VSK sklep Cpg 404/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 9.835,31 EUR, ki ga je tožeča stranka zahtevala na podlagi določbe 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Ugotovilo je, da je škoda nastala v zvezi z delovno nesrečo, ki pa je imela znašaj prometne nezgode in je zato treba uporabiti določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki pa za tak primer ne ureja pravice Zavoda za zdravstveno zavarovanje do odškodnine.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje in vztraja, da ni šlo za prometno nesrečo, temveč za delovno nezgodo, zato bi moralo sodišče uporabiti določbo prvega in drugega odstavka 86. člena ZZVZZ in zahtevku ugoditi, oziroma pred tem še ugotoviti, ali je delavec tožene stranke, za katerega tožena stranka odgovarja, ravnal namenoma ali iz malomarnosti.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je sodišče ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki ni sporno: Do nesreče je prišlo, ko je delavec tožene stranke z viličarjem premikal 3,3 m dolg, na eni strani 1,2 m in na drugi 1,5 m širok in 315 kg težak kovinski komad. Viličar je imel prižgan motor in je med premikanjem kovinski komad obračal tako, da ga je spuščal z vilic z namenom, da ga zakotali. Viličar se je torej premikal, vendar ni šlo za premikanje z namenom prestaviti tovor na določeno mesto, temveč je bil namen operacije le ta, da kovinski komad, ki so ga delavci barvali, obrne še na drugo stran. Povedano pomeni, da je šlo za uporabo viličarja v funkciji delovnega stroja in ne v funkciji vozila. Zato konkretnega primera po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče obravnavati kot prometno nesrečo.

Za kaj takega ne daje podlage niti sodba evropskega sodišča C-162/13 z dne 4.9.2014. V tej sodbi se je sodišče opredeljevalo do konkretnega primera in sicer je šlo za premik s traktorjem na dvorišču kmetije z namenom prestavitve prikolice tega traktorja v skedenj. Namen premika traktorja s prikolico je bil torej vožnja vozila (s prikolico) na določeno mesto. Nedvomno v tekem primeru gre za uporabo vozila (traktorja s prikolico) v skladu z običajno funkcijo tega vozila. Sodba C-162/13 pa ne daje neposredne podlage za opredelitev nezgode kot prometne v drugih primerih uporabe delovnih strojev (ko torej namen premikanja ni vožnja na določeno mesto). V zadevi, ki je predmet te pravde, kot rečeno, ni šlo za premik viličarja (s tovorom) na določeno mesto, torej vožnjo kot običajno funkcijo vozila, temveč se je viličar uporabljal izključno kot delovni stroj. Iz istega razloga je neustrezno tudi sklicevanje na odločbo VSL II Cpg 72/2014, v kateri je škoda nastala pri vzvratni vožnji viličarja z namenom „premika na določeno mesto, pri čemer je viličar v trenutku nezgode služil kot delovno vozilo“.

Zaradi napačnega zaključka, da je šlo za prometno nesrečo, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (določbe ZOZP namesto ZZVZZ) in v posledici ni raziskovalo relevantnega dejanskega stanja, to je, ali je bila škoda povzročena iz velike malomarnosti ali namenoma. Gre za situacijo iz zadnjega stavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju bo moralo izhajati iz določbe 86. člena ZZVZZ.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.