VSL sklep I Cpg 264/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

1Sodišče je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 83453/2015 z dne 14. 7. 2015, razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbo zavrglo.

2Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Obravnavani postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (dne 8. 7. 2015), po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi pa nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Po izrecni določbi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Ker navedeni predlog nima obveznih sestavin, ki jih mora obsegati tožba (prvi odstavek 180. člena ZPP), je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 10. 2015 (list. št. 20) tožečo stranko pravilno pozvalo, naj tožbo ustrezno dopolni (prvi odstavek 108. člena ZPP) in jo opozorilo, da bo v nasprotnem primeru njeno tožbo zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pozvalo na dopolnitev tožbe oziroma ni postopalo v skladu s 108. členom ZPP.

6Tožeča stranka je tudi sicer tožbo dopolnila, vendar jo je sodišče prve stopnje kljub temu zavrglo kot nepopolno, ker je ocenilo, da je v dopolnitvi tožbe tožeča stranka predložila le račun in trdila, da ji ga tožena stranka ni v celoti plačala, dodatnih dokazov ali navedb o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek pa ni podala. Zato je zaključilo, da njena tožba kljub dopolnitvi, še vedno ni sposobna za obravnavanje.

7Pritožnica v pritožbi zoper sklep izraža prepričanje, da je tožbo dopolnila ustrezno ugovoru tožene stranke, ker je pričakovala, da se bo v pravdi odločalo le še o spornem vprašanju, ali je svojo obveznost, ki izhaja iz računa, ki ji ga je izstavila tožeča stranka, izpolnila v celoti ali le delno. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi dejansko obstoj poslovnega razmerja priznala, hkrati pa navedla, da so bili vsi nesporni oziroma utemeljeni računi že plačani; glede vtoževanega zneska pa, da je zaračunan neutemeljeno in da ga kot takega zavrača. Tožeča stranka tožbe ni dopolnila le s trditvami, da „zadevnega računa tožena stranka ni plačala“, pač pa, da je edini račun, ki ga je tožeča stranka izstavila toženi stranki, račun številka 133/2012, na podlagi katerega je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ga k dopolnitvi tožbe v dokaz tudi predložila. Trdila je tudi, da je tožena stranka del tega edinega računa plačala 7. 11. 2012, vtoževanega zneska pa še ne, plačilo pa ji je neprestano obljubljala. Trdila je tudi negativno dejstvo in sicer, da tožeča stranka ni od tožene stranke prejela v zvezi s tem računom nobene reklamacije ali zavrnitve.

8Kadar dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prizna poslovno razmerje z upnikom in trdi, da so bili vsi nesporni računi iz tega poslovnega razmerja tudi plačani, dopolnitve tožbe ni mogoče zavreči kot nepopolne, če tožeča stranka ne poda trditev in dokazov o priznanem poslovnem razmerju, saj le ta utemeljeno pričakuje, da se bo spor osredotočil le na vprašanje, ali je tožena stranka v celoti plačala račun, posledično torej ali je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala (270. člen OZ). Toženo stranko namreč priznanje v ugovoru zavezuje, razen če ga pozneje prekliče, sodišče pa oceni, da se zato določeno dejstvo ne šteje več za priznano (tretji odstavek 214. člena ZPP). Sodišče pa lahko odredi, naj se dokazujejo tudi priznana dejstva le, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (prvi odstavek 214. člena ZPP), vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer.

9Ker je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe podala trditev, da je edini račun, ki ga je izdala tožeča stranka toženi stranki račun številka 133/2012, predmet spora pa je neplačan del tega računa, je po oceni pritožbenega sodišča tožba popolna, saj je tožeča stranka v njej zatrjevala višino v računu zaračunane storitve, da izstavljen račun za toženo stranko nikoli ni bil sporen, kdaj in v kakšni višini je tožena stranka račun delno plačala in da je preostanek plačila po računu neprestano obljubljala. Trditve, ki se nanašajo na edini račun 133/2012 in (delno) plačilo po tem računu, ravno zaradi teh enostavnih okoliščin konkretnega primera omogočajo individualizacijo zahtevka (ki ga je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe določno postavila) oziroma ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. S tem pa se izkaže, da je v konkretnem primeru zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožba ni sposobna za obravnavanje. Če tožena stranka na trditve tožeče stranke ne bo odgovorila, bo imelo sodišče prve stopnje v trditvah tožeče stranke dovolj podlage za odločitev o tožbenem zahtevku.

10Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).