VSC sklep I Cp 306/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo zapuščinski postopek prekiniti (točka I izreka) ter L. G. in A. Z. napotiti na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom zoper O. R., da pisna oporoka pred pričami z dne 15. 7. 2015, ki jo je napravil oporočitelj F. R., ni veljavna (točka II izreka). Sklenilo je še, da sta na pravdo napoteni dedinji dolžni pravdo sprožiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa ter da bo prekinitev postopka trajala do pravnomočno končanega pravdnega postopka oziroma se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in se dokončala ne glede na zahtevek, glede katerega je sodišče dedinji napotilo na pravdo, če dedinji pravde ne bosta sprožili v danem roku (točka III izreka).

2Proti sklepu se dedinji L. G. in A. Z. s skupno pritožbo po skupni pooblaščenki pravočasno pritožujeta. Povzemata, da je sodišče dedinji napotilo na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom zoper O. R., da pisna oporoka pred pričami z dne 15. 7. 2015, ki jo je napravil oporočitelj F. R., ni veljavna, v obrazložitvi je povzelo navedbe dedinj in zaključilo, da presoja dejstva, da listina ni veljavna, ker je ni napisal oporočitelj in ker ne odraža njegove volje oziroma zaradi formalnih pomanjkljivosti in v zvezi s tem že predlagana izvedba dokazov spada v pravdni in ne zapuščinski postopek. Zato je zapustnikovi hčerki, ki nista oporočni dedinji, oporoko pa izpodbijata, štelo za manj verjetno in ju napotilo na pravdo. Izrek sklepa o napotitvi na pravdo je napačen, saj zahtevek za neveljavnost oporoke ni ugotovitveni zahtevek, pač pa oblikovalni (sklep VS RS II Ips 276/2014). Sodišče razlogov za napotitev na pravdo ni obrazložilo. Zgolj dejstvo, da oporoka ne kaže formalnih pomanjkljivosti in da njeno veljavnost izpodbijata zakoniti dedinji, ki nista oporočni dedinji, še ni razlog, da se ti dedinji napotita na pravdo. Če bi bilo temu tako, bi Zakon o dedovanju (ZD) predpisal, da se na pravdo napoti dedič, ki izpodbija oporoko. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Sodišče je v obrazložitvi povzelo le razloge, ki so jih v potrditev veljavnosti oporoke oziroma utemeljitev svojega nasprotovanja veljavnosti oporoke navajale stranke. Razlogov, zaradi katerih šteje pravico pritožnic za manj verjetno (razen zaradi dejstva, da nista udeleženi v oporoki), pa sodišče ni pojasnilo, zato je sklep v tem delu neobrazložen (po vsebini podobno tudi sklep VSL I Cp 2934/2014). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče ni izreklo o dokazih, ki so bili že vloženi v spis. Dedinji sta predlagali, da sodišče v dokaz njunih trditev o oporočni nesposobnosti zapustnika pridobi medicinsko dokumentacijo iz ustanov, v katerih se je zdravil zapustnik. Ker sta dedinji ta dokaz ponujali v potrditev svoje trditve, da zapustnik v času sestave oporoke ni bil oporočno sposoben, bi moralo sodišče do tega dokaznega predloga zavzeti določeno stališče, kar bi lahko storilo šele po tem, ko bi pridobilo predlagane dokaze in jih obravnavalo. Ker gre za listine, ki jih zaradi njegovega posebnega položaja lahko pridobi le sodišče, bi s tem omogočilo njihovo obravnavo tudi dedičem. Pritožnici predlagata, da višje sodišče sklep razveljavi, sodišču prve stopnje pa naloži, da o napotitvi odloči potem, ko bo pridobilo in obravnavalo dokaze, katerih pridobitev sta predlagali dedinji, saj bo šele v tem primeru lahko ocenilo in obrazložilo, pravica katere od strank zapuščinskega postopka je manj verjetna.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o napotitvi na pravdo zapuščinskega sodišča.

5Pritožbeno niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zapustnik napravil dve oporoki, prvo, lastnoročno, ki je datirana z dnem 31. 1. 2014 z dodatnim besedilom 23. 4. 2015, s katero je razpolagal v korist vdove O. R. in obeh hčera L. G. in A. Z. ter drugo, kasnejšo, ki je pisna oporoka pred pričami z dne 15. 7. 2015, v kateri je razpolagal le v korist vdove. Pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je z drugo oporoko zapustnik preklical prvo. Pritožbeno tudi ni sporno, da so med dedinjami glede na njihove navedbe sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost druge oporoke, veljavnosti katere oporekata zapustnikovi hčerki s trditvami, da zapustnik oporoke ni podpisal, da v času pisanja oporoke glede na njegovo zdravstveno stanje ni bil sposoben oblikovati oporočne volje in jo izraziti in predmetna oporoka ne odraža njegove prave volje, ter da zapustnik tudi ni bil več sposoben prebrati oporoke, zato bi morala biti sestavljena pred sodnikom ali notarjem.

6Glede na navedbe dedinj v zapuščinskem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje v bistvenem tudi povzelo v točkah 4 in 5 obrazložitve, je pravilno ocenilo, da gre med dedinjami za spor po 1. točki drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) in je napotitev na pravdo potrebna, kar sicer ni pritožbeno izpodbijano.

7Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo prvi odstavek 213. člena ZD, ko je štelo pravico zapustnikovih hčera nasproti pravici vdove za manj verjetno in na pravdo za izpodbijanje oporoke napotilo zapustnikovi hčerki kot zakoniti dedinji proti vdovi kot oporočni dedinji.

8Ni pritrditi pritožbi, da sodišče ni obrazložilo razlogov za napotitev na pravdo. Razloge je navedlo v 8. točki obrazložitve in kljub temu, da so skopi, zadoščajo za pritožbeni preizkus pravilne uporabe prvega odstavka 213. člena ZD.

9Po določbi prvega odstavka 213. člena ZD, kot je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katero pravico šteje za manj verjetno. ZD ne predpisuje in ne opredeljuje meril, katero pravico je šteti za manj verjetno, prav tako pa zapuščinskemu sodišču tudi ne nalaga, da bi moralo zato obvezno izpeljati dokazni postopek in izvajati dokaze za zaključek, katero pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo sodišče z napotitvenim sklepom dodelilo vlogo tožeče stranke v morebitni pravdi, presodi sodišče v zapuščinskem postopku na podlagi podatkov spisa in zatrjevanj dedičev, skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava ter ob predhodni ugotovitvi, katera vprašanja so med dediči sporna. Temu pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zadostilo.

10V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ob tem, da je ugotovilo, da listina, opredeljena kot oporoka z dne 15. 7. 2015, obstaja in je bila kot oporoka tudi razglašena, ugotovilo, da (formalno) ustreza oporoki pred pričami (op. 64. člen ZD). Pravilno je presodilo, da je pravica zapustnikovih hčera, ki to oporoko izpodbijata iz več razlogov, kot zakonitih dedinj manj verjetna od pravice zapustnikove vdove. Dodati je še, da ima oporoka prednost pred zakonom kot dednim naslovom in torej velja v primerjavi z zakonitim dedovanjem za močnejši pravni naslov. Zato je tudi upoštevaje dokazno breme, ki izhaja iz materialnega prava, takšna napotitev na pravdo pravilna, četudi sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu dedinj - pritožnic, ki ga pritožbeno posebej izpostavljata (izvedba dokaza s pribavo medicinske dokumentacije za pokojnega).

11Sklep o napotitvi na pravdo je odločitev procesne narave, s katero zapuščinsko sodišče dedičem le določi vlogo tožnika oziroma toženca v morebitni pravdi in pri tem zadošča, da izrek vsebuje le opis pravnega varstva in ne že vsebine tožbenega zahtevka, ki ga stranka naj v pravdi uveljavi. Temu je sodišče prve stopnje s sklepom zadostilo. Na pravdo napotena stranka namreč na vsebino napotitvenega sklepa glede postavitve zahtevka ni vezana in zahtevek lahko v pravdi postavi tudi drugače. Skrb za pravilno postavitev tožbenega zahtevka v pravdi je na strani tožeče stranke oziroma na pravdo napotene stranke. Zato tudi s pritožbeno navedbo, ki ji je načelno sicer pritrditi, da zahtevek za neveljavnost oporoke po 61. členu ZD ni ugotovitvene ampak oblikovalne narave, pritožnici ne moreta izpodbiti sprejete odločitve sodišča prve stopnje o napotitvi na pravdo.

12Ob obrazloženem je tako odločitev sodišča prve stopnje o napotitvi na pravdo pravilna. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti uradoma. Zato je pritožbo dedinj zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s163. členom ZD).