VSL sodba II Cp 321/2016

I. Pritožbama tožeče stranke in prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v III. točki izreka tako, da se znesek „2.103,65 EUR“ nadomesti z zneskom „3.155,46 EUR“;

- v IV. točki izreka tako, da se znesek „1.999,57 EUR“ nadomesti z zneskom „1.013,18 EUR“; znesek „2.638,17 EUR“ pa se nadomesti z zneskom „1.319,08 EUR“.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba prvotožene stranke ter v celoti pritožba drugotožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 21.154,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2008 do plačila (I. točka izreka). V preostanku je zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Toženkama je naložilo, da sta dolžni tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.103,65 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan prvi toženki povrniti stroške postopka v višini 1.999,57 EUR in drugi toženki stroške tega postopka v višini 2.638,17 EUR, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je tožniku neutemeljeno prisodilo 20 % soodgovornost za nastalo škodo. 10 % soodgovornosti se po oceni sodišča nanaša na vprašanje luči. Toženki sta podali ugovor samo v smislu, da tožnik luči sploh ni imel nameščene, o nepravilno nameščeni luči ni bilo ugovora. Sodišče je soprispevek prisodilo mimo trditvene podlage, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trditve, da luči na motornem kolesu ni, izvedeni dokazni postopek ni potrdil in je zato ugovor toženk neizkazan. Sodišče pravilno ugotavlja, da uporaba zaščitne čelade za vožnjo kolesa s pomožnim motorjem ni bila zakonsko predpisana, torej ni protipravnosti in manjka konstitutivni element civilnega delikta. Sodišče zapiše, da je tožnik ravnal nedopustno, vendar ne obrazloži, od kod naj bi nedopustnost izvirala, sodbe se ne da preizkusiti, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel, so izredno hude, tožnik je bil v smrtni nevarnosti. Izvedenec je izrecno poudaril, da je bila življenjska ogroženost tožnika velika, in sicer iz razloga, ker so v razmeroma kratkem času nastale velike kolekcije krvi, ki so do te mere stisnile možgane, da bi lahko odpovedale življenjske funkcije. Operacija in odstranitev hematoma z ustavitvijo krvavitve je bila zato nujna. Glede telesnih bolečin ponavlja ugotovitve izvedenca o času trajanja, posebej izpostavlja, da tožnik občasne bolečine v obliki glavobolov trpi še vedno in jih bo tudi v bodoče. Izpostavlja nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče bi mu moralo iz tega naslova prisoditi 20.000,00 EUR. Sodišče bi mu moralo prisoditi vso odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sploh upoštevaje njegovo starost. Trajne posledice v anatomskem smislu predstavlja zlom lobanje in stanje po trepanaciji lobanje, ker kosti nevro-kraniuma nikoli več ne zarastejo. Trajna posledica je tudi manjša dislokacija kostnih fragmentov v predelu notranjega očesnega kota leve očesne dupline, kaže pa se kot manjša kostna stopnica. Trajne posledice v funkcionalnem smislu predstavljajo glavoboli, ki se občasno še pojavijo, motnje koncentacije in spomina, ki so zmanjšali učinkovitost učenja, zato tožnik ni končal šole. Navedene motnje so tudi po oceni izvedenca možne. Tožnik zaradi bolečin s težavo dviga desno roko preko vodoravne lege, sama gibljivost v rami je omejena. Opisuje brazgotine po obrazu in glavi, na zatilju lasje skorajda ne rastejo več. Tudi po oceni izvedenca gre za skaženost. Sodišče mu neutemeljeno ni priznalo stroškov prevoza na preglede in terapije. Tožnik je po temelju uspel v višini 50 %, in bi tako sodišče moralo uspeh ovrednotiti po temelju in po višini. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Zoper sodbo se pravočasno pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje glede njene krivdne odgovornosti. Soprispevek tožnika pa je ocenjen bistveno prenizko. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni mogel pričakovati panetonov in mu zato ni bilo treba prilagoditi hitrosti vožnje, ob predhodni ugotovitvi, da so bili stebrički postavljeni, je napačna in zmotno naslonjena na mnenje izvedenca, da tožnik upravičeno ni mogel prilagoditi hitrosti, ker na ovire ni bil opozorjen. Zgolj dejstvo, da na ovire ni opozarjal prometni znak, na kar se sklicuje izvedenec, še ne pomeni, da tožnik ovir ni mogel pričakovati. Tožnik bi moral na poti pričakovati tudi katereokoli drugo oviro. Iz tega razloga bi morala biti tožniku priznana soudeležba na škodi. Zmoten je zaključek, da zaradi hitrosti vožnje ni podan soprispevek. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da bi tožnik ob upoštevanju svetlobnega snopa 10 m pri hitrosti 25 km/h ob pojemku 5,5m/s² uspel pravočasno ustaviti, če bi na nevarnost reagiral v času 0,8 sek. Glede na to, da je izvedenec istočasno ugotovil, da je bil čas reakcije voznika glede na takratno stanje najmanj 1,5 sek, potem je edini možen zaključek, da je bila očitno hitrost vožnje prevelika. Pri tem, da je izvedenec pri reakcijskem času 1,5 sek ni upošteval utrujenosti tožnika, motečih luči na hitri cesti, nepoznavanje poti idr. Vse te okoliščine tudi po splošnem vedenju (presoja jih izključno sodišče) vplivajo na reakcijski čas, to možnost je dopustil tudi izvedenec. Ne strinja se z zaključkom sodišča, ki tožniku verjame na besedo, da glede na starost ni bil utrujen. Ni jasno, kako naj bi prva toženka utrujenost tožnika dokazala s stopnjo prepričanja. Vztraja pri tem, da bi bil ne glede na starost, glede na okoliščine vožnje vsak povprečen človek v času škodnega dogodka utrujen, oziroma da njegova zbranost (pozornost) in reagiranje ne bi bila taka, kot bi bila v primeru kratkotrajnejše vožnje v normalnih okoliščinah. Izvedenec v izvedenskem mnenju navaja, da bi se tožnik ob povprečnem reakcijskem času lahko ustavil pred ovirami, četudi je luč osvetljevala le 10 metrov, kar je v nasprotju s pravili, ki določajo, da mora snop svetlobe pravilno nameščene luči osvetljevati 20 metrov. Izvedenec je navedel, da bi se tožnik ob povprečnem reakcijskem času lahko ustavil pred ovirami, četudi je luč osvetljevala zgolj 10 m, ampak je to možnost zavrnil, saj tožnik po njegovem naj ne bi bil opozorjen na ovire na koncu kolesarske steze. Sodišče je ugotovilo, da so panetoni postavljeni na začetku in na koncu kolesarske steze. Ob upoštevanju drugih okoliščin, je izvedenec za izračun poti ustavljanja upošteval daljši reakcijski čas in ugotovil, da bi se tožnik lahko ustavil na razdalji 15 m, torej 5 m pred oviro, če bi bil svetlobni snop dolg 20 m, torej toliko, kot bi mogel biti. Le pravilno naravnan snop svetlobe bi preprečil poškodbo. Zakon o pravilih cestnega prometa določa v 4. členu določa, da mora udeleženec cestnega prometa ravnati tako, da ne ovira in ne ogroža drugih udeležencev cestnega prometa ali jim ne povzroča škode, ter da sme pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi. Konkretno je tožnik z nepravilno nastavitvijo luči povzročil škodo, ki mu je nastala. Kljub napačno postavljenim in neosvetljenim panetonom, slednji niso povzročili nesreče, ko se se mimo njih vozili ljudje, ki so spoštovali predpise. Tožnik je zaradi napačno postavljenega snopa svetlobe skoraj v celoti povzročil škodo, ob pravilno postavljenem snopu svetlobe bi se z lahkoto lahko ustavil. Če se primerja razmerje med odgovornostjo za namestitev panetonov in odgovornostjo nadzora nad kolesarsko stezo na eni in skrajšanim snopom svetlobe kolesa z motorjem na drugi strani, je soprispevek tožnika bistveno višji. Prva toženka je 8. 10. 2015 priglasila dodatne stroške predujma za izvedenca v višini 53,60 EUR, ki pa jih sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni priznalo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dva stebrička postavila prvotožena, tri pa drugotožena stranka. Sodišče je navedeno dejstvo ugotavljalo nepravilno in brez ustrezne trditvene podlage tožnika. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 180. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP in prvim odstavkom 286. člena ZPP). Tožnik je namreč zatrjeval zgolj, da je bila druga toženka odgovorna za izvedbo projekta ter da gre za kolesarsko stezo v njenem upravljanju in vzdrževanju, ni pa zatrjevala, da je druga toženka odgovorna za postavitev ovir. Slednje je zatrdila šele v vlogi 13. 4. 2012, vendar je bila takrat s to trditvijo že prekludirana. Sodišče se ob ugotovitvi, da upravljanje in vzdrževanje predmetne kolesarske steze ni bilo v pristojnosti druge toženke, ne bi smelo, upoštevajoč trditveno podlago, spuščati v presojo vprašanja, kdo je sporne stebričke postavil, oziroma ali jih je postavila druga toženka. Tudi sicer postavitev stebričkov s strani druge toženke ni izkazana z gotovostjo. Sodišče je priči D. B. postavilo sugestivno vprašanje, odgovora ni mogoče tolmačiti na način, kot ga je sodišče. Izpostavlja tudi zaslišanje priče M. R., E. F., gre za indične dokaze. Z dopisom K. z dne 3. 4. 2012 je prva toženka prekludirana, tudi sicer pa iz tega dopisa ne izhaja, da je stebričke postavila druga toženka. Sodišče ni upoštevalo, da bi lahko druga toženka naročila odstranitev stebričkov iz drugih razlogov, tudi če jih ni sama postavila. Zahtevek je treba zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrniti. Tožnik je izključno odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Navaja ugotovitve izvedenca in zaključuje, da če bi imela stranka brezhibno delujočo luč, bi lahko ovire videla in ustavila več metrov pred njimi. Tožnik bi lahko pred ovirami ustavil tudi, če je luč svetila zgolj 10 metrov naprej. Tožnik se je zavedal, da njegova luč ni brezhibna, računati bi moral na to, da vidljivost ni dovolj dobra in temu prilagoditi svojo vožnjo, bodisi tako, da bi bila med vožnjo bolj pozorne, bodisi da bi zmanjšal hitrost vožnje. Tožnik ni nosil čelade. Izvedenec je potrdil, da bi bile telesne poškodbe tožnika ob uporabi čelade zanesljivo lažje, v idealnem primeru pa poškodb glave sploh ne bi bilo. Tožnik je izključno odgovoren za škodni dogodek in njegove posledice, oziroma je njegov soprispevek bistveno višji. Sodišče je odškodnino odmerilo previsoko. Odškodnina za strah ni upravičena, ker je bil tožnik v nezavesti in primarnega strahu ni mogel doživljati. Zmotna je odločitev glede odškodnine za vrednost motorja, tožniku bi iz tega naslova šla zgolj odškodnina v višini 233,00 EUR, brez upoštevanja soprispevka. Tožnik ni izkazal škode v zvezi oblačili in obutvijo, saj ni bilo izkazano, da je slednja poškodovana oziroma v celoti uničena, neživljenjsko je tudi, da je tožnik hranil etikete prav tistih oblačil, ki naj bi bila poškodovana. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Na pritožbo tožnika je pravočasno odgovorila druga toženka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno, s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožnika in pritožba prve toženke sta delno utemeljeni. Pritožba druge toženke je neutemeljena.

7Do nezgode tožnika je prišlo 9. 8. 2007 ob 3.31 uri zjutraj na kolesarski cesti P. iz smeri B. proti K. Tožnik je vozil kolo s pomožnim motorjem znanke Tomos Flexer in trčil v betonske ovire (panetone), nameščene na sredini kolesarske poti.

O temelju odškodninske odgovornosti

8Višje sodišče je že v sklepu II Cp 181/2014 z dne 28. 5. 2014 poudarilo, da se prva toženka odgovornosti za nastalo škodo ne more izogniti (kar sama prva toženka izpostavlja v pritožbi in se iz tega razloga v tem delu ne pritožuje). Višje sodišče sicer razlogom sodišča prve stopnje o odgovornosti prve toženke pritrjuje. Enako pa velja glede druge toženke, ki je svojevoljno postavila tri dodatne neprimerno označene betonske stebričke tako, da je bila onemogočena vožnja s kolesom s pomožnim motorjem po sredini kolesarske steze ali pa ob obeh straneh (131. člen in 186. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

9Presojana sodba vsebuje izčrpne in pravilne razloge o odgovornosti druge toženke v 16., 19. in 20. točki obrazložitve, ki jim višje sodišče pritrjuje. Neutemeljen je pritožbeni očitek druge toženke, da tožnik ni pravočasno zatrjeval, da je druga toženka odgovorna za postavitev ovir na kolesarski stezi. Tožnik je že v osmem odstavku na 3. strani tožbe navedel, da sta toženi stranki kot odgovorni za postavitev ovir krivdno odgovorni tožniku za nastalo škodo(1), izčrpne navedbe o tem pa je podal tudi pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2012 (list. št. 46, 47). Sodišče prve stopnje je torej razpolagalo z ustrezno trditveno podlago in ne drži, da se ne bi smelo spuščati v presojo vprašanja, ali je stebričke postavila druga toženka, kot to očita druga toženka v pritožbi.

10Presoja sodišča prve stopnje, da je druga toženka postavila stebričke (po svojih izvajalcih), temelji na celoviti in življenjsko prepričljivi dokazni oceni (16. točka obrazložitve), ki ji višje sodišče pritrjuje. Druga toženka se v pritožbi ne strinja z dokazno oceno in najprej izpostavlja pomisleke glede zaslišanj prič D. B., M. R. in E. F. O izpovedbah prič glede spornega vprašanja (postavitve stebričkov) se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo, ter pravilno in prepričljivo, še v povezavi z ostalimi dokazi, zaključilo, da je dodatne stebričke postavila prav druga toženka.

11Ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da je bil dokaz K., d. o. o., s strani prve toženke predložen prepozno. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo izhaja, da se prvi narok za glavno obravnavo ni zaključil v delu, ko imajo pravdne stranke pravico odgovoriti na prejete vloge, na naroku podane trditve in imajo pravico predložiti še dodatne listine (list. št. 55). Prva toženka je v (sledeči) pripravljalni vlogi, torej pravočasno, predložila dokaz - poizvedbe pri K., d. o. o. (priloga B 11).

12Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, da iz predmetnega dopisa K. prvi toženki izhaja, da komunalno podjetje ni zadolženo za redno vzdrževanje te kolesarske poti in da so vsa dela, ki se opravljajo na omenjeni poti, posebej naročena s strani druge toženke. Tako so od 25. 9. do 10. 10. 2008 na celotni trasi P. odstranili in odpeljali odvečne betonske prometne zagrade ter vgradili izvlečne, pomične stebričke tipa Rast. Sodišče prve stopnje je dodatno argumentiralo še, da zakaj bi drugo tožena stranka naročila odstranitev betonskih stebričkov, če jih ne bi predhodno sama postavila, kar vse, upoštevajoč, da je predmetni dopis tudi sicer vpet v celostno dokazno oceno, višje sodišče potrjuje v odgovor pritožbenim navedbam druge toženke, da iz navedenega dopisa ne izhaja, da je stebričke postavila druga toženka.

O tožnikovem soprispevku

13Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da ovire na poti niso bile osvetljene, niso bile vidne, za tožnika pa so bile tudi povsem nepričakovane. Navedlo je, da se je izvedenec o tej okoliščini izrazil zelo slikovito, in sicer, da se tožniku v konkretnem primeru niti sanjalo ni, da bodo tam lahko betonske ovire, ter da jih tožnik in njegov prijatelj upravičeno nista pričakovala, saj v tem konkretnem primeru betonske ovire sredi cestišča niso imele kaj iskati. Izvedenec je ugotovil, da bi moral biti tožnik opozorjen, da bodo čez toliko metrov ali kilometrov betonske ovire, četudi samo z znakom za splošno nevarnost, zato ovir upravičeno ni pričakoval. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da so bile ovire za tožnika popolnoma nepričakovane, zato upravičeno ni mogel prilagoditi hitrosti tako, da bi se pred stebrički lahko ustavil. Ugotovilo je, da je bila hitrost tožnika ob škodnem dogodku ustrezna, kljub okoliščinam, da je po poti vozil v nočnem času, da je bila tožniku pot neznana (saj se je prvič peljal po njej), in da trditve toženk, da je bil tožnik utrujen, niso dokazane s stopnjo prepričanja. Višje sodišče argumentom sodišča prve stopnje pritrjuje.

14Prva toženka v pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje z argumentacijo, da bi tožnik na poti moral pričakovati tudi kakršnokoli drugo oviro, vendar ne konkretizira, katera ovira naj bi to bila. Pritožbene navedbe, da je bila hitrost vožnje očitno prevelika in da okoliščine utrujenosti, motečih luči na hitri cesti in nepoznavanja poti po splošnem vedenju vplivajo na reakcijski čas, kar vse bi moralo sodišče presojati po splošnem vedenju, ter zaključki, ki jih prva pritožnica sama gradi na posameznih, izven celotnega konteksta iztrganih ugotovitev izvedenca, nimajo opore v s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga sodišče druge stopnje sprejema. Glede svetlobe luči vozil na hitri cesti se je sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno opredelilo na koncu 24. točke obrazložitve. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da navkljub temu, da je vozil iz L. v K. ponoči, ni čutil nobene utrujenosti, sploh upoštevajoč njegovo starost, ter da v postopku ni bilo dokazano, da je bil nepreviden. Tudi glede slednjega višje sodišče nima pomislekov, tožnik je sicer način premagovanja poti izčrpno opisal na zaslišanju. Presoji, da tožnik v tem okviru ni ravnal neskrbno, pritrjuje tudi višje sodišče.

15Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnikov soprispevek v višini 10 % podan, ker ni poskrbel, da bi bilo njegovo kolo z motorjem, ko se je odpravil na pot, brezhibno delujoče, saj svetlobni snop ni dosegel razdalje 20-ih metrov, kolikor bi, po ugotovitvah sodnega izvedenca, svetlobni snop moral segati. Res je sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve navedlo, da bi zgolj v tem primeru luč zadostno osvetlila ovire, da bi se tožnik pred njimi lahko ustavil tudi ob hitrosti 25 km/h, ki jo je imel. Vendar je že pred tem sodišče prve stopnje v obrazložitvi izčrpno poudarilo, da so bile ovire za tožnika povsem nepričakovane (glede same postavitve panetonov, ki jih dodatno graja pritožba, je treba poudariti zgolj, da se je tožnik po tej poti peljal prvič), saj niso bile ne vidne, ne osvetljene, ne primerno označene, kar je ključno. Prva toženka neutemeljeno navaja, da lahko upravljavec cestnih površin pričakuje, da bodo udeleženci cestnega prometa ravnali po predpisih in da panetoni niso povzročili nobene nesreče, ko so se mimo njih vozili ljudje, ki so spoštovali predpise. Tako neprepričljivo uveljavlja, da je tožnik z nepravilno namestitvijo luči sam povzročil škodo, ki mu je nastala. Po oceni višjega sodišča se na ta način ne more razbremeniti svoje odgovornosti, po tej logiki bi namreč tožnik želeni cilj, če mu poti ne bi prekrižale nepredvidljive ovire, dosegel brez poškodb, ne glede na ostalo. Prva toženka je zgolj delno razbremenjena odgovornosti zaradi luči, ki ni dosegala zahtevanega snopa svetlobe, v sferi neskrbnega ravnanja na strani tožnika. Povsem neprimerna in (sploh v nočnem času) povsem nepredvidljiva postavitev ovir na predmetni poti, ki so predstavljale predvidljivo povečano tveganje za nastanek škode, oziroma opustitev dolžnega nadzora, da bi se pot sanirala na varno raven, ob tem, da tožnik na ovire tudi ni bil opozorjen, kar bi moral biti, predstavljajo tisto ravnanje, ki je imelo za posledico, da je tožniku nastala škoda.

16Tudi druga toženka v pritožbi izpostavlja, da bi se tožnik v primeru brezhibno delujoče luči lahko pravočasno ustavil in da bi moral tožnik zaradi slabe vidljivosti prilagoditi hitrost vožnje. Višje sodišče ponovno podarja, kot že v 15. točki te obrazložitve, da je ključno, da so bile ovire za tožnika povsem nepredvidljive, ugotovitve izvedenca, ki jih druga toženka ponavlja v pritožbi, pa je pravilno, izčrpno in celostno obravnavalo že sodišče prve stopnje in jih vpelo v celostno dokazno oceno, ki ji višje sodišče pritrjuje.

17Tožnikov pritožbeni očitek, da sta toženki podali ugovor samo v smislu, da tožnik luči sploh ni imel nameščenih, nista pa podali ugovora o nepravilno nameščenih lučeh, sodišče prve stopnje pa naj bi tako odločalo izven trditvene podlage, ni na mestu in je neutemeljen. Prva toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da motor ni imel primerne osvetlitve (druga stran list. št. 34), druga toženka pa je v prvi pripravljalni vlogi, da vozilo ni imelo primerne osvetlitve (list. št. 57), kar zadošča. Predvsem pa je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo konkretno, specifično situacijo, in sicer, da je bilo v prvem postopku ugotovljeno, predvsem na podlagi izpovedbe policista, da tožnik na motorju ni imel luči, v ponovljenem postopku pa je izvedenec prepričljivo ugotovil, da je kolo s pomožnim motorjem imelo luč. V 26. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje sicer obravnavalo ugovor prekluzije s strani toženk (ker naj toženec ne bi pravočasno navajal, kakšen svetlobni snop naj bi imela luč), kjer je sodišče odgovorilo tudi na navedbe, ki jih sedaj tožnik uveljavlja v pritožbi, in sicer, da toženi stranki nista v ničemer prekludirani glede luči, saj sta se imeli pravico na dodatne trditve tožnika odzvati, kot tudi podati svoje mnenje v zvezi z ugotovitvami izvedenca.

18Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 17 let. Zaščitna čelada v času škodnega dogodka za vožnjo kolesa s pomožnim motorjem ni bila zakonsko predpisana (84. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1)(2). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnikovo ravnanje, da v času škodnega dogodka ni nosil čelade, ni bilo protipravno. Navedlo pa je, da je bilo tako ravnanje nedopustno, saj se je tožnik odpravil na dolgo pot od L. do K. Dolgo zato, ker sta jo tožnik in prijatelj (na drugem vozilu) nameravala prevoziti s kolesi s pomožnim motorjem, ki vozijo pri hitrosti največ 25 km/h. Od doma iz L. sta se odpravila proti večeru. Tožnik je vozil ponoči po cestah in kolesarskih stezah, ki jih ni poznal, tako tudi po tej neosvetljeni kolesarski stezi in je bilo pričakovati, da bi zaradi lastne varnosti v navedenih okoliščinah uporabljal zaščitno čelado. Če bi tožnik zaščitno čelado uporabljal, škode ne bi utrpel ali pa bi bila manjša, še posebej ob dejstvu, da je tožnik padel tako, da si je poškodoval predvsem glavo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik zaradi neskrbnega ravnanja, ker ni nosil čelade, prispeval k nastanku škode v višini 10 %.

19Višje sodišče z odločitvijo o prispevku tožnika k nastanku škode zaradi neskrbnega ravnanja, ker ni nosil čelade, soglaša. Tožnik zmotno izpostavlja, da zaščitna čelada ni bila zakonsko predpisana in zato ni podana protipravnost kot konstitutivni element civilnega delikta (in zato ni prispevka tožnika k nastanku škode). Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škode res nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora namreč imeti znake neskrbnega ravnanja(3). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima ravnanje tožnika, ki je oškodovanec, tiste značilnosti, ki so predpostavka za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, konkretno toženk. V čem vidi neskrbnost ravnanja tožnika je sodišče prve stopnje tudi pravilno in izčrpno navedlo (ponovljeno v 18. točki te obrazložitve) in ne drži, da se zaključka ne da preizkusiti, kot to sodišču očita tožnik v pritožbi. Poudariti je treba tudi, da v razmerju do samega sebe tožnik (oškodovanec) pojmovno ne more biti odškodninsko odgovoren(4).

20Oceni sodišča glede soprispevka tožnika v višini 10 % zaradi nenošenja čelade višje sodišče v odgovor pritožbenim navedbam pritrjuje. Pritožbeno izpostavljene ugotovitve izvedenca (o potencialnem nastanku manjše škode v primeru nošnje čelade oziroma njenem nenastanku), je pravilno in obrazloženo upoštevalo že sodišče prve stopnje.

O višini škode

Nepremoženjska škoda

21Tožnik je v posledici škodnega dogodka utrpel krvavitev med lobanjsko kostjo in trdo možgansko ovojnico v čelno-senčničnem predelu levo, zlom lobanje in lobanjskega dna, zlome obraznega dela lobanje in rano ustnic in brade.

22Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo predvsem (31. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da so poškodbe tožnika povzročile takojšnje hude fizične bolečine, tožnik je bil operiran, po operaciji je kljub analgetikom trpel hude fizične bolečine, ki so trajale 4 do 6 dni, srednje hude bolečine je nato trpel 15 dni, stalne lahke bolečine nato še 14 dni. Celoten čas zdravljenja (56 dni) so se tožniku pojavljale občasne srednje do lahke bolečine, občasne bolečine v obliki glavobolov so se pojavljale tudi po končanem zdravljenju in se bodo tudi v bodoče, vendar z manjšo intenzivnostjo in redkeje. Tožnik je bil v bolnici 11 dni, intubiran, oskrbovali so mu rane, uvedli kateter, operiran je bil v splošni anesteziji tako, da so mu odprli lobanjo in trdo možgansko ovojnico, prejemal je medikamente, utrpel je preležanine in ostale pooperativne nevšečnosti, druge posledice so bile tudi bolečine v predelu desne rame in ključnice in slabše gibanje z desno roko, psihoorgansko je bil spremenjen. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je bilo tožniku prisojenih 10.000,00 EUR, kar višje sodišče potrjuje. Tožnik se v pritožbi sklicuje na (izpostavljene) okoliščine in meni, da mu iz tega naslova pripada celotna vtoževana višina, česar pa višje sodišče ne sprejema, ampak sprejema oceno sodišča prve stopnje.

23Glede pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti velja izpostaviti predvsem (33. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da bo tožnik imel zaradi zloma lobanje trajne posledice v anatomskem smislu vse življenje in zaradi manjše dislokacije kostnih fragmentov v predelu notranjega očesnega kota leve očesne dupline trajno posledico, ki se kaže kot manjša kostna stopnica, trajna posledica so glavoboli, možne so tudi motnje koncentracije in spomina, ki so povzročile zmanjšanje učinkovitosti učenja, tožnik težje opravlja dela nad vodoravno lego rok, ne more več dvigovati uteži, opustil je treninge boksa in karateja, ne more igrati nogometa, saj mu je bilo rečeno, da če dobi udarec v glavo, lahko umre (zlomi lobanjskega pokrova ne zarastejo nikoli več in ostanejo rentgentsko vidni celo življenje), zato trpi duševne bolečine. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova priznalo 12.500,00 EUR, kar višje sodišče potrjuje v odgovor neutemeljeni pritožbi tožnika, da mu iz tega naslova pripada višja odškodnina. Okoliščine, ki jih ponavlja pritožba v tej zvezi, je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje.

24Za strah je bil tožniku priznan celotni vtoževan znesek iz tega naslova, 1.500,00 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da tožnik do odškodnine za strah ni upravičen, ker je bil v nezavesti. Pritožbene navedbe nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo (32. točka obrazložitve), da je utrpel hud primarni strah v času, ko je padel in prvi hip po padcu, ko je dobil napad in ko je pomislil, da lahko umre, sodišče je tožniku sledilo tudi glede sekundarnega strahu. Višje sodišče v odgovor pritožbenim navedbam pritrjuje presoji sodišča prve stopnje.

25Iz naslova skaženosti je bila tožniku prisojena celotna vtoževana višina iz tega naslova, 1.500,00 EUR, ki pa pritožbeno ni izpodbijana.

26Za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ) je bilo tožniku skupaj priznanih 25.500,00 EUR(5), kar predstavlja 25 povprečnih mesečnih neto plač (PMNP)(6) na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Prisojena odškodnina upošteva tako oškodovančeve individualne značilnosti (načelo individualizacije), tudi tožnikovo starost, ko jo tožnik v pritožbi posebej izpostavlja, spoštuje pa tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej upošteva, da je prisojena odškodnina primerljiva prisojenim odškodninam v tožnikovemu primerljivih primerih. Tožnikovemu primerljiv primer je primer št. I/92 na strani 208 v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(7), kjer je 19 letni moški utrpel odprt impresijski zlom lobanje, bil je v bolniškem staležu 6 mesecev, dobil je 27 PMNP. Sicer je treba upoštevati, da so poškodbe glave pogosto povezane z bistveno hujšimi dolgoročnimi posledicami, kot jih je utrpel tožnik. Iz navedene zbirke je razvidno, da bistveno višje prisojene odškodnine, kar uveljavlja tožnik, obravnavajo motnje osebnosti, epileptične napade, poškodbe so povezane s poškodbami vratne hrbtenice idr. Tožniku prisojena odškodnina iz tega naslova je pravična, s tem pa je odgovorjeno tudi na posplošen pritožbeni očitek druge toženke, da je odškodnina odmerjena previsoko.

Premoženjska škoda

27Ne drži pritožbeni očitek tožnika, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov prevoza na preglede in terapije. Izčrpno in pravilno se je sodišče o tem opredelilo v 36. točki obrazložitve, in sicer, da tožnik navkljub pozivom svoje trditvene podlage s tem v zvezi ni dopolnil, sodišče ni moglo preveriti, koliko kilometrov je tožnik dejansko opravil.

28Višje sodišče v odgovor pritožbenim navedbam druge toženke, glede premoženjske škode v zvezi z oblačili in obutvijo, pritrjuje 37. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Očitek o neizkazanosti stroškov je neutemeljen, predložene so bile etikete oblačil, obrazložitev sodišča prve stopnje pa ni neživljenjska, kot to očita pritožba.

29Neutemeljeni so očitki druge toženke glede vrednosti kolesa s pomožnim motorjem. V 38. točki obrazložitve je prvo sodišče pravilno poudarilo, da je škodo izračunal cenilec avtomobilske stroke, mnenju toženki nista nasprotovali. Druga toženka je v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2013 (takrat je imela drugega pooblaščenca) izrecno navedla, da na predmetno izvedensko mnenje nima pripomb (list. št. 205).

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

30Sodišče prve stopnje je pri stroškovni odločitvi upoštevalo, da je tožnikov uspeh 50 %. Utemeljeno pritožnik graja, da bi morala biti upoštevana kvalitativna metoda aritmetične sredine seštevka delnih rezultatov „uspeha po temelju“ in „uspeha po višini“. Taka utrjena sodna praksa se je izoblikovala v odškodninskih zadevah, kjer sta sporna tako temelj kot tudi višina zahtevka(8). V konkretni zadevi je bil namreč temelj sporen in tudi stroškovno zahteven (dokazovanje z izvedencem), tako da višje sodišče ocenjuje, da tak izračun stroškov v konkretnem primeru celoviteje upošteva okoliščine primera in je zato bolj primeren. Tožnikov uspeh v pravdi je (ob upoštevanju, da je po temelju uspel v celoti, po višini pa v 50 %), po opravljenem izračunu 75 %, uspeh toženk pa 25 %.

31Stroški postopka tožnika pred sodiščem prve stopnje po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo 4.207,29 EUR, česar tožnik ne izpodbija, stroški druge toženke 5.276,33 EUR, česar druga toženka ne izpodbija. Glede prve toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njeni stroški znašajo 3.999,13 EUR. Utemeljeno prva toženka v pritožbi navaja, da je 8. 10. 2015 priglasila dodatne stroške v višini 53,60 EUR za založitev predujma (list. št. 391), ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker plačilo v navedeni višini izhaja iz spisovnega gradiva (pripeto k ovitku spisa), je višje sodišče navedeni znesek prištelo k s strani sodišča prve stopnje ugotovljenim in neizpodbijanim stroškom. Stroški prve toženke tako znašajo 4.052,73 EUR.

32Ob upoštevanju uspeha sta toženki dolžni tožniku povrniti 3.155,46 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je dolžan prvi toženki povrniti 1.013,18 EUR stroškov postopka, drugi toženki pa 1.319,08 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, kot izhaja iz izreka.

Odločitev sodišča druge stopnje

33Višje sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sicer glede stroškovne odločitve tako, kot izhaja iz 30. točke te obrazložitve (peta alineja 358. člena ZPP), sicer pa je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP). Pritožbi prve toženke je delno ugodilo, in sicer glede stroškovne odločitve tako, da je upoštevalo dodaten priglašen in izplačan strošek v višini 53,60 EUR, kot to izhaja iz 31. točke obrazložitve (peta alineja 358. člena ZPP), sicer pa je pritožbo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP). Pritožbo druge toženke je zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen). V nespremenjenem delu je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

34Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje

35Tožnik je s pritožbo uspel le delno, in sicer zgolj glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

36Prva toženka je s pritožbo uspela le delno, in sicer zgolj glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

37Druga toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške s pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), kot tudi stroške odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): „Toženi stranki sta zato kot odgovorni za upravljanje, vzdrževanje, nadzor in postavitev signalizacije in ovir krivdno odgovorni tožniku za nastalo škodo.“

Op. št. (2): ZVCP-1-UPB4, Uradni list RS, št. 133/2006.

Op. št. (3): Primerjaj N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 964.

Op. št. (4): Prav tam, str. 965.

Op. št. (5): Pri tem znesku pa je bil nato upoštevan 20 % prispevek tožnika k nastanku škode.

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 107/2015.

Op. št. (7): Alenka Berger Škrk; GV Založba, Ljubljana, 2010

Op. št. (8): Primerjaj VSL II Cp 451/2016.