je zastaralni rok po 4. točki prvega odstavka 111. člena v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ znašal deset let, to pomeni, da je za vsako izmed posamičnih 14 dejanj znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kazenski pregon absolutno zastaral in bi zato morala biti izdana pravnomočna oprostilna sodba. Do takšnega zaključka bi sodišči nižjih stopenj morali po obsojenčevem mnenju priti tudi na podlagi razlage tretjega odstavka 54. člena KZ-1, ki pa omogoča strožje kaznovanje storilca zgolj v primeru, ko sam sebi protipravno pridobi premoženjsko korist, ne pa tudi, ko takšno protipravno premoženjsko korist pridobi tretja oseba. Glede na to, da je iz izreka sodbe razvidno, da je posamična dejanja počel z namenom pridobiti premoženjsko korist S. K., uporaba tretjega odstavka 54. člena KZ-1 ni dopustna, saj protipravno pridobljene premoženjske koristi ni pridobil sam in je zato tudi iz tega razloga kazenski pregon zaradi absolutnega zastaranja izključen.

6Z zgornjimi navedbami obsojenec napada pravno opredelitev kaznivega dejanja, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bil smel uporabiti in kršitev 3. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če obstojijo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, če je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že pravnomočno razsojena.

7Konkretni del opisa kaznivega dejanja, ki je naveden v izreku pravnomočne sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ. To kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil veliko premoženjsko korist ali povzročil veliko premoženjsko škodo in storilcu gre za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobil tako premoženjsko korist ali drugemu povzročil tako premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja, da ga je obsojenec storil tako, da je v času od 5. 1. 1999 do 8. 12. 1999 v Mariboru kot namestnik direktorja gospodarske družbe L. B. export – import, d.o.o., Maribor, pri opravljanju gospodarske dejavnosti – pri vodenju in finančnem poslovanju družbe z namenom, da S. K. pridobi premoženjsko korist, izrabil svoj položaj s tem, da je v navedenem obdobju iz denarnih sredstev gospodarske družbe L. B., d.o.o. S. K. odobril skupno 14 kratkoročnih kreditov, ki jih je v imenu družbe tudi podpisal, in sicer ji je odobril 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 01-01-99 z dne 5. 1. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 02-01-99 z dne 13. 1. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 03-01-99 z dne 21. 1. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 04-01-99 z dne 29. 1. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 05-01-99 z dne 5. 2. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 06-02-99 z dne 11. 2. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 07-02-99 z dne 18. 2. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 08-05-99 z dne 24. 5. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 09-06-99 z dne 1. 6. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 10-06-99 z dne 7. 6. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 11-06-99 z dne 18. 6. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 12-09-99 z dne 4. 10. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR) po pogodbi št. 13-09-99 z dne 5. 10. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999 in 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po pogodbi št. 14-12-99 z dne 8. 12. 1999 z rokom plačila do 31. 12. 1999, skupno torej 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR) ter odredil nakazilo tako odobrenih zneskov posojil na račun S. K., odprt pri Novi KBM, štev. 52000-621-16-06-440-82710-145328-98, kamor so bila odobrena sredstva tudi nakazana ter ji tako odobril kredite v skupni višini 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR), čeprav je vedel, da navedena kreditov gospodarski družbi ne bo odplačevala, saj za vračilo kreditov ni zahteval zavarovanja, krediti so bili, z izjemo pogodb pod opr. št. 12-09-99, 13-09-99 in 14-12-99, brezobrestni, prav tako pa jih S. K., glede na svoje finančno stanje, ni bila sposobna odplačevati in jih tudi dejansko ni vrnila, s tem pa je S. K. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR) in mu je šlo za to, da navedeni osebi pridobi takšno korist. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec s posamičnimi istovrstnimi dejanji, ki predstavljajo del enotne kriminalne dejavnosti, ob seštevku pridobil veliko premoženjsko korist in je glede na način izvršitve kaznivega dejanja podan njegov direkten naklep v odnosu do pridobitve velike premoženjske koristi S. K., saj se je obsojenec tega zavedal in je hotel, da nastane takšna prepovedana posledica.

8Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ali gre za eno kaznivo dejanje, ali nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za realni stek več kaznivih dejanj, že večkrat obrazložilo, da kazenskopravna teorija in sodna praksa poznata primere, ko je izvršitev kaznivega dejanja že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj.(1) V takih primerih je že "po sili zakona" izključen stek (na primer sestavljena ali alternativna kazniva dejanja, kolektivno kaznivo dejanje, dejanje z nedoločenim številom ponavljanj itd.). V istih sodbah je obrazložilo tudi, da obstajajo življenjski primeri, pri katerih sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje (in ne gre morda za realni stek ali navidezni realni stek ali nadaljevano kaznivo dejanje), nima opore v zakonskem besedilu, temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Za take primere lahko gre pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih ali nizu premoženjskih kaznivih dejanj ali pri izvršitvi več osebnih kaznivih dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine. V takih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb. V primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kjer ni možna pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena (ali poskušana) istočasno ali zaporedoma iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, mora sodišče uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi 54. člena KZ-1.

9Glede na ugotovljene okoliščine pravnomočna sodba izpostavlja stopnjo homogenosti obsojenčevega ravnanja do te mere, da je mogoč zaključek o tem, da je bilo izvršeno eno kaznivo dejanje, ne pa nadaljevano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je obsojenec v vlogi namestnika direktorja družbe s svojo ženo sklenil 14 kratkoročnih posojil in za uspešno izvršitev posojilnih pogodb odredil nakazila finančnih sredstev z žiro računa gospodarske družbe L. B., d.o.o., na žiro račun svoje žene. Iz takega načina storitve kaznivega dejanja je razviden povezovalni element, ki se kaže v tem, da je obsojenec s svojim ravnanjem izkoriščal isto priložnost, da v vlogi namestnika direktorja gospodarske družbe izkoristi tak korporacijski položaj za vnaprej točno določen cilj. V zvezi s posojilnimi pogodbami iz pravnomočne sodbe izhaja, da so se vse (z izjemo ene v znesku 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,93 EUR) glasile na isti znesek v višini 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR, za vsa posojila pa je bil določen tudi isti rok plačila dne 31. 12. 1999. Tako opisana (zunaj razvidna) ravnanja obsojenca je potrebno obravnavati v povezavi z obsojenčevim poznavanjem premoženjskega stanja svoje žene S. K. in njegovim hotenjem uresničiti njene poslovne načrte oziroma premoženjske interese. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi zaslišalo obsojenčevo ženo S. K., ki je povedala, da je vzela kredit v znesku 112.669,00 EUR za "otvoritev bara, ki potem ni šel", ob tem pa je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da S. K. v roku enega leta na svoj bančni račun ni dobila nikakršnih drugih prihodkov kot izplačila obravnavanih posojil. To, da obsojenec za vračilo posojil ni zahteval nobenega zavarovanja, da so bila kratkoročna posojila (z izjemo zadnjih treh) dana brezobrestno, da posojenih zneskov ni skušal izterjati po sodni poti in da se je v letu 1999 odločil za neutemeljen odpis finančnih terjatev v znesku 21.436.104,03 SIT, kaže, da je vedel, da je ženino premoženjsko stanje slabo in posojenih zneskov ne bo mogla odplačevati. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja in obsojenčevega poznavanja okoliščin na strani žene je utemeljen zaključek, da je obsojenec deloval z namenom pridobiti svoji ženi protipravno premoženjsko korist v znesku 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR). Ob upoštevanju ugotovitev pravnomočne sodbe, da je obsojenčeva žena hotela odpreti bar, vendar pa za to ni imela denarja in upoštevaje zgoraj opisano ravnanje obsojenca, Vrhovno sodišče sprejema in upošteva ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je imel obsojenec že od vsega začetka izdelan naklep pridobiti svoji ženi veliko premoženjsko korist v skupni višini 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR), ki pa jo je dosegel s 14 odobrenimi posamičnimi posojilnimi pogodbami. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – gospodarsko družbo L. B., d.o.o., ki so neločljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj, pridobiti veliko premoženjsko korist svoji ženi na škodo premoženja gospodarske družbe, tudi po oceni Vrhovnega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ugotovili, da je šlo za eno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, pri katerem je obsojenec že od vsega začetka zasledoval pridobitev velike premoženjske koristi, česar ne spremeni dejstvo, da je do pridobitve velike premoženjske koristi vodilo 14 kratkoročnih posojilnih pogodb, ki so predstavljale zgolj način izvršitve kaznivega dejanja in je torej bila prepovedana posledica uresničena postopoma.(2)

10Navedeno stališče ustreza presoji konkretnega življenjskega primera, pri katerem ugotovimo, da obsojenec s posamičnimi ravnanji (14 sklenitev in izvršitev posojilnih pogodb) ni imel namena vsakič pridobiti svoji ženi le premoženjsko korist v znesku, kakršen je izhajal iz posamične posojilne pogodbe, temveč je imel od vsega začetka jasno izoblikovan cilj, da doseže veliko premoženjsko korist z ravnanji, ki imajo, če jih presojamo ločeno od njegovega namena, res zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja. Vendar pa obsojenec s sklepanjem posamičnih posojilnih pogodb in prenakazili zneskov ni imel namena z vsako od obravnavanih pogodb storiti samostojno (temeljno) kaznivo dejanje in vsakič posebej pridobiti ženi posamične zneske, na katere so se posojilne pogodbe glasile, ampak je že ob sklenitvi prve posojilne pogodbe vedel, zakaj in s kakšnim končnim ciljem jo sklepa. Bil je odločen, da bo s takšnim ravnanjem nadaljeval vse do pridobitve velike premoženjske koristi. Vsa posamična ravnanja obsojenca so bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči. Obsojenec je tako s postopnim ravnanjem izpolnjeval bit kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja. Pri takšnem ravnanju je sicer v objektivnem pogledu v vsakem posamičnem primeru izpolnil bit temeljnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, a njegov naklep ni bil usmerjen v izvršitev takega dejanja, ampak v izvršitev kaznivega dejanja po drugem odstavku navedenega člena. Sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi je bilo tako le način izvršitve tega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče ugotavljati obsojenčevega naklepa ločeno pri vsakem od posameznih ravnanj, saj je v tem primeru namen, ki ga je zasledoval obsojenec, postal del njegovega ravnanja pri uresničevanju objektivnih zakonskih znakov in s tem del biti kaznivega dejanja (finalistično pojmovanje krivde).(3) Obsojenec je svoje celotno ravnanje usmeril v realizacijo točno določenega cilja; nepravo, ki ga je zasledoval, je bila pridobitev velike premoženjske koristi. Obsojenec je imel jasno ciljno predstavo, njegova volja kot bistveni element direktnega naklepa je bila od vsega začetka njegovega delovanja usmerjena v dosego (končnega) cilja. Tako oblikovana volja obsojenca je po svojem bistvu namen, usmerjen v določen cilj. V tem kontekstu bi bilo življenjsko in pravno napačno slediti stališču vložnikov, po katerem bi ravnanje obsojenca šteli kot štirinajst samostojnih kaznivih dejanj po prvem odstavku 244. člena KZ, pri katerih bi za vsako posebej ugotavljali obstoj krivde. Tako bi ta ciljno povezana dejanja iztrgali iz njihove življenjske celote, nato pa bi jih, tako je stališče vložnika, združili v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja prav zaradi življenjske povezanosti. Povedano drugače, po takem stališču bi ravnanje, ki življenjsko predstavlja celoto, najprej razcepili na posamezne dele zgolj po kriteriju, da objektivni znaki teh dejanj predstavljajo samostojno temeljno kaznivo dejanje, nato pa bi ta dejanja povezovali v nadaljevano kaznivo dejanje, ne da bi upoštevali, s kakšnim namenom je obsojenec inkriminirana ravnanja izvrševal. Takšno stališče bi pomenilo zanikanje obsojenčevega namena, da pridobi ženi veliko premoženjsko korist, s tem pa tudi zanikanje postopnega načina izvršitve kaznivega dejanja kot enega dejanja, s katerim je obsojenec lahko dosegel zadani cilj.

11Ob upoštevanju pravne opredelitve obsojenčevega ravnanja je nadalje potrebno presojati tudi zastaranje kazenskega pregona. Vrhovno sodišče je že v več sodbah zavzelo stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno "dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, zastaranje kazenskega pregona teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti".(4) Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, na podlagi 3. točke prvega odstavka 111. člena KZ pa kazenski pregon, če v tem zakoniku ni drugače določeno, ni več dovoljen, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let, na podlagi šestega odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. V konkretnem primeru je bilo zadnje v sklopu niza dejavnosti, s tem pa tudi celotno kaznivo dejanje, storjeno dne 8. 12. 1999 in glede na to, da za obravnavano kvalificirano obliko kaznivega dejanja znaša absolutni zastaralni rok dvajset let, je treba ugotoviti, da do zastaranja kazenskega pregona ni prišlo in je obsojenčevo stališče o kršitvi kazenskega zakona glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona na podlagi 3. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena neutemeljeno.

12Glede na ugotovljeno pravno opredelitev obsojenčevih ravnanj in zaključek, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne za nadaljevano kaznivo dejanje), se Vrhovno sodišče v nadaljevanju ni opredeljevalo do obsojenčevih stališč v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 54. člena KZ-1. Vrhovno sodišče ob tem le pripominja, da obsojenec zgolj pavšalno ponuja razlago tretjega odstavka 54. člena KZ-1 v svojo korist in ne upošteva, da ga pravnomočna sodba bremeni enega (kvalificiranega) in ne nadaljevanega kaznivega dejanja, v svojih izvajanjih pa si obsojenec tudi nasprotuje, saj sprva zatrjuje, da je možna pravna kvalifikacija nadaljevanega kaznivega dejanja, v zaključku pa jo zanika in po vsebini ocenjuje, da gre za 14 temeljnih kaznivih dejanj zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ.

B-2.

13Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, tako kot obsojenec, izpostavlja, da bi zaradi zastaranja posamičnih dejanj obsojenca sodišče moralo izreči zavrnilno sodbo, saj je veljal absolutni zastaralni rok desetih let in bi posojilne pogodbe zastarale v letu 2009. Vrhovno sodišče se s takšno razlago ne strinja in se pri tem sklicuje na zgornje ugotovitve sodbe, da je v konkretnem primeru šlo za eno (kvalificirano) kaznivo dejanje in posledično zastaranje še ni nastopilo. Nadalje zagovornik poudarja, da obsojenec ni zlorabil svojega položaja, saj je kot direktor zasebne družbe odobril posojila S. K. po predhodnem soglasju ostalih družbenikov in gre za običajno poslovno ravnanje gospodarske družbe v vlogi posojilodajalca, zato sploh ne gre za kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana in pritrjuje razlogom obeh nižjih sodišč, ki sta pravilno ugotovili, da so v izreku izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, in sicer v izvršitvenem načinu izrabe položaja. Izvršitveno ravnanje izrabe položaja je podano tedaj, ko storilec sicer ima pooblastilo za veljavno opravo določenega dejanja v pravnem prometu, vendar tega dejanja ne opravi v interesu gospodarske družbe, pač pa v svojem lastnem interesu oziroma v interesu tretjih oseb.(5) Tako iz izreka kot iz obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bil obsojenec kot namestnik direktorja gospodarske družbe L. B., d.o.o., pooblaščen za njeno zastopanje v pravnem prometu in je v imenu gospodarske družbe in iz njenih finančnih sredstev odobril 14 kratkoročnih posojil ter odredil nakazilo odobrenih zneskov na žiro račun svoje žene S. K., pri tem pa je od začetka vedel, da S. K. zaradi slabega premoženjskega stanja navedenih zneskov v skupni višini 27.000.000,00 SIT oziroma 112.668,98 EUR ne bo vrnila in je od začetka imel enotni naklep pridobiti S. K. veliko premoženjsko korist v navedeni skupni višini in posledično v enakem znesku povzročiti veliko premoženjsko škodo gospodarski družbi L. B., d.o.o. Zagovornik s svojimi navedbami o statusnem položaju obsojenca o vnaprej podanem soglasju ostalih družbenikov in poslovanju gospodarske družbe po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Zagovornik v zahtevi graja odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu premoženjske koristi S. K., saj obsojenec slednji ni pridobil nikakršne premoženjske koristi, niti ni mogel vedeti, da S. K. zaradi naknadnih premoženjskih težav posojila ne bo mogla vrniti. Vrhovno sodišče poudarja, da ima odločitev o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi podlago v sodbi, s katero je ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje. To pomeni, da sodišče ne samo sme, ampak mora odvzeti protipravno pridobljeno premoženjsko korist in to po uradni dolžnosti, torej ne glede na zahtevo upravičenega tožilca (prvi odstavek 95. člena KZ). Glede na ugotovitve pravnomočne sodbe, da je z obsojenčevim kaznivim dejanjem S. K. pridobila protipravno premoženjsko korist, je sodišče pravilno odločilo, da se ji na podlagi 95. in 96. člena KZ odvzame premoženjska korist v skupni višini 112.668,98 EUR. Zagovornik z navedbami glede odsotnosti obsojenčevih predstav o premoženjskih težavah S. K. po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona niso podane, zagovornikova zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec in njegov zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

----

(1) Tako npr. sodbe VSRS I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015.

(2) Tako tudi sodba VSRS I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009 in sodba in sklep I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2008.

(3) Več o tem v: dr. Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 111-112.

(4) Tako tudi sodbi VSRS I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006 in I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009.

(5) Tako tudi sodba VSRS I Ips 69128/2010 z dne 7. 3. 2013.