VSRS Sklep X Ips 245/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v ponovljenem postopku zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep direktorice Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Su 010601/2011 z dne 24. 6. 2015. S tem sklepom je bilo na podlagi 61.a člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) odločeno, da se tožnica (v nadaljevanju revidentka) zaradi neizpolnjevanja natečajnega pogoja – zahtevanih delovnih izkušenj (13. točka 6. člena ZJU) ne uvrsti v izbirni postopek v javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodje skupne kadrovske službe). Revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski sklep je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno s sklepom, št. 10051-351/2015/2 z dne 12. 8. 2015.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (1).

6Revidentka v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izpostavlja vprašanje, ali se čas opravljanja dela iz 13. točke 6. člena ZJU nanaša zgolj na trajanje dela za polni delovni čas oziroma kolikšen mora biti minimalen obseg dela, da se čas opravljanja dela iz navedene določbe ZJU nanj še nanaša in kako, če ne z verodostojno listino, se čas opravljanja dela dokazuje.

7Po presoji Vrhovnega sodišča s tem uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

8Izpodbijana sodba je bila izdana v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 225/2013 z dne 29. 1. 2015. V tej zadevi je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da ZJU v 13. točki 6. člena ureja tri različne položaje in načine opravljanja dela. Delovne izkušnje v prvih dveh primerih navezuje na delovno mesto (sistemizacija, opis del in nalog, pogodba o zaposlitvi, odločba oziroma drugačna pravna podlaga za opravljanje dela, itd.), tretji primer, za kakršnega gre v obravnavani zadevi, pa je drugačen, manj formalen. Kljub razlikam morajo biti vsi trije položaji, upoštevajoč specifiko vsakega od njih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za neko delovno mesto po vsebini primerljivi, za dokazovanje delovnih izkušenj, izvirajočih iz takšnih različnih položajev, pa morajo obstajati enake ali vsaj primerljive metode. Navedeno med drugim pomeni, da je treba upoštevati tudi dejanska obdobja dela v smislu, ali gre za dela na delovnem mestu oziroma gre za izvrševanje del, ki potekajo vsak delovni dan, ali pa gre za dela, ki so v nekem obdobju le občasne narave in se niti ne izvajajo kontinuirano. ZJU ne določa izrecno, ali gre za zahtevane delovne izkušnje z delom v polnem ali krajšem delovnem času, prav tako delovne dobe oziroma opravljanja dela (v smislu opredelitve posameznih različnih primerov pridobivanja delovnih izkušenj iz 13. točke 6. člena ZJU) ni mogoče razumeti kot pojmov, ki jih opredeljuje le polni delovni čas. Presoja delovnih izkušenj iz tretjega primera 13. točke 6. člena ZJU je glede na izhodišče o primerljivosti vseh treh položajev mogoča samo, če so podatki v verodostojni listini takšni, da dopuščajo ustrezen preskus (brez posebnega ugotovitvenega postopka) in primerjavo z delovnimi izkušnjami, ki jih je kandidat pridobival z delom na delovnih mestih z jasno določeno stopnjo strokovne izobrazbe (prvi in drugi primer iz 13. točke 6. člena ZJU). Zato je v tem okviru treba presoditi, ali za opredelitev stopnje izobrazbe sploh lahko zadošča izjava predsednika Sindikata, da gre za dela na določeni stopnji izobrazbe, in ali so v potrdilu pavšalno našteta dela in naloge, ki naj bi jih revidentka opravljala, takšna, da po opisu, vsebini, zahtevnosti, odgovornosti in obsegu pomenijo dela in naloge, ki se sicer opravljajo na zatrjevani (in v javnem natečaju zahtevani) stopnji izobrazbe.

9Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je tudi načelen odgovor na hipotetično vprašanje, ki ga kot pomembnega izpostavlja revidentka, pri čemer pa je presoja v vsaki posamezni zadevi, ob upoštevanju navedenega načelnega stališča, vedno odvisna od konkretnih okoliščin primera. Tako v obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem izhaja, da bi morala (zaradi uporabe enakih ali primerljivih metod za ugotavljanje delovnih izkušenj glede na različne zakonsko urejene položaje in načine opravljanja dela) iz verodostojne listine izhajati dejstva, na podlagi katerih bi bilo take primerjave (in posledično presojo) mogoče opraviti, tako pa je v potrdilu navedeno samo obdobje, v katerem je revidentka opravljala dela za sindikat, česar v reviziji niti ne zanika. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, tudi odgovor na izpostavljeno vprašanje ne bi pripeljal do drugačne odločitve. To vprašanje zato ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revidentka izkazala dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

110Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.