VSL sodba I Cp 150/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 5.776.953 ITL s 4% zamudnimi obrestmi od 25.10.1991 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške. V presežku je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec zadržal tožnikov tovornjak, da bi izsilil plačilo, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda v višini kot izhaja iz izreka.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka po čl. 353/1 točka 1 in 2 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Dejstvo, da je toženec zadržal tovornjak z gobami, ni dokazano.

Sodišče je verjelo pristranskim pričam. Sodišče je ravnalo proti pravilom postopka, ko je kljub ugovoru toženca dopustilo spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je preveč nekritično verjelo listinam, ki jih je predložila tožeča stranka. Ponavlja ugovore glede višine cene gob, ki je previsoka v primerjavi s ceno P.V., ki je v spisu.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: Če naj bi bila bistvena kršitev določb postopka v tem, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe kljub temu, da je toženec ugovarjal, potem je treba reči, da to ne pomeni kršitve, saj je sodišče prve stopnje ravnalo po določbi čl. 190/2 ZPP, pa tudi obrazložilo je, da je sprememba smotrna zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama. Katero drugo kršitev naj bi sodišče napravilo, pa pritožba ne pove.

V zvezi z dejanskim stanjem so pritožbene trditve povsem splošne. Tako naj bi bile priče pristranske, sodišče prve stopnje pa jim je verjelo; sodišče prve stopnje naj bi bilo tudi preveč nekritično do listin, ki jih je predložila tožnica, cena gob pa naj bi bila previsoka. Na take splošne trditve je mogoče le ponoviti tisto, kar je pritožbeno sodišče že povedalo v sklepu I Cp 1615/92, s katerim je bila sodba prvič razveljavljena. Torej o vprašanju, ali je toženec povzročil škodo tožeči stranki, je dejansko stanje v zadostni meri raziskano, razlogi sodišča prve stopnje o tem vprašanju pa izčrpni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo priče H., čeprav je bila izpoved sprva drugačna. Je torej povedalo, zakaj priči kljub temu verjame. V čem naj bi bila nekritičnost sodišča prve stopnje, pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa tudi v zvezi z listinami, ki izkazujejo višino odškodnine, sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje. Šteje, da je prvo sodišče na podlagi dokaznega gradiva, ki je bilo na razpolago, dovolj izčrpno obrazložilo svojo odločitev, tako da splošno nestrinjanje pritožbe ni dovolj, da bi omajalo prepričanje o tem, da je višina odškodnine pravilno določena. To velja tudi za ugovor glede cene gob, ki naj bi bila previsoka, saj je tudi v tem delu postavljena le trditev, pritožba pa tudi sicer ne navaja novih dejstev in ne predlaga novih dokazov.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej materialnopravno pravilna odločitev, da je toženec dolžan škodo povrniti glede na določbo čl. 154 in 189 in 190 Zakona o obligacijskih razmerjih. Kot je bilo podrobneje obrazloženo v že omenjenem prvem sklepu sodišča druge stopnje, ima oškodovanec glede gmotne škode pravico do popolne odškodnine.

Denarne obveznosti so prinosnine (čl. 320/1 ZOR). Odškodnina gre zato v valuti, v kateri je škoda nastala.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).