UPRS sodba IV U 101/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da je A.A. (tožnica v tem sporu) upravičena do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastala v obdobju od 26. 2. 1992 do 28. 5. 1992, v višini 150 EUR. Denarna odškodnina v višini 150 EUR se tožnici izplača v enem znesku v 30. dneh po pravnomočnosti te odločbe.

2V obrazložitvi upravni organ navaja pravno podlago, ki v Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) v prvi alinei prvega odstavka 2. člena določa, da je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz tega registra in je po izbrisu iz registra pridobila dovoljenje za stalno prebivanje med drugim tudi po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj). Glede dejanskega stanja je ugotovljeno, da je bila tožnica dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je dne 28. 5. 1992 pridobila dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki ji je bilo vročeno dne 10. 6. 1992. Tako je obdobje izbrisa na podlagi 3. člena ZPŠOIRSP trajalo od 26. 2. 1992 do 28. 5. 1992. Merila za določitev denarne odškodnine določa navedeni zakon v 7. členu. Ta je določena glede na obdobje izbrisa, kar je v tem primeru 3 mesece. Vsak zaključen mesec izbrisa je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine, skupaj torej 150 EUR.

3S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in še enkrat navaja dejansko in pravno stanje v obravnavani zadevi. Dodatno še navaja, da lahko tožnica, če meni, da ji je z izbrisom nastala večja škoda na podlagi ZPŠOIRSP, poleg denarne odškodnine odmerjene v upravnem postopku, uveljavlja tudi denarno odškodnino v sodnem postopku. Tako je po prej navedenem zakonu upravičena tudi do drugih oblik pravičnega zadoščenja, kot povračilo za škodo, ki je nastala zaradi izbrisa. Tožbo lahko vloži v roku treh let po začetku uporabe ZPŠOIRSP, ki se je začel uporabljati 18. 6. 2014, torej najkasneje do 18. 6. 2017.

4Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja dejansko stanje izbrisa iz registra državljanstva, čeprav je bila rojena na območju Republike Slovenije. Glede na kraj rojstva je imela tedaj po veljavnem Zakonu o državljanstvu, že od rojstva poleg nacionalnega državljanstva SFRJ, tudi državljanstvo republike SRS. Glede na tedaj veljavne predpise so imele vse osebe, ki so imele republiško državljanstvo še pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, to državljanstvo tudi po osamosvojitvi. Dejstvo, da je bila v času izbrisa še mladoletna in da jo je pristojni organ (MNZ) v izbris oseb iz registra stalnega prebivalstva zajel avtomatično skupaj s starši, takrat državljanoma BIH, ne more vplivati na protipravnost ravnanja organa, ki je izbris opravil in na odškodninsko obveznost, ki jo je ta protipravni izbris izpostavil. Izbrisana je bila iz registra prebivalcev, kljub temu, da je že bila državljanka Republike Slovenije, organ pa je zmotno štel, da ni državljanka in ji je zato status stalnega prebivališča v RS kasneje lahko uredil le na podlagi ZTuj. Zmotno je stališče upravnega organa, da je protipravno stanje trajalo samo od 26. 2. 1992 do 28. 5. 1992, torej tri mesece. Sklicuje se na Deklaracijo o človekovih pravicah OZN in Pakt o državljanskih in političnih pravicah OZN, ki jih podrobno razlaga. V času do pridobitve državljanstva je bila apatridinja, to je oseba brez državljanstva.

5Obstoj in višina odškodnine se morata presojati glede na posebne okoliščine njenega primera. Če bi šlo samo za izbris iz registra stalnega prebivalstva, bi bila ocena upravnega organa o trajanju protipravnega stanja in višine odškodnine zakonita, ker pa upravni organ ni ugotovil, da je šlo v tem primeru v resnici za prikrit izbris iz državljanstva, ki je trajal bistveno dlje kot njen izbris iz registra stalnega prebivalstva, višina prisojene odškodnine ni ustrezna. Tako bi se ji moral v času izbrisa šteti ves čas od dejanskega izbrisa do pridobitve državljanstva. V tem času je bila mladoletna, državljanstvo ji je bilo vrnjeno šele 30. 9. 1998, tik pred dopolnjenim 18. letom starosti. Primerna višina odškodnine bi tako bila 3.950 EUR s pripadajočimi obrestmi od dne ponovnega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, torej od 30. 9. 1998 dalje.

6Navaja tudi določbe o pravičnem zadoščenju, po drugem odstavku 4. člena ZPŠOIRSP. Te oblike pravičnega zadoščenja so določno navedene v 15. členu. Gre za pravico do enakega dostopa pri reševanju stanovanjskega vprašanja po peti alineji tega člena. V letu pred izbrisom je bil v RS sprejet Stanovanjski zakon (SZ), ki je v 117. členu imetnikom stanovanjske pravice omogočal na etažni lastnini predkupno pravico, kjer so imeli stanovanjsko pravico. To je imela na stanovanju na naslovu ..., po očetu B.B. Sklicuje se na 20. člen ZPŠOIRSP, ki določa, da je ne glede na določbe zakona, ki ureja stanovanjska razmerja, upravičenec z dovoljenjem za stalno prebivanje pri reševanju stanovanjskega vprašanja izenačen z državljanom Republike Slovenije. Zakon s tem izenačuje protipravno izbrisanega s seznama stalnega prebivalstva z državljani RS. Sama je že poskušala uveljaviti svojo predkupno pravico na tem stanovanju, vendar je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da SZ postavlja pogoj državljanstva, česar v tem času ni izpolnjevala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica tako glede na navedena določila ZPŠOIRSP, pred pristojnim sodiščem uveljavlja zahtevek po pravičnem zadoščenju v obliki sodne odredbe, ki naj pristojnemu organu naloži spoštovanje tožničine predkupnega pravice na tem stanovanju. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se ji povrnjeno stroški postopka ter da sodišče odloči, da ima na prej navedenem stanovanju na podlagi SZ prednostno pravico odkupa stanovanja od lastnika in to proti vsem drugim osebam.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski upravni organ tožnici po določbah ZPŠOIRSP pravilno odmeril odškodnino samo za tri zaključene mesece v času od dne 26. 2. 1992 do 28. 5. 1992, ko je pridobila v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, ali pa bi ji moral priznati odškodnino za obdobje od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992 do pridobitve slovenskega državljanstva 9. 10. 1998. Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov za odločitev ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter še v zvezi s tožbenimi ugovori dodaja:

10Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da bi se moralo obdobje, do katerega je tožnica upravičena do odškodnine, šteti vse od izbrisa iz registra prebivalstva dne 26. 2. 1992, pa do pridobitve slovenskega državljanstva 9. 10. 1998, obravnavati širše, ker je bila v bistvu slovenska državljanka od rojstva že po prejšnji predpisih, glede na to, da je bila rojena na ozemlju Republike Slovenije. Kot sta že pravilno navedla oba upravna organa, za takšno obravnavanje odškodnine upravni organ prve stopnje ni imel podlage v ZPŠOIRSP, ki določno navaja kot upravičence do povračila škode osebo, ki je po izbrisu iz registra prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje po ZTuj, za kar gre v spornem primeru. 5. člen tega zakona namreč določa, da se za obdobje izbrisa šteje čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ali čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne sprejema v državljanstvo Republike Slovenije za osebo, ki pred sprejemom v državljanstvo Republike Slovenije ni imela dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Kot že prej navedeno, je tožnica pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji pred pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije, zato se ji šteje kot obdobje, do katerega je upravičena za povračilo škode zaradi izbrisa, samo obdobje treh mesecev. Tudi nadaljnje tožbene navedbe, da gre za kršitev mednarodnih pogodb oziroma predpisov niso utemeljene, glede na to, da nacionalni predpis zelo jasno določa navedene pogoje in merila za povračilo te škode.

11Sodišče tudi zavrača zahtevo tožnice za pravično zadoščenje v obliki sodne odredbe, ki naj pristojnemu organu naloži spoštovanje tožničine predkupne pravice po določbah SZ na stanovanju na naslovu ..., kjer je imel njen oče stanovanjsko pravico. Tudi glede teh okoliščin so pravilne navedbe tožene stranke v pritožbeni odločbi, da bo lahko tožnica na podlagi 10. člena ZPŠOIRSP, pred sodnimi organi uveljavljala tudi takšne morebitne zahteve, ker ima za to pravno podlago v 15. členu prej navedenega zakona. Ta namreč določa, da je upravičenec poleg denarne odškodnine pod pogoji, določenimi s tem zakonom (prvi odstavek), upravičen do pravičnega zadoščanja, med drugim tudi do enakega obravnavanja pri reševanju stanovanjskega vprašanja. Kot že pravilno pojasnjuje tožena stranka, je treba te zahtevke vložiti najkasneje do 18. 6. 2017 (tri leta po uveljavitvi ZPŠOIRSP).

12Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

13Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.