VSL sklep II Cp 557/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 835.635,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 do plačila ter tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 23.575,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je bila toženka dolžna izvajati plačila za izvedena dela na podlagi določb ZJN-2 in Uredbe. Toženka je sprejela nakazilo večkrat, tudi po sklenitvi gradbene pogodbe z izvajalcem, zato bi morala toženka tožnici kot podizvajalcu opravljati neposredna plačila. Ker je bila tožnica nominiran podizvajalec, je njen zahtevek utemeljen tudi na lastni in neposredni pravici do toženke kot dolžnika, in sicer na podlagi 23. člena gradbene pogodbe, kot pogodbe v korist tretjega. Zmotno je stališče prvega sodišča, da dopis z dne 3. 12. 2009 ne predstavlja njene zahteve za neposredno plačilo. Zahtevek je naslovljen na toženko, v njem je naveden znesek zapadlih in neplačanih situacij, podan pa je tudi izrecen poziv toženki, da zagotovi poplačilo izvedenih del. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala konkretnih navedb o tem, kdaj naj bi terjatve po situacijah zapadle v plačilo in kdaj naj bi jih V., d. d. potrdil. Njene trditve, da so vse situacije zapadle, so bile neprerekane. Tožnica in V., d. d. sta se dogovorila, da bo izvajalec plačal potrjeno situacijo v 90 dneh po nastanku dolžniško-upniškega razmerja, to je po potrditvi situacije, in sicer z asignacijo s toženko. Neprerekane so bile tudi trditve, da je V., d. d. potrdil vse situacije tožnice. Na vsaki situaciji je zapisan datum in podpis pooblaščene osebe za potrditev situacije. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnica ni navedla, da je toženka prejela zahtevek za plačilo z dne 16. 5. 2010. Toženka tudi ni prerekala, da je zahtevek tožnice z dne 16. 5. 2010 prejela istega dne. Neprerekanih dejstev se ne dokazuje. Napačna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da računi tožnice niso potrjeni, terjatve tožnice pa nepripoznane s strani V., d. d. Dejstvo, da so bili računi potrjeni s strani pooblaščenca V., d. d. D. D., ni bilo sporno. Toženka je sama zapisala, da so računi, ki jih je v zvezi z izvedenim delom za V., d. d. izstavila tožnica, v celoti v domeni njunega pravnega razmerja, zaradi česar se o njihovi višini in upravičenosti ne bo opredeljevala. Za veljavnost zaveze pravne osebe njen žig ni potreben. Vse situacije tožnice so bile potrjene, kar potrjujejo tudi s strani V., d. d. podpisana asignacija z dne 14. 4. 2010, zapisnik o končnem obračunu z dne 17. 2. 2010 in zapisnik o primopredaji del z dne 16. 2. 2010. Glede na določila Uredbe bi računi tožnice šteli za potrjene tudi zato, ker s strani izvajalca niso bili zavrnjeni. Napačno je stališče sodišča, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za plačilo tožnici po pravilih Uredbe. Nepravilen je tudi zaključek, da tožnica ni upravičena do neposrednih plačil, ker ni dokazala, da bi imela do V., d. d. dospele terjatve v trenutku zahtev za neposredno plačilo. Toženka je v času, ko so terjatve tožnice do V., d. d. postale dospele, že razpolagala z zahtevki tožnice za plačilo. Zahteva pravne teorije o dospelosti terjatev podizvajalca do izvajalca se nanaša zgolj na trenutek, ko naročnik podizvajalca neposredno poplača, ne pa na trenutek, ko naročnik prejme poziv podizvajalca za neposredno plačilo. Dospelost terjatev tožnice do V., d. d. lahko vpliva le na začetek teka zamudnih obresti, ne pa na zavrnitev zahtevka po temelju. A. A. kot vodja investicije je potrdil, da je bila vsa dokumentacija tožnice popolna in da bi bilo treba tožnici neposredno plačati na podlagi njenih zahtevkov. Tudi za dospelost terjatev V., d. d. do toženke velja, da se ne more presojati izključno v trenutku zahteve podizvajalca za neposredno plačilo, ampak v času, ko bi plačilo moralo biti izvedeno. Napačen je sklep sodišča, da naj ne bi bil podan pogoj dospelosti XII. in XIII. začasne situacije V., d. d. do toženke. Vprašanje dospelosti lahko vpliva zgolj na tek zamudnih obresti. Prvo sodišče je obšlo izvajanja tožnice, da je toženka potrdila situacije družbi V., d. d. za dela, ki ob potrditvi situacij sploh niso bila opravljena. Po 3. 9. 2009 bi morala toženka opravljati plačila za elektroinstalacijska dela samo še tožnici. Toženka je 3. 9. 2009 podala pisno soglasje k nominaciji tožnice kot podizvajalca. Tožnica je v postopku na prvi stopnji večkrat opozorila tudi na temeljna načela obligacijskega prava, med drugim tudi, da toženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da niso bili izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo tožnici po 631. členu OZ. S tem v zvezi bi moralo prvo sodišče upoštevati ZJN-2 in Uredbo. Tožnica je večkrat navedla, da toženka protipravno zadržuje znesek 10 % od vrednosti vsake začasne situacije. Toženka je pavšalno navajala, da je njena morebitna obveznost do družbe V., d. d. sporna. Opravljena dela tožnice nimajo nepravilnosti ali pomanjkljivosti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je plačilo vtoževanega zneska potrebno zagotoviti iz zadržanih sredstev. Tožnica je dokazala, da je toženka neutemeljeno zadrževala zadržana sredstva. Teh dejstev toženka sploh ni prerekala. Toženka bi morala ugovarjati, da so bila zadržana sredstva sproščena, vendar o tem ni podala nobenih trditev. Napačno je stališče sodišča, da dopis toženke z dne 15. 3. 2010 ni pomenil pristopa k dolgu V. d. d. s strani toženke. Zmotno je stališče, da se je toženka s tem dopisom zgolj zavezala izpolniti tujo obveznost. Napačno je tudi stališče, da je bila upravičenec iz bančne garancije samo toženka in da tožnica zato nima nobenih zahtevkov iz te garancije. Glede dodatnih del je prvo sodišče spregledalo, da je tožnica navajala, da je toženka naročila potrebna dodatna dela. Izvedbo teh del je toženka tudi potrdila, V., d. d. pa je poznejša dela potrdil tudi tožnici, ki je zato upravičena do plačila tudi za dodatna dela. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da odškodninska odgovornost toženke ni podana. Vsem situacijam glavnega izvajalca bi morale biti priložene tudi situacije podizvajalcev. Toženka je vedela, da je tožnica opravljala elektroinstalacijska dela za V., d. d. in bi morala pred plačilom situacij izvajalcu preveriti, ali so priložene situacije tožnice. Če tega ni storila, mora toženka sama nositi posledice protipravnih plačil izvajalcu. Toženka je do decembra 2009 tudi neposredno plačevala terjatve podizvajalcev.

3Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o asignacijskem razmerju. Tožbeni zahtevek tudi ne more biti utemeljen zgolj na podlagi določb ZJN-2 in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uredba). Pravilno je tudi stališče prvega sodišča, da gradbene pogodbe med toženko in družbo V., d. d. (izvajalcem) glede tretjega odstavka 23. člena ni mogoče šteti za pogodbo v korist tretjega, da dopis toženke z dne 15. 3. 2010 ne pomeni toženkinega pristopa k dolgu izvajalca ter da tožnica ni bila upravičenka iz bančne garancije izvajalca, ampak toženka. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila za izvedbo dodatnih del med toženko in izvajalcem ustno sklenjena pogodba, ki je bila realizirana, zato za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu pravila o neupravičeni pridobitvi niso aktualna.

6Pritožba utemeljeno graja zaključek prvega sodišča, da tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi 631. člena OZ. V obravnavanem primeru je položaj tožnice kot podizvajalca z vidika 631. člena OZ drugačen od položaja „običajnega“ podizvajalca, saj je šlo za izvedbo del na podlagi postopka javnega naročanja, pri katerem je treba upoštevati tudi določbe ZJN-2 in Uredbe. V tem pogledu so zlasti relevantne določbe šestega odstavka 4. člena ZJN-2 ter določbe 3., 5. in 6. člena Uredbe. Pomembna dejstva v obravnavanem primeru so bila tudi naslednja:

- v gradbeni pogodbi je bilo določeno (tretji odstavek 23. člena), da izvajalec pooblašča toženko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem,

- tožnica je bila podizvajalec na objektu toženke za izvedbo elektroinstalacijskih del na podlagi pogodbe z dne 14. 9. 2009, sklenjene z izvajalcem,

- toženka je dala soglasje z dne 3. 9. 2009 k nominaciji tožnice kot podizvajalca za elektroinstalacijska dela (prvi odstavek 23. člena gradbene pogodbe), pri čemer je bilo toženki znano, da je tožnica edini izvajalec elektroinstalacijskih del na njenem objektu,

- toženka je v tem soglasju podala tudi izjavo, da morajo biti v podizvajalski pogodbi (tudi tožničini) definirani enaki plačilni pogoji kot v njeni pogodbi z izvajalcem ter da se plačila (podizvajalcem) lahko izvajajo s cesijsko ali asignacijsko pogodbo oziroma na kakršenkoli način direktnih plačil podizvajalcev, ki jih dopušča zakon,

- vsa tri (edina) plačila, ki jih je tožnica prejela kot (delno) plačilo svojih situacij, je izvršila toženka, in sicer na podlagi asignacijskih pogodb med pravdnima strankama in izvajalcem,

- tožnica je izvedla vsa elektroinstalacijska dela na toženkinem objektu pred 3. 12. 2009 (zapisnik z dne 25. 11. 2009),

- toženki je bilo znano, da je izvajalec že (oziroma najkasneje) v letu 2009 prišel v težak finančni oziroma likvidnostni položaj in da ni (več) plačeval svojih podizvajalcev na toženkinem objektu,

- tožnica je (skupaj s še dvema podizvajalcema) naslovila na toženko 3. 12. 2009 vlogo zaradi neporavnanih obveznosti izvajalca do podizvajalcev na toženkinem objektu, v kateri med drugim izpostavlja, da se finančne obveznosti ne poravnavajo, da so dela izvedena, da je zapadlih neplačanih situacij tožnice cca 400.000,00 EUR in da želi, da ji toženka pisno zagotovi način in termin poplačila izvedenih del.

7Tožnica ima prav, da je prvo sodišče napačno presodilo pomen dopisa z dne 3. 12. 2009. Ta vloga je po svoji vsebini zahtevek tožnice (in drugih podizvajalcev) do toženke za direktno plačilo njim na podlagi 631. člena OZ, saj ta dopis ne more imeti nobenega drugega pomena oziroma drugače ne bi imel nobenega smisla. S predložitvijo te zahteve toženki je nastalo samostojno pravno razmerje med pravdnima strankama iz 631. člena OZ (še zlasti to velja za postopke javnega naročanja), s tem pa so že tedaj nastopili učinki zakonske cesije po 631. členu OZ (glede prehoda izvajalčeve terjatve do naročnika na podizvajalca, medtem, ko je obveznost izvršiti plačilo pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ). Drugačna razlaga (da bi ta učinek nastal šele ob dospelosti obeh terjatev) bi omogočala izigravanje namena 631. člena OZ (možnost izvajalčevih cesij pred dospelostjo njegovih terjatev do naročnika), da podizvajalec dobi plačilo za svoje delo. Ker je tožnica vsa elektroinstalacijska dela (po „osnovni“ podizvajalski pogodbi z izvajalcem in dodatna dela) izvedla že pred 3. 12. 2009, je treba njeno zahtevo iz vloge z dne 3. 12. 2009 razumeti tako, da se nanaša na plačilo vseh izvedenih del (tudi tistih, ki so bila obračunana pozneje v končni situaciji – to je iz vsebine zahteve jasno razvidno). Glede tega je treba razlikovati, kdaj nastane to samo razmerje iz 631. člena OZ med naročnikom in podizvajalcem, na podlagi katerega podizvajalec pridobi upravičenje do plačila od naročnika, in kdaj dospe obveznost plačila naročnika neposredno podizvajalcu. Za obstoj razmerja med naročnikom in podizvajalcem mora naročnikova obveznost do izvajalca obstajati v trenutku, ko naročnik prejme od podizvajalca zahtevek za plačilo po 631. členu OZ, pri čemer ni potrebno, da bi izvajalčeva terjatev do naročnika in podizvajalčeva terjatev do izvajalca že dospeli v trenutku podane zahteve podizvajalca za plačilo. Za samo zapadlost naročnikove obveznosti do podizvajalca in s tem obveznost naročnika, da plača podizvajalcu, pa je potrebno, da sta obe terjatvi zapadli, da je podizvajalčeva terjatev do izvajalca pripoznana in da je izpolnjen pogoj koneksnosti terjatev (v obravnavanem primeru je tožnica v situacijah obračunala elektroinstalacijska dela, ki jih je kot edini podizvajalec teh del izvajala na toženkinem objektu, izvajalec pa je tudi ta dela obračunal v svojih situacijah, izstavljenih toženki, zato je bila koneksnost terjatev izkazana).

8Toženka je morala razpolagati z vsemi potrebnimi listinami o obstoju enih in drugih terjatev v trenutku podane zahteve tožnice 3. 12. 2009, saj ji je izvajalec bil dolžan ob svojih začasnih situacijah predložiti tudi potrjene situacije tožnice (šesti odstavek 4. člena ZJN-2). Če jih ne bi prejela, ne bi bila dolžna izvršiti plačil začasnih situacij izvajalcu. Ker je izvajalcu plačevala začasne situacije (kot izhaja iz priloge A60), to kaže, da je toženka od izvajalca prejela tudi potrjene situacije tožnice. Če jih ni prejela, pa bi glede na dolžnost profesionalnega ravnanja (drugi odstavek 6. člena OZ), ki ji ga je v danih okoliščinah nalagal tudi položaj naročnika v postopkih javnega naročanja, morala zahtevati potrjene začasne situacije bodisi od izvajalca bodisi od tožnice. Ustrezno skrbno ravnanje je toženki narekovala tudi okoliščina, da je z izjavo o soglasju z dne 3. 9. 2009 soglašala oziroma sprejela tudi vse dopustne načine neposrednih plačil podizvajalcem (na podlagi 631. člena OZ).

9Čim je tožnica naslovila na toženko zahtevo z dne 3. 12. 2009, toženka ni mogla več „veljavno“ plačevati začasnih situacij izvajalcu ali drugim osebam, katerim je izvajalec odstopil svoje terjatve, o katerih je bila obveščena po 3. 12. 2009, oziroma ta njena plačila niso mogla z vidika 631. člena OZ poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da toženka ne bi bila več zavezana za plačilo tožnici - toženka bi lahko plačala prevzemnikom odstopljenih terjatev le, če bi preverila oziroma ugotovila, da so bile terjatve tožnice do izvajalca poravnane), saj bi morala upoštevati, da mora ob zapadlosti začasnih situacij izvajalca njen ustrezen del (ki se nanaša na obračun elektroinstalacijskih del tožnice) izplačati tožnici. Glede na določilo drugega odstavka 3. člena Uredbe o enakih rokih plačil in po naravi stvari same (izvajalec je verodostojno začasno situacijo lahko izstavil naročniku šele potem, ko mu je podizvajalec izstavil svojo začasno situacijo) je toženka s potrditvijo začasne situacije izvajalcu „potrdila“ tudi začasno situacijo podizvajalca za njegova dela (slednjo je sicer moral podizvajalcu potrditi izvajalec). Toženka je lahko iz začasnih situacij tožnice (potrjenih s strani izvajalca) ter ob poznavanju rokov plačil iz pogodbe med tožnico in izvajalcem lahko ugotovila, kdaj so zapadle tudi tožničine začasne situacije.

10S tem ko je bila začasna situacija tožnice potrjena s strani izvajalca, velja, da je bila ta terjatev tožnice tudi pripoznana v smislu 631. člena OZ. Tožnica je trdila, da je izvajalec potrdil vse njene situacije (te je tudi predložila, iz njih pa je razviden datum parafe odgovorne osebe izvajalca D. D., ki je bil po 16. členu podizvajalske pogodbe pooblaščeni predstavnik izvajalca za dela po tej pogodbi in s tem tudi za potrjevanje začasnih situacij). Zatrjevala je tudi, da so situacije dospele in da jih je predložila tudi toženki (to je potrdil tudi A. A., ki je bil po 55. členu gradbene pogodbe odgovorna oseba za izvajanje te pogodbe na strani naročnika). To zadošča za ugotovitev, da so bile situacije tožnice s strani izvajalca pripoznane. Toženka je pavšalno prerekala te trditve, da toženka ni predložila vseh relevantnih listin. Tožnica je tekom pravde to storila. Tožena tudi ni konkretizirano prerekala tožničinih trditev o situacijah, izstavljenih izvajalcu. Nepomembno je, če na nekaterih situacijah ni navedena valuta, saj je dospelost situacij mogoče ugotoviti glede na datume potrditev in rok plačila iz pogodbe med tožnico in izvajalcem. Čas dospelosti terjatev je pomemben le zaradi ugotovitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih terjatev, ko je toženka bila na podlagi 631. člena OZ dolžna izpolniti svojo obveznost do tožnice. Žig izvajalca na začasni situaciji podizvajalca ni pogoj za njeno potrditev.

11Izjava toženke z dne 15. 3. 2010 res ne predstavlja pristopa k dolgu (kar je pogodba med upnikom in tretjim), zmotno pa je tudi stališče prvega sodišča, da gre za toženkino zavezo izpolniti tujo obveznost (271. člen OZ). Ta toženkina izjava (gre za enostranski pravni posel) v materialnopravnem pogledu predstavlja pripoznavo toženkine obveznosti (364. člen OZ) do tožnice, ki temelji na 631. členu OZ (za veljavnost pripoznave ni potrebno, da je v izjavi navedena višina dolga).

12Tožnica utemeljeno očita prvemu sodišču napačno uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu glede zadržanih sredstev toženke. Toženka je tista, ki je morala pojasniti, zakaj je imela pravico zadržati del sredstev na podlagi gradbene pogodbe in zakaj jih je bila upravičena zadrževati tudi pozneje (po končanih delih) ter predlagati dokaze za svoje trditve.

13Tožnica je trdila, da ji je izvajalec naročil dodatna (poznejša) dela, za katera sta sklenila dva aneksa (to ugotavlja tudi prvo sodišče). Trdila je tudi, da je toženka (tudi ta) dodatna dela naročila izvajalcu. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila med toženko in izvajalcem sklenjena ustna pogodba za dodatna dela, ki so bila izvedena in ustna pogodba realizirana. Iz zapisnika z dne 25. 11. 2009 izhaja, da so bila tudi dodatna dela tožnice izvedena, kar sta potrdila toženka in izvajalec (A. A. in D. D. kot njuni pooblaščeni odgovorni osebi). Tožnica zato ni uveljavljala plačila za dodatna dela le na podlagi pravil o neupravičenih pridobitvi, saj je trdila, da so bila ta dela naročena, zato je šlo za pogodbeno obveznost. Vse to, kar je bilo doslej povedano glede vprašanja utemeljenosti zahtevka za plačilo del po osnovni pogodbi z vidika 631. člena OZ, zato velja tudi glede vprašanja utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatnih del. Pritožba utemeljeno graja, da se prvo sodišče ni opredelilo do pogodbene podlage, na podlagi katere je tožnica tudi zahtevala plačilo za dodatna dela.

14Ker je prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Prvo sodišče bo moralo razčleniti obstoj vseh pogojev za toženkino obveznost plačila tožnici na podlagi 631. člena OZ in ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).