UPRS sodba IV U 127/2015

Tožbi se ugodi. Sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, številka 130-229/2014/9 z dne 12. 5. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijanim sklepom, številka 130-229/2014/9 z dne 12. 5. 2015 je tožena stranka v 4. točki izreka, zavrgla zahtevo A.A. (tožnice v tem sporu), da se pokojnemu očetu B.B., rojenem ... 1902, z določenim datumom smrti … 1946 prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, njej priznan statusa svojca in pravico do odškodnine po pokojnem očetu B.B. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je o tej zadevi že odločila Upravna enota Šmarje pri Jelšah z odločbo, številka 130-453/2010-4 z dne 21. 4. 2010, s katero ji je priznalo status žrtve vojnega nasilja, kot otroku, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil in pravico do odškodnine. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, je tožena stranka odločila, da se zahteva zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

2Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da vlaga tožbo zoper prej navedeno 4. točko sklepa Vlade Republike Slovenije, s katero je bila njena zahteva zavržena. Navaja, da njen oče ni bil žrtev vojnega nasilja v vojni in vojaški agresiji, ampak žrtev povojnih pobojev. To potrjujejo vsa pričanja in vsi najdeni dokumenti. Tako je obravnava statusa njenega očeta po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja zmotna. Za odločanje o pravicah in statusu po vojni pobitih oseb, kar je oče dejansko bil, velja višji status, v novi pristojnosti in velja Zakon o popravi krivic. Navaja odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter se sklicuje na tretji odstavek 4. člena Zakona o popravi krivic. Meni, da je neutemeljeno sklicevanje na odločitev Upravne enote Šmarje pri Jelšah, ki je priznala status žrtve vojnega nasilja, glede na to, da to spada v pristojnost Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Komisija bi morala dokumente pregledati in se glede na stvarna dejstva ter na pristojnost odločiti. Neutemeljena je uporaba 129. člena ZUP. Ne gre za isto pravno stvar, če jo obravnavata dva vsebinsko različna zakona. Smiselno predlaga odpravo odločbe.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4Tožba je utemeljena.

5Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 4. točki izreka zavrgla zahtevo tožnice, da se njenemu pokojnemu očetu prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, njej priznanje statusa svojca in pravica do odškodnine po pokojnem očetu B.B. V obrazložitvi tožena stranka samo navaja, da je o zahtevku že bilo odločeno z odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, številka 130-453/2010-4 z dne 21. 4. 2010, in ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno se zahteva po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, torej iz procesnih razlogov zavrže.

6Odločba mora obsegati sestavine, določene v 210. členu ZUP, obrazložena pa mora biti tako, kot je predpisano v 214. členu ZUP. V skladu z določbo 214. člena mora obrazložitev vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov, tako da je razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih postopkov, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev o upravni stvari. V obrazložitvi morajo biti navedeni in tolmačeni materialni predpisi oziroma posamezne njihove določbe, ki so podlaga za odločitev. Navedena mora biti tudi pravna presoja in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe.

7Pomanjkljivo obrazložena odločba pomeni bistveno kršitev pravil postopka (člen 214 ZUP), zaradi katere se odločbe ne da preizkusiti. Ne glede na to, da ne gre za vsebinsko odločitev tožene stranke, ampak procesno, bi morala tožena stranka tudi v sporni zadevi upoštevati prej navedene določbe ZUP. Glede na to, da je o prvem zahtevku odločala Upravna enota Šmarje pri Jelšah po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja in da je za odločanje o spornem zahtevku pristojna tožena stranka (Vlada Republike Slovenije - Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic), in da je bilo o tožničinem prvem zahtevku odločeno po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, sporni zahtevek pa tožnica vlaga po Zakonu o popravi krivic, sodišče ni moglo na podlagi takšne pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe preizkusiti njene zakonitosti. V ponovnem postopku bo tako tožena stranka podrobneje obrazložila procesno odločitev o tem, da gre za isto upravno stvar, na podlagi katere je uporabila 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

8Glede na navedeno je na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ker ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne (prvi odstavek 37. člena ZUS-1). Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (niso bila upoštevana pravila postopka) in zadevo vrnilo po tretjem odstavku istega člena toženi strani v ponoven postopek.

9Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku v skladu z določbo četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.