VSC sodba VSC PRp 72/2015

Pritožba prekrškovnega organa se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo po določbah o hitrem postopku o prekršku spremenilo odločitev prekrškovnega organa in postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1), posledično pa s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2Tako odločitev prekrškovni organ ne sprejema in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona (ZPrCP) ter predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijano sodba je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi določb o hitrem postopku o prekršku, kjer je odločalo o utemeljenosti izdanega plačilnega naloga (PN) storilcu zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, zoper katerega je storilec pravočasno vložil redno pravno sredstvo - zahtevo za sodno varstvo (ZSV). Prvostopno sodišče je sledilo navedbam v vloženi ZSV o tem, da prekrškovni organ pri ugotavljanju prekoračitve hitrosti v naselju ni uporabil pravilnega in zakonitega načina, ki je istočasno še strokovno sporen in popolnoma nepreverljiv, zaradi česar je tudi prvostopnemu sodišču predlagal odpravo izdanega PN. Prvostopno sodišče je ob razlagi določbe 34. točke prvega odstavka člena 3 ZPrCP, kar je izpostavila že vložena ZSV, pritrdilo navedbam v vloženi ZSV o tem, da opisani način ugotavljanja prekoračitve hitrosti ni tisti, katerega je imel v mislih zakonodajalec ob pojasnjevanju prekoračitve hitrosti v 34. točki prvega odstavka člena 3 ZPrCP in v razlogih zapisalo, da je samo s tehničnimi sredstvi in napravami, kot so merilniki hitrosti in ki ustrezajo določilom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti in tahografi, mogoče ugotavljati prekoračitev hitrosti in izreči posledično tudi sankcijo po določbah člena 46 ZPrCP.

5Pritožba v svojih navedbah v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 ZP-1) sicer zgolj na načelni ravni trdi, da so podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku, vendar tega pritožbenega razloga ne obrazloži, na neobrazložene pritožbene navedbe pa ni mogoče podati argumentiranega odgovora.

6V nadaljevanju pa v okviru pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona (2. točka člena 154 ZP-1) pritožba navaja, da je prvostopno sodišče pri razlagi glede zakonitega načina ugotavljanja prekoračitve hitrosti zavzela napačno stališče, ko je zapisalo, da je prekoračeno hitrost mogoče ugotavljati le z merilniki hitrosti. Napačna je razlaga sodišča zlasti v delu, ko navaja, da je prekoračena hitrost lahko ugotovljena s tehničnimi sredstvi, kar pa so po oceni pritožbe in v nasprotju z razlogi v izpodbijani sodbi tudi merilniki dolžine, kalkulator in znana formula sodnega izvedenca prometne stroke, česar se je poslužil prekrškovni organ pri ugotavljanju prekoračitve hitrosti. Taka razlaga prvostopnega sodišča glede zakonitega načina ugotavljanja prekoračitve hitrosti je nevarna, saj bi to pomenilo, da v primeru ko bi sodni izvedenec prometne stroke, ki bi bil določen s strani sodišča v posameznem primeru v svojem mnenju na podlagi izmerjenih sledi zaviranja, ob upoštevanju stanja vozišča in uporabi kalkulatorja ali programa, ugotovil, da je udeleženec prometne nesreče hitrosti prekoračil, sodišče pri odločanju o njegovi odgovornosti tega ne bi smelo upoštevati. S tako razlago je po oceni pritožnice prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravno določbo 34. točke prvega odstavka člena 3 ZPrCP, zaradi česar je po oceni pritožnice sodba sodišča prve stopnje nezakonita.

7Pritožbeno uveljavljenemu razlogu napačne uporabe (razlage materialnega prava) nikakor ni pritrditi. Pri ugotavljanju primerne (z omejitvami predpisane) in ustrezne hitrosti posameznega udeleženca v cestnem prometu je zakonodajalec v cestno prometni zakonodaji določil in uzakonil dva pravna standarda in sicer prekoračitev hitrosti (34. točka prvega odstavka člena 3 ZPrCP), kjer je kot prekoračena hitrost določena tista presežena hitrost, ki je določena s prometnim pravilom ali prometno signalizacijo, lahko je trenutna ali povprečna, na določenem odseku, izmerjena ali ugotovljena z ustreznimi tehničnimi sredstvi in napravami. Neprilagojena hitrost pa je tista, katero voznik ustrezno ne prilagodi načinu vožnje, poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da bi lahko ves čas vožnje vozilo obvladal oziroma, da vozilo lahko ustavi pred oviro, katero lahko, glede na okoliščine, pričakuje (določba prvega odstavka člena 45 ZPrCP). Glede obeh se je obstoječa sodna praksa doslej že določno opredelila. Ugotavljanje prekoračene hitrosti je namreč dokaj zahteven tehnični proces, ki ga je zakonodajalec posebej predpisal s podzakonskim aktom in sicer s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list. RS, št. 25/2002, 90/2005 - pravilnikom), v katerem je posebej razdelal standarde za tehnično brezhibno delovanje merilnikov, kar je v citiranem zakonskem aktu natančno predpisano in ga nikakor ni mogoče razlagati izven tam določenih pogojev. Zato tudi ne more biti nobenega dvoma o tem, kot je pravilno pojasnilo pritožniku že prvostopno sodišče, da so tehnična sredstva in naprave, ki ustrezajo določbam citiranega podzakonskega akta lahko le točno predpisani merilniki hitrosti (stacionarni merilniki, ročni merilniki, fiksno vgrajeni merilniki) in tahografi. Razlaga pritožbe o tem, da so lahko tehnična sredstva tudi merilniki dolžine, kalkulator in znana formula sodnega izvedenca prometne stroke (ki je povzeta v izpodbijano sodbo iz priloge PN št. 0000109939417 z dne 4. 6. 2014) pa preseneča, posebej, ker takšna razlaga prihaja s strani prekrškovnega organa, ki mu je kontrola in ugotavljanje prekoračitev hitrosti udeležencev v cestnem prometu zelo dobro poznana. S takšno razlago se prekrškovni organ brez zakonske podlage postavlja v vlogo izvedenca in še to le za primer ugotavljanja neprilagojene hitrosti, ki jo v posamičnih primerih (kadar le-ta ni izmerjena s tehničnimi sredstvi) za potrebe konkretnega sodnega postopka po odredbi sodišča, ugotavljajo izvedenci cestno prometne stroke, ki podajo svoj izvid in mnenje na podlagi obstoječih materialnih dokazov (sledi …) in vseh ostalih faktorjev (koeficienti trenja …). Takšnih pooblastil (pooblastil za izvedenstvo) pa prekrškovni organ v konkretnem postopku nima, kajti izvedenec je v sodnem postopku postavljen le takrat, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva (primeroma neprilagojene hitrosti) potrebno dobiti izvid in mnenje strokovnjaka, ki ima potrebno strokovno znanje (tehnično poznavanje fizikalnih zakonitosti gibanja vozila). Takšne strokovne ugotovitve izvedencev pa sodišča običajno vedno upoštevajo. Zato zatrjevanje pritožbe, da so merilniki dolžine, kalkulator in znana (iz izvedenskega mnenja povzeta) formula sodnega izvedenca prometne stroke že tehnična sredstva, ne vzdrži in pri tem v nasprotju s pritožbenimi navedbami nikakor ne gre za nevarno razlago sodišča, temveč le za logično, na pravno podlago oprto razlago določenih pravnih standardov, kot je to v izpodbijani sodbi že pravilno obrazložilo in pojasnilo prvostopno sodišče, ki s takšno pravilno razlago nikakor ni napačno uporabilo določbe 34. točke prvega odstavka člena 3 ZPrCP.

8Povedano torej pomeni, da prvostopno sodišče s takšno razlago ni kršilo materialne določbe predpisa (34. točke prvega odstavka člena 3 ZPrCP), zato je sprejeta odločitev v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) potrditi sodbo sodišča prve stopnje.