VSL sklep II Cp 510/2016

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja, za dediče razglasilo zapustnikovo vdovo R. S., sina J. S. in hči K. M., vsakega do 1/3, ter v sklep povzelo tudi vsebino dednega dogovora, ki so ga dediči sklenili na zapuščinski obravnavi. Ta je med drugim tak, da zapustnikovo stanovanje deduje njegova hči, ki pa dovoljuje ustanovitev služnosti na njem za oba sodediča do njune smrti.

2Zoper navedeni sklep vlaga laično pritožbo zapustnikova hči K. M. Pravi, da je v zapisu dednega dogovora prišlo do napake, saj je bilo dogovorjeno, da se služnost na stanovanju sodedičema zagotovi le do smrti R. S., ne pa tudi do smrti J. S. Meni, da gre za pomoto in da zapisano ne ustreza resničnemu dogovoru. Kasneje še pojasnjuje, da ob podpisovanju zapisnika na to ni bila pozorna, ker je podpis razumela kot formalnost in se je zanesla, da piše tako, kot je bilo dogovorjeno.

3Sodediča sta na pritožbo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev (razen ob izpolnitvi pogoja, ki pa se očitno in nesporno ni uresničil).

4Pritožba ni utemeljena.

5Pri tem, kar očita pritožnica, ne gre le za očitno pisno pomoto, pač pa za vsebinsko razliko, saj je zapis dogovora med dediči po vsebini deloma drugačen, kot ga je razumela oz. želela sama. Samo napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom so tiste napake, ki se lahko odpravijo kadarkoli, le s sklepom predsednika senata oz. razpravljajočega sodnika (1. odst. 328. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). To, kar moti pritožnico, pa ni le napačno (pomotoma) obrnjena črka ali beseda, pač pa celoten del besedila, in sicer izrecen: „in do smrti J. S.“ (kar bi v razmeroma kratkem besedilu zlahka opazila tudi ob ne posebej pozornem branju, pred tem pa bi lahko tudi slišala, kakšno besedilo se narekuje na zapisnik).

6V tej konkretni zapuščinski zadevi so dediči, kot je že zgoraj povzeto, sklenili dedni dogovor, ki je, kot je povzet v izpodbijanem sklepu, identičen s tistim, zapisanim na zapisniku, ki so ga dediči podpisali na zapuščinski obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je torej v skladu z določbo 3. odst. 214. čl. Zakona o dedovanju (ZD) v sklepu o dedovanju navedlo sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve, ker so dediči takšen sporazum sklenili. Tak sporazum, ki je vnešen v izrek sklepa o dedovanju, ima učinek sodne poravnave.(1) Sodna poravnava je po določbi 307. čl. ZPP veljavno sklenjena, ko stranki potem, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik.

7Pritožnica je sicer očitno prepričana, da je dedni dogovor sklenila v zmoti, ko navaja, da take poravnave ne bi podpisala, če bi bila pozorna na zapisano. Ker pa ima dedni dogovor vse učinke sodne poravnave, je za njegovo izpodbijanje po določbi 392. čl. ZPP pravno sredstvo le posebna tožba za razveljavitev, na kar je bila pritožnica opozorjena s strani zapuščinskega sodišča takoj, ko je vložila pritožbo. Ta tožba je v zakonu urejena kot posebno izredno pravno sredstvo, za njeno vložitev pa je predpisan trimesečni subjektivni rok, ki je začel teči v trenutku, ko se pritožnica seznanila s spornim (domnevno napačnim) dednim dogovorom (1. odst. 393. čl. ZPP) in je ta rok torej tudi že iztekel.

8Pritožbo dedinje je bilo treba po povedanem zavrniti in sklep zapuščinskega sodišča na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD potrditi.

-------------

Op. št. (1): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21.- 22.12.1983.