VSL sodba I Cp 754/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (točke II. do VII. odločbe sodišča prve stopnje).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.795,02 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (drugemu podrednemu) za sklenitev prodajne pogodbe, na podlagi katere je dolžan toženec tožeči stranki prodati parc. št. 6/1 in 1/1, obe k. o. ... za kupnino 615.875,00 EUR. Tožencu je naložilo v plačilo 17.431,36 EUR pravdnih stroškov.

2Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zavrne tudi drugi podredni tožbeni zahtevek, podredno pa, da razveljavi ugodilni in stroškovni del sodbe in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Očita mu, da glede okoliščin, na podlagi katerih je ocenilo, da njegova izpovedba ni verodostojna, ni ocenjevalo in presojalo izpovedi prič L. F. (žena), J. F. ml. (sin) in A. A. (hčerka). Tudi njegovo izpovedbo je ocenilo zgolj v delih, ki se niso skladale z izjavami prič C. in B., ki pa v resnici sploh niso pomembne za odločitev. Njegovi svojci so izpovedali o okoliščinah zapisa in podpisa pogodbe, in sicer da so ga silili k podpisu. Laično in resnicoljubno je izpovedal, kako je razumel pomen datuma 31. 12. 1994. Zaradi napačne in nepopolne dokazne ocene je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Ker je navedlo, da je IV. člen predpogodbe razumeti tako, kot je napisan, hkrati pa je tej določbi pripisalo in dalo tudi svoj pomen in vsebino, je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče je določbi IV. predpogodbe dalo svoj lasten subjektivni pomen, ko je razložilo, kako jo je treba razumeti. Ves čas je enako izpovedoval, da če do 31. 12. 1994 nepremičnini ne bosta vrnjeni, ne bo nič. Priča B. je izpovedal, da se ne spominja, kaj naj bi ta datum pomenil in da tožencu v zvezi s tem datumom ni nič razlagal. Tudi priča C. ni vedel, zakaj je bil ta datum v predpogodbi. Ker sodišče ni upoštevalo teh izpovedb, je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Sprašuje se, zakaj bi si tožeča stranka izgovorila odstopno upravičenje, če so hoteli kupiti vse parcele. Nevzdržno je, da je sodišče enkrat oceni njegovo izpovedbo kot verodostojno, drugič pa kot neverodostojno. Opustilo je presojo pogodbe po 100. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR): ker je predpogodbo vnaprej sestavil B., bi moralo vezati učinek predpogodbe samo na čas do 31. 12. 1994. Spregledalo je, da je akontacijo tožeči stranki večkrat poskušal vrniti, a je ni hotela. Napačno je ocenilo njegov pogodbeni interes. Predpogodba glede na bodoč negotov dogodek (končanje denacionalizacije) ne more trajati v nedogled, zato je bilo logično, kar mu je povedal B., da ga bo vezala le določen kratek čas. Sodišče je uporabilo samo gramatikalno razlago. Sistematična metoda razlage pokaže, da je sodba napačna. Ker predpogodba ne veže časovno neomejeno, je edino logično, da sta stranki v IV. predpogodbe dogovorili, da ju veže do 31. 12. 1994. Izpovedba, da ga predpogodba lahko veže še naprej, vendar ne za isto ceno, kaže da ni pogodbe razumel, da ga veže neskončno dolgo ob istih pogojih. Ob uporabi pravil o ari tožeča stranka ne bi bila upravičena do vrnitve plačane akontacije, če bi po 31. 12. 1994 uresničila odstopno upravičenje. Za predpogodbo odstopna upravičenja ne veljajo; če njene izpolnitve ne zahteva nobena stranka, enostavno ugasne. Sicer pa v določilu IV. člena predpogodbe ni niti z besedo omenjen odstop od pogodbe. Skupen namen pogodbenih strank je bil, da ju predpogodba ne veže neomejeno dolgo in sta trajanje omejili do 31. 12. 1994. Tudi v delu glede spremenjenih okoliščin je sodišče popolnoma opustilo presojo njegovih navedb in izpovedb. Zemljišča so mu bila vrnjena kot kmetijska, če bi vedel, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, predpogodbe za tako ceno ne bi sklenil. Izrek o pravdnih stroških je neobrazložen in nima pravno veljavnih razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Argumentirano zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kar pritožba neutemeljeno očita sodišču, stori sama: enostransko, iztrgano iz konteksta in materialno pravno zmotno razlaga izvedene dokaze. Pri tem si prihaja v nasprotja, tako da je vsaj deloma zaradi nelogičnosti težko razumljiva. Tak je npr. očitek sodišču prve stopnje, da je določbi IV. člena predpogodbe, ki sta jo 20. 4. 1994 sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju: Predpogodba), dalo z razlago svoj lasten pomen. Ravno ugotoviti pomen spornega pogodbenega določila je bila naloga sodišča prve stopnje. Skladno z navodili VS RS v sklepu II Ips 283/2010, s katerim je bilo ugodeno reviziji tožeče stranke, je ob uporabi določil ZOR o razlagi pogodb presodilo, kakšen pomen ima IV. člen Predpogodbe. Sporno določilo se glasi: “V primeru, da prodajalec ne dobi zemljišča parc. št. 6/1 in 1/1 k. o. ... v last in posest do 31. 12. 1994, je dolžan vrniti kupcu na njegovo zahtevo plačano akontacijo z bančnimi obrestmi.“ Tožena stranka zatrjuje, da navedeno določilo pomeni, da Predpogodba zavezuje pogodbeni stranki skleniti glavno pogodbo le do konca leta 1994, tožeča stranka pa, da Predpogodba zavezuje pravdni stranki do vrnitve nepremičnin parc. št. 6/1 in 1/1 k. o. ... v last in posest tožencu, kot je določeno v II. Predpogodbe.

6Višje sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča, ki je pravilno uporabilo določila 99. člena ZOR. Z uporabo jezikovne in logične metode razlage ter upoštevanjem načel obligacijskega prava je pravilno ugotovilo, kakšen je bil skupen namen pogodbenikov in na podlagi tega presodilo, da je toženec narobe razumel sporno pogodbeno določilo. Izpovedbe toženca ni dvakrat drugače dokazno ocenilo, pač pa je ob prvi presoji toženčevemu napačnemu razumevanju spornega določila dalo drugačen – materialno pravno zmoten pomen.

7Sodišče prve stopnje je upoštevalo za razsojo relevantne okoliščine konkretnega primera, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, ter na podlagi 8. členu ZPP skladne dokazne ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedene dokaze je ocenilo skrbno in celostno, zaključki so življenjsko logični in jih pritožba s svojo razlago izpovedbe toženca, prič in določil Predpogodbe ne omaje. Toženčeva žena, sin in hči ob sklepanju Predpogodbe niso bili prisotni (kar ni sporno), zato iz lastnega ne morejo vedeti, kakšni so bili dogovori med tožečo stranko in tožencem in kaj je tožencu govoril B. Ali sta tožeča stranka in B. toženca silila v podpis Predpogodbe, za odločitev v tej pravdi ni relevantno. Toženec nikoli ni izpodbijal Predpogodbe zaradi napak volje (grožnja, prevara, …), prekluzivni roki za izpodbijane Predpogodbe so že zdavnaj potekli. VS RS je v sklepu II Ips 283/2010 obrazložilo, da je bila Predpogodba veljavno sklenjena, zato zavezuje pravdni stranki, vprašanje je le do kdaj.

8Če bi sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, ne bi zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. T.i. protispisnost je podana, če sodišče nepravilno prenese določen podatek iz dokaznega gradiva v sodbo - gre za napako tehnične narave, ko sodišče napačno povzame izveden dokaz. Ni pa mogoče kot kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP opredeliti zmotno oceno posameznega dokaza. Da bi sodišče napačno povzelo kakšno izpovedbo ali vsebino dokaznih listin, pritožba niti ne uveljavlja. Lahko bi šlo le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa v obravnavanem primeru ni podana. Dokazna ocena prvega sodišča je pravilna.

9Toženec je na naroku 3. 6. 2015 izpovedal, da „seveda je zemljišče tožeči stranki bil dolžan prodati še tudi po letu 1994, vendar ne po tej ceni“(1). Pritožba ne izpodbije ugotovitve sodišča, da je toženec izpovedal navedeno. Nasprotno: v nasprotju s trditvami na začetku pritožbe, da toženec ves čas izpoveduje enako, proti koncu sama navaja, da je izpovedal navedeno(2). Tako si tožena stranka pride v nasprotje sama s seboj, ko zatrjuje, da je toženec Predpogodbo razumel, da ga zavezuje le do konca leta 1994. Izpovedbi B. in C. sta konsistentni in noben dokaz jima ne nasprotuje, zato jima je prvo sodišče utemeljeno sledilo. B. in C. nista vedela izpovedati zakaj je v Predpogodbi ravno datum 31. 12. 1994 (in ne kakšen drug datum), ne pa da ne vesta kaj pomeni datum v Predpogodbi. Jasno in ves čas enako sta izpovedovala, da v Predpogodbi zapisan datum predstavlja dan, od katerega naprej lahko tožeča stranka zahtevala vračilo plačane akontacije. Da je temu tako, izhaja tudi iz gramatikalne razlage spornega pogodbenega določila. Toženec zatrjevanja, da mu po 31. 12. 1994 ni bilo več treba skleniti glavne – kupoprodajne pogodbe, glede na nekonsistentno izpovedbo - hkratno priznanje, da bi moral zemljišča tožeči stranki prodati tudi kasneje, vendar ne za tako ceno, kot je bila dogovorjena v Predpogodbi, ni uspelo dokazati.

10Sodišče je tožencu naložilo sklenitev prodajne pogodbe po sedanjih cenah zemljišč, zato je pritožbena graja, da je sodišče opustilo presojo v zvezi s spremenjenimi okoliščinami, nerazumljiva. Tudi s sklicevanjem na zakonska določila ari, tožena stranka ne more uspeti. Tožeča stranka namreč tožencu ni plačala are, pač pa mu je nakazala akontacijo, katere vračilo bi lahko skladno z IV. členom Predpogodbe zahtevala, ker glavna pogodba do 31. 12. 1994 ni bila sklenjena. Vendar vračila akontacije ni zahtevala, zato ne more biti nobenega dvoma, da je Predpogodba stranki še vedno zavezovala. Kontradiktorna je tudi razlaga pritožbe, da odstopno upravičenje ni bilo predvideno in da tudi po materialnem pravu v primeru Predpogodbe ni možno, saj se hkrati zavzema za stališče, da je Predpogodba zavezovala le do 31. 12. 1994. Ni razumljivo, kako naj bi zatrjevana nemožnost odstopa od Predpogodbe dokazovala skupni namen pravdnih strank, da ju Predpogodba ne veže neomejeno dolgo. Sicer pa sodišče ni odločilo, da Predpogodba stranki veže neomejeno dolgo. Presodilo je, da si Predpogodbo pravilno razlaga tožeča stranka in bi moral toženec kupoprodajno pogodbo skleniti takoj, ko je dobil predmetna zemljišča vrnjena v postopku denacionalizacije. B. je bil posrednik obeh strank, zato ne pride v poštev razlaga Predpogodbe po 100. členu ZOR.

11Tudi stroškovna odločitev je materialnopravno pravilna in toliko obrazložena, da je mogoč njen preizkus. Sodišče prve stopnje je navedlo pravno podlago za stroškovno odločitev – prvi odstavek 154. člena ZPP. Stroške je odmerilo po Odvetniški tarifi in skladno z Zakonom o sodnih taksah ter Zakonom o davku na dodano vrednost. Točno je navedlo za katere vloge in naroke je priznalo stroške, koliko pa je razvidno iz stroškovnika v spisu.

12Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo (163. člen ZPP) in skladno z Odvetniško tarifo(3) in Zakonom o sodnih taksah. Tožeči stranki gre 2.500 odvetniških točk (tar. št. 21 OT) in 2 % materialnih stroškov od 1.000 odvetniških točk ter 1 % od nadaljnjih 1.500 odvetniških točk (13. člen OT). Vrednost odvetniške točke je 0,459 EUR. Od priznanih odvetniških stroškov je sodišče obračunalo še 22 % DDV. Toženec mora tožeči stranki povrniti tudi 379,00 EUR sodne takse za odgovor na pritožbo. Skupaj to znese 1.795,02 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila dosojenih stroškov pritožbenega postopka. Če jih toženec v postavljenem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------

Op. št. (1): Gl. list. št. 536 spisa

Op. št. (2): Spodaj na strani 11 pritožbe

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 67/2003 z dne 11. 7. 2003