4. člen ZPŠOIRSP

Predlog se zavrne.

Tožnika nista upravičena do odškodnine po ZPŠOIRSP, saj ne sodita v kategorijo upravičencev do povračila škode ne po prvem ne po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ta zakon določa, kdo so stvarni upravičenci, ki lahko vložijo tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz RSP v sodnem postopku. Zaradi neobstoja aktivne legitimacije tožnika ne moreta uveljavljati odškodnine na podlagi določb ZPŠOIRSP oziroma tega zakona za konkretni primer ni mogoče uporabiti. Zahtevek tožnikov za varstvo njunih ustavnih pravic je treba obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ. Odškodninska terjatev tožnika, uveljavljena na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil odškodninskega prava, je zastarana. Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je začelo teči 24. 7. 2010, tako da je, upoštevajoč 3-letni zastaralni rok odškodninska terjatev zastarala že več let pred vložitvijo tožbe. Tudi če bi se štelo, da je zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz RSP začelo teči po izteku roka za ureditev statusa, to je s 24. 7. 2013 (glej 8. člen

Tožnik je ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi, v bistvenem podal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ se je v zadostni meri opredelil le do ugovora o kršitvi prepovedi reformatio in peius, medtem ko obširnih konkretnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo v upravnem postopku izvedenih dokazov in na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje, ni vsebinsko obravnaval in se do njih ni konkretno opredelil. V tej zvezi je zgolj splošno navedel, da se strinja z razlogi, ki so narekovali odločitev prvostopenjskega organa in se nanje sklicuje, kar pa po obrazloženem ne zadošča standardu, ki izhaja iz ZUP. Obenem sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjski organ svoje dokazne presoje ni obrazložil tako, da bi bilo s tem tožnikove konkretne, v pritožbi in tožbi podane očitke mogoče zavrniti kot neutemeljene.

Predlog se zavrne.

Ugotovljena škoda je posledica ravnanj toženkinih organov ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in ob prehajanju meje. Ostale okoliščine in ravnanja toženke pa so posledice prvotnega izbrisa, ki jih sodišče presoja pri odmeri enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek. Tožnica zahteva enotno odškodnino, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi nadaljnjo škodo zaradi izbrisa, ki se kaže v posttravmatski stresni motnji, ki jo je izvedenka pripisala težavam zaradi izbrisa do 30 %.

Ugotovljena dejstva ne potrjujejo tožnikovih trditev, da je zaradi izbrisa ostal brez vseh dohodkov. Glede na zgoraj izpostavljena stališča v odločbi VSRS II Ips 80/2021, zahteva sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral navesti in opisati nekaj primerov iz svojega življenja po izbrisu, kako je iskal posle, oziroma dokazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogel zagotoviti z delom in z dohodki iz premoženja, ni bila pretirana. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj okoliščina, da tožnik pred izbrisom približno dve leti ni ustvaril nobenih dohodkov, sama po sebi še ne pomeni, da jih v času izbrisa ne bi mogel ustvariti, vendar bi moral vsaj s posameznimi primeri dokazati, da določenih poslov, za katere trdi, da se je dogovarjal z mednarodno priznanimi podjetji, zaradi izbrisa ni mogel izpeljati. Tožnik se v zvezi s pravico do socialne pomoči oziroma do denarnega dodatka neutemeljeno sklicuje na sodbo ESČP Kurić in ostali proti Sloveniji, saj ta ne more predstavljati samostojne odškodninske podlage. Ni sporno, da tožnik zaradi tega, ker je bil izbrisan, ni mogel zaprositi za socialno pomoč ali za denarni dodatek, a bi moral v okviru temelja vtoževane terjatve dokazati, da

Predlog se zavrne.

Termin "v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela" pomeni življenje na območju Slovenije z vsemi atributi, ki ga sestavljajo, in zajema tako profesionalno oziroma poklicno življenje, obveznosti in ugodnosti, kot tudi mrežo odnosov, ki sestavljajo družinske in druge zasebne vezi. Življenje tvori paleta osebnih, družinskih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov, vse to pa predstavlja dejansko življenje posameznika.

Tožnica ni predložila niti enega dokazila, da bi v času izbrisa iskala službo (npr. prijave na razpis, vabila na razgovor, zavrnitve potencialnega delodajalca …), niti ni podala trditev o tem, kje naj bi domnevno skušala najti delo in kateri delodajalci naj bi jo zavrnili z obrazložitvijo, da se ne bodo ukvarjali s postopkom zaprosila za delovno dovoljenje. Torej ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica zaradi časovne oddaljenosti v dokazni stiski, saj je ta domnevna dokazna stiska (odsotnost oziroma izguba listinskih dokazil) ne odvezuje njene dolžnosti navajati pravno pomembna dejstva (trditve). Da dokazi manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Po stališču sodne prakse se pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih upošteva poleg časa, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen razpad zakona, družinskih vezi in podobno). Glede povrnitve stroškov upravnih taks za pridobitev delovnih dovoljenj ni podane vzročne zveze med izbrisom iz evidence stalnega prebivalstva RS in temi stroški že zato, ker je tožnik ohranil status tujca, ker ni državljan RS, niti ni nikoli vložil prošnje za pridobitev državljanstva. Zakon o zaposlovanju tujcev je določal, da mora vsak tuj državljan ali oseba brez državljanstva, da lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS, imeti delovno dovoljenje. Tožniku bi stroški s pridobivanjem delovnih dovoljenj glede na to, da ni državljan RS, nastajali ne glede na to, ali je bil vpisan v register stalnih prebivalcev RS ali ne.

Izhajajoč iz načela prirejenosti postopkov (upravnega in civilnega) oziroma vezanosti na pravnomočne (upravne) odločbe, je ugotavljanje upravičenosti iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v pristojnosti upravnega organa, kar pomeni, da izpolnjenosti pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji sodišče v pravdnem postopku ne more (ponovno) ugotavljati. Neizkazanost položaja upravičenca vodi k presoji o neobstoju aktivne stvarne legitimacije za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

Vlogo je možno vložiti na več načinov in tudi, če upravni organ tožnikove vloge ni hotel sprejeti na okencu, ima vsakdo možnost vlogo poslati pristojnemu organu tudi po pošti. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da 65. člen ZUP določa, da je organ, ki je pristojen za sprejem vloge, dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči. Na podlagi navedenega sodišče ni moglo slediti navedbam tožnika, da starši zanj niso mogli uspešno podati vloge za dovoljenje za stalno prebivanje ali za pridobitev državljanstva oziroma, da o vlogi vloženi v letu 1991 upravni organ sploh ni odločil, saj so imeli v morebitnem takšnem primeru na voljo ustrezna pravna sredstva za izdajo odločbe.

V zadevi ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Slovenije vse do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V zadevi tudi ni sporno, da je prvič poskušal urediti svoj status šele 14. 7. 2014, ko je pri organu vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, ki je bila pravnomočno zavržena, saj jo je vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B. Tožnik zato ne sodi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, kot je določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

ZPŠOIRSP sicer ureja novo obliko pravno priznane škode (4. člen), katero lahko upravičenec zahteva v upravnem postopku, lahko pa tudi vloži tožbo za plačilo denarne odškodnine. Pri tem se ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev.

Iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik vsaj v letu 1997 vedel za storilca (toženo stranko) in škodo zaradi izbrisa, saj je tedaj vložil prošnjo in pridobil dovoljenje za začasno bivanje v RS. Riziko pravočasne ocene, da je ravnanje storilca protipravno, nosi oškodovanec, ki ne sme odlašati z realizacijo pravice do povrnitve škode. Škoda, katere povračilo zahteva tožnik, je po svoji naravi tako imenovana sukcesivno nastajajoča škoda (kontinuiteta identičnega, predvidljivega in pričakovanega osebnostnega stanja). Zanjo je značilno, da je nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih po izbrisu oziroma po tem, ko se je je tožnik zavedal. Pravilo, ki poskrbi, da tudi v primeru tovrstnih škod institut zastaranja ni izigran, predpisuje, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Prva tožba namreč pretrga tek zastaralnega roka, ki začne ponovno teči za bodočo istovrstno škodo po koncu prve pravde. Stališče Ustavnega sodišča iz št. U-I-246/02 velja le za tiste pravice, katerih nastanek je vezan na sporni status prebivališča. Ne nanaša pa se opisano stališče na odškodninske terjatve zoper državo - za uveljavljanje pravice d