VSL sodba II Cpg 409/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 10427/2014 z dne 29. 1. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2013, znesek 834,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 82,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 491,23 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz razloga absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče najprej poudarja, da obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki, zaradi njihove bagatelnosti, racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti, dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Pod pritožbeni razlog izpodbijanja dejanskega stanja pa spada tudi izpodbijanje dokazne ocene, sprejete s strani sodišča prve stopnje.

6Obravnavana pritožba v pretežnem delu obširno nasprotuje prav slednji. Tako kritizira oceno sodišča prve stopnje, da je bila izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke bolj prepričljiva od izpovedi tožene stranke in z njene strani predlaganih prič, povzema izpovedi prič in podaja svojo dokazno oceno vseh zaslišanj. Vse navedeno pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga. Višje sodišče zato izpostavljenih kritik ni vsebinsko presojalo.

7Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj zaključki, ki jih je zavzelo, ne bi imeli podlage v izvedenih dokazih. Izpostavlja, da naj priča A. A. ne bi izpovedala, da je bila toženi stranki pogodba odpovedana. Takšni očitki niso resnični. Iz zapisnika zaslišanja omenjene priče izhaja, da je v mesecu juliju 2013 na sestanku z gospodom B. B. in toženo stranko obema povedal, da je poslovanje podjetja slabo in predlagal prekinitev sodelovanja s toženo stranko od avgusta dalje. Na vprašaje pooblaščenca tožene stranke je tudi izrecno povedal, da je bila pogodba s toženo stranko razdrta julija 2013.

8Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). To je napaka tehnične narave (napačen postopek prenosa), o čemer v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Kot je bilo povzeto, iz zapisnika zaslišanja A. A. izhaja izpovedba, da je bila pogodba razdrta. Čeprav je podal tudi nadaljnje izjave, da je B. B. povedal, da toženi stranki ne bo več plačeval (da je konec s plačili) ter da sta se o tem še pogovarjala in je B. B. rekel, da jo bo sam plačeval, citirana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Kakšen je pomen ene in druge izjave, je (spet) stvar dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje skrbno opravilo in ki (kot že rečeno) v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet izpodbijanja.

9Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka navedla v svoji pripravljalni vlogi (o tem, kaj je delala v obdobju, ko naj po prepričanju sodišča ne bi opravljala nobenih dejavnosti v salonu tožeče stranke). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo v sporih majhne vrednosti stranke navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Po tem ima vsaka stranka sicer res možnost vložiti še eno pripravljalno vlogo, ki pa je namenjena zgolj odgovoru na navedbe nasprotne stranke v njeni predhodni vlogi (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). V njej lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če je to nujno zaradi navedb nasprotne stranke. V postopku, ki se je začel z izvršbo na podlagi verodostojne listine in se je zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi nadaljeval kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog, se ti določbi (451. in 452. člen ZPP) uporabljata smiselno tako, da lahko tožena stranka z vlogo, v kateri mora navesti vsa dejstva in predlaga vse dokaze, odgovori na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, v roku 8 dni od njenega prejema (prva pripravljalna vloga tožene stranke). Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da bi tožena stranka navedbe o tem, kakšne storitve naj bi za tožečo stranko opravljala v novembru 2013, morala podati že v prvi pripravljalni vlogi z dne 9.6.2014. Že tedaj je bilo namreč jasno, da ji tožeča stranka očita, da zanjo v tem obdobju ni opravljala nobenih storitev. Tožena stranka pa je imela vse možnosti, da pojasni, da temu ni tako, na način, da navede, katere storitve je opravila. Ker tega ni storila, so njene navedbe, podane v naslednji pripravljalni vlogi, prepozne.

10Kljub temu višje sodišče dodaja, da do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni moglo priti niti iz razloga, ker te navedbe za odločitev o zadevi niso bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da, četudi bi tožena stranka izkazala, da je določene storitve opravila, teh ni opravila po naročilu tožeče stranke. Pred tem je bila namreč seznanjena s prekinitvijo dogovora, po katerem je prejemala plačila za pomoč pri prodaji in prisotnost v salonu, in je posledično tožeči stranki tudi prenehala izdajati račune. Tožena stranka torej ni izkazala, da bi za november 2013 obstajal dogovor s tožnico o plačilu za opravljene storitve pomoči pri prodaji pohištva in za prisotnost v prodajnem salonu, zato njena terjatev za plačilo 1.900,00 EUR more biti utemeljena.

11S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožeča stranka. Odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).