UPRS sklep I U 700/2015

I. Vloga z dne 27. 10. 2015 se zavrže.
II. Postopek se ustavi.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške postopka v znesku 15 EUR.

1V konkretni zadevi je tožnik A.A. dne 12. 5. 2015 vložil tožbo zaradi molka organa. Drugostopni organ namreč v zakonsko določenem roku ni odločil o njegovi pritožbi z dne 14. 11. 2014, vloženi zoper sklep Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) B. št. 1221-60/2012-09/5 z dne 21. 10. 2014 v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

2Drugostopni organ je sodišče z dopisom z dne 22. 7. 2015 obvestil, da je izdal odločbo št. 12007-38/2015/15 z dne 21. 7. 2015, s katero je med drugim (2. točka izreka) odločil tudi o zadevni pritožbi.

3Sodišče je po uradni dolžnosti na podlagi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tem postopku primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ugotovilo, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v B. N ... z dne 24. 4. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Č. I Cp ... z dne 1. 10. 2014 delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi postopki. Glede na drugi odstavek 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in 203. člena istega zakona to pomeni, da mora skrbnik soglašati, da tožnik lahko vloži tožbo ali sproži drug pravni postopek oziroma da skrbnik presodi, ali je postopek tožniku lahko v korist, in če bo meni, da je, v postopku tudi zastopa njegove interese.

4Tožniku je bil z odločbo CSD B. št. 1221-49/2014-09/1 z dne 20. 1. 2015 postavljen stalni skrbnik, to je CSD B. sam, vendar po mnenju sodišča zastopanje po stalnem skrbniku v konkretni zadevi ni primerno. Glede na to, da se v konkretnem upravnem sporu izpodbija sklep, ki ga je izdal CSD B., med tožnikom kot varovancem in skrbnikom obstaja navzkrižje interesov, zato je sodišče na podlagi 212. člena ZZZDR s sklepom z dne 21. 9. 2015 tožniku za zastopanje v tem upravnem sporu postavilo skrbnika za poseben primer, to je CSD Č.

O vlogi z dne 27. 10. 2015

5Z vlogo z dne 27. 10. 2015, ki jo je vložil sam, tožnik smiselno nasprotuje postavitvi CSD Č. za njegovega kolizijskega skrbnika. V vlogi med drugim navaja, da mu je CSD B. izpodbijani sklep s priporočeno poštno pošiljko vročil šele 16. 10. 2015, zato zahteva vrnitev v prejšnje stanje ali podaljšanje pritožbenega roka. Nasprotuje tudi temu, da je CSD B. njegov skrbnik in pri tem citira določbe 182. in 187. člena ZZZDR. V zvezi s postavitvijo skrbnika bi bilo treba upoštevati tudi želje njegovih bližnjih sorodnikov, prav v tem delu pa zadeva še ni pravnomočno zaključena, zato je izpodbijani sklep preuranjen. Opozarja tudi na napake, ki naj bi se zgodile v postopku odvzema poslovne sposobnosti. Zahteva tudi izločitev sodišča, saj je predlog za odvzem poslovne sposobnosti dalo prav Upravno sodišče na čelu z njegovo predsednico, zato se pojavlja dvom v nespristransko odločanje sodišča v konkretni zadevi.

6Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki. Za te aktivnosti oziroma dejanja tožnik nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne pravdne sposobnosti (77. člen ZPP). V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. ZZZDR tudi določa, da se osebi, ki ji je v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost, postavi skrbnik. Le-ta v skladu s prvim odstavkom 192. člena ZZZDR zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik.

7Tožnik torej ne more sam vložiti pritožbe, zahteve za vrnitev v prejšnje stanje oziroma zahtevati izločitve sodnika (vse navedene zahtevke namreč vsebuje vloga z dne 27. 10. 2015). Sodišče je zato v nadaljevanju presojalo tudi, ali bi bilo zadevno vlogo treba poslati skrbniku v odobritev. Za to odločitev je predvsem pomembno dejstvo, da je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost, ker je bilo ugotovljeno, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih sodnih (upravni spor, nepravdni postopki) postopkih, v katerih pa sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in oziroma smiselni. Kadar je poslovna sposobnost stranki odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik skrbi in odgovarja za pravilno zaščito njenih resničnih interesov. Skrbnik ima zato pravico in dolžnost, da v vsaki posamezni zadevi presodi, ali so določena dejanja potrebna in smiselna za varstvo tožnikovih pravic. V konkretni zadevi je skrbnik očitno presodil, da vlaganje pritožbe oziroma drugih pravnih sredstev za varstvo tožnikovih pravic ni potrebno, zato bi bilo pozivanje skrbnika k odobritvi tožnikove vloge z dne 27. 10. 2015 v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku delno odvzeta opravilna sposobnost.

8Tudi sicer pa bi bilo treba predmetno vlogo zavreči. Kolikor gre za pritožbo zoper sklep I U 700/2015-12 z dne 21. 9. 2015 je pritožbo vložila oseba, za katero ne v pritožbi in ne v predhodnem postopku ni bilo izkazano in niti ne zatrjevano, da ima opravljen pravniški državni izpit. To pa pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki nima te pravice zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti (glej drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Navedene pomanjkljivosti ni mogoče sanirati tako, da bi jo naknadno podpisala oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit (primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 203/2014 z dne 16. 6. 2014 in I Up 230/2014 z dne 2. 9. 2014). Tudi iz tega razloga sodišče vloge ni pošiljalo v odobritev tožnikovemu skrbniku, ampak jo je kot nedovoljeno zavrglo na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP.

9V zvezi s podaljšanjem pritožbenega roka sodišče tožniku pojasnjuje, da je rok za vložitev pritožbe določen z zakonom, in sicer v tretjem odstavku 73. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. Zakonsko določenega roka pa glede na določbo prvega odstavka 110. člena ZPP sploh ni mogoče podaljšati. Rok za pritožbo je tako pravilno tekel od vročitve sklepa tožnikovemu skrbniku.

10Zavreči pa bi bilo treba vlogo tudi v delu, v katerem tožnik zahteva izločitev, saj ne navaja imena sodnika, katerega izločitev zahteva (glej določbo tretjega odstavka 72. člena ZPP), instituta izločitve sodišča pa slovenski pravni red ne pozna.

O tožbi

11Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka kasneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru sodišče od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt (prvi in drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1). Sodišče je na podlagi zgoraj citiranih določb po prejemu drugostopenjske odločbe tožnikovega skrbnika pozvalo, da v roku 15 dni sodišču sporoči, ali je zadovoljen z odločbo ter ali vztraja in v kolikšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja na novi upravni akt.

12Na podlagi zgornjega poziva je kolizijski skrbnik sodišču dne 12. 11. 2015 sporočil, da nima pripomb zoper odločbo in da je z njo zadovoljen. Ker tožnik po pozivu sodišča ne vztraja pri tožbi, je sodišče predmetni postopek ustavilo na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1.

Stroški postopka

13Tožnik je s tožbo zaradi molka organa uspel, saj je glede na stališče Vrhovnega sodišča pri vračilu stroškov postopka kot kriterij uspeha treba upoštevati uspeh v sodnem postopku (zaradi molka organa) in ne v upravnem postopku (glej sklep VS RS I Up 124/2014 z dne 5. 6. 2014). Tožnik je po navedenem upravičen do povračila stroškov sodnega postopka, saj je po vložitvi tožbe tožena stranka odločila o njegovi pritožbi, ne glede na to, da jo je kot neutemeljeno zavrnila.

14Po petem odstavku 25. člena ZUS-1 je določeno, da če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1. Če pa se postopek ustavi po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, sodišče odloči o stroških postopka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.

15Glede na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009 (točki 16 in 17 obrazložitve navedene odločbe) je za odločanje o stroških po ZPP odločilno načelo končnega postopka, ne pa uspešnost posameznih dejanj (razen če gre za separatne stroške). Končnemu uspehu v pravdi so primerljivi položaji ustavitve upravnega spora v primerih, ko upravni organ med postopkom spremeni izpodbijani akt tako, da je o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika dokončno odločeno v njegovo korist, pri tem pa niso kršene pravice drugega. V vseh drugih primerih pa spremenjena ali nova odločba upravnega organa ne pomeni končne odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

16V konkretnem primeru je pritožbeni organ (le) zavrnil pritožbo tožnika in torej ni odločal o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tudi ni izdal za tožnika dokončne odločbe v njegovo korist. Z zavrnitvijo pritožbe je (le) odločitev organa prve stopnje postala dokončna. Glede na navedeno ne gre za situacijo, ki je urejena v petem odstavku 25. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom istega člena, temveč je v primeru, kot je obravnavani, za tožnika nastal enak pravni položaj, kot je določen v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje. Navedena odločitev je po presoji sodišča skladna z zgoraj navedeno ustavno odločbo, kot tudi v skladu z namenom zakonodajalca, ki izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS-1A (Poročevalec DZ št. 83 z dne 16. 6. 2010). Sodišče je zato tožniku priznalo stroške v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 15 EUR.