VSK sodba Kp 80/93

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je obdolženega po 3. točki 350. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZS. Po 1. odstavku 99. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, torej pritožbenega razloga po 1. točki 363. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 364. člena ZKP ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej po 3. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZKP, pritožuje javni tožilec. Sodišču druge stopnje predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba javnemu tožilcu, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in tudi nepopolno ugotovilo. Ni prepričljivo dognanje, da ustavljen osebni avtomobil na kraju, kjer je vozišče v vzponu, predstavlja tako oviro, ki je voznik ne more pričakovati.

Izkustveno gledano ni tako redko, da vozila pri vožnji navkreber iz različnih vzrokov obstanejo. Zgolj zato, ker se je vozilo, zmanjkalo mu je namreč goriva, ustavilo v za obdolženca nepreglednem desnem ovinku, pa še ni moč trditi, da je predstavljalo nepričakovano oviro.

Vsekakor pa je preuranjen sklep, da ni dokazov, da bi obdolženec vozil prehitro oziroma s tako hitrostjo, ki ni bila prilagojena konkretnim cestnoprometnim razmeram. Navedbe v obdolženčevem zagovoru in laična presoja prič o hitrosti obdolženčevega vozila nikakor ne nudijo potrebne opore za ugotovitev, da je bila hitrost obdolženčevega vozila nižja od sicer na kraju nesreče dovoljenih 80 km/h. Sledovi blokiranja koles obdolženčevega vozila so dolgi 37,50 m, vozilo se je gibalo po klancu navzgor, pred trčenjem v osebni avtomobil oškodovanke, kakor je razbrati iz poškodb na obeh vozilih, pa se še ni ustavilo. Od tod se kot nujno izkaže pritegniti izvedenca cestnoprometne stroke, ki naj na podlagi dokazov v spisu poda izvid in mnenje predvsem o tem, koliko je znašala hitrost obdolženčevega vozila ob zagledanju ustavljenih dveh osebnih avtomobilov. Šele ko bo dopolnilo dokazni postopek in storilo dokazno presojo v nakazani smeri, se bo lahko sodišče prve stopnje dokopalo do pravilnih in celovitih dejanskih, nato pa tudi ustreznih pravnih sklepov. V luči takih spoznanj je bilo potrebno pritožbi javnega tožilca ugoditi in ob ugotovitvi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno pritožbi javnega tožilca ugoditi in spodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo posredovati prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 385. člena ZKP).

Pristaviti pa je, da pritožnik nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Razloge napadene sodbe je namreč moč razumeti tako, da sodišče šteje, da ni dokazano, da bi obdolženec vozil z neprilagojeno hitrostjo oziroma da bi bil ustavljeni avtomobil v nepreglednem desnem ovinku zanj pričakovana ovira, ne pa da je šlo za oviro, ki se je ni mogel nadejati. Seveda bi bila lahko obrazložitev skladnejša z izrekom sodbe, vendar pa bolj besedna kot pa vsebinska razhajanja med omenjenima deloma sodbe nista taka, da bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.