UPRS sodba in sklep I U 980/2015

I. Tožba zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 0610-3529/2012 39 08 210 01 z dne 7. 2. 2013, ki se nanaša na odločitev iz točk I/1, II in III izreka, se zavrne.
II. V preostalem delu se tožba zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana ugotovil, da tožnik ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili 10. člena in 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (točka I/1 izreka) ter da je v obrazcu DDV-O, ki ga je predložil davčnemu organu za obdobje 1. 6. 2012 do 30. 6. 2012, izkazal navidezen promet blaga v višini 315.476,41 EUR ter navidezno obračunani DDV na podlagi navideznih računov v višini 63.095,28 EUR (točka I/2 izreka). Iz II. in III. točke izreka pa izhaja, da se zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 7. 2012. DIN je bil podrobneje usmerjen na odtujitev osnovnih sredstev, odtujitev naložb ter na analizo posojil in denarnih transakcij. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 5. 12. 2012, na katere je tožnik podal pripombe, davčni organ pa nanje odgovoril v izpodbijani odločbi. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik v času od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 odtujil proizvodno opremo, telefone, računalniško opremo in poslovni inventar. Dne 26. 6. 2012 je bil družbi A. d.o.o., A.) izdan račun št. 12000176 za prodajo osnovnih sredstev po kupoprodajni pogodbi z dne 26. 6. 2012, za 315.476,41 EUR in 20% DDV 63.095,28 EUR. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 26. 6. 2012, podpisane s strani direktorja B.B., tako na strani tožnika kot prodajalca kot na strani kupca A. d.o.o., je razvidno, da je prodajalec lastnik sredstev, ki so navedena v prilogah in so sestavni del pogodbe. Nakazilo do 18. 9. 2012 za nakup navedenih poslovnih sredstev ni bilo izvedeno. Obveznosti naj bi se kompenzirale s predhodnimi terjatvami, ki jih je imel tožnik do družbe A. d.o.o.

3Davčni organ ugotavlja, da gre za navidezne posle v smislu določil 74. člena ZDavP-2, katerih namen je onemogočiti rubež premičnega premoženja družbe, ki ima evidentiran davčni dolg. Davčni organ navaja okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da tožnik s povezanimi družbami simulira posle prodaje osnovnih sredstev, opreme in zalog, z namenom izogniti se poplačilu davčnih obveznosti. Sklicuje se na tretji odstavek 74. člena ZDavP-2, ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Račun št. 12000176 z dne 26. 6. 2012, izdan za prodajo osnovnih sredstev, ki ga je tožnik izdal družbi A. d.o.o., pa je neverodostojna knjigovodska listina in ne more predstavljati podlage za evidentiranje v tožnikove poslovne knjige. Ugotovljeno je bilo, da je bil sporni račun za prodajo osnovnih sredstev izdan povezani družbi A. d.o.o., ki ni bila davčni dolžnik in zato ni bilo nevarnosti za rubež osnovnih sredstev. Davčni organ navaja okoliščine, ki kažejo na to, da sta bila prodajna pogodba (datirana s 26. 6. 2012) in račun z dne 26. 6. 2012 napisana naknadno, po opravljenem rubežu in po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 6. 2012, vročenem 10. 7. 2012.

4Glede odtujitve naložb je davčni organ ugotovil, da je na podlagi notarskega zapisa z dne 15. 5. 2012 bila družba B. d.o.o. prodana. Tožnik kot lastnik, ki ga zastopa B.B., je prodal celotni poslovni delež kupcu C.C., Srbija, za kupnino 1,00 EUR. Na podlagi notarskega zapisa z dne 15. 5. 2012 je bila družba D. d.o.o. prodana. Tožnik kot lastnik, ki ga zastopa B.B., je prodal celotni poslovni delež kupcu C.C., za kupnino 1,00 EUR. Na podlagi notarskega zapisa z dne 21. 6. 2012 je bila družba A. d.o.o. prodana. Tožnik kot lastnik, ki ga zastopa B.B., je prodal celotni poslovni delež kupcu E., d.o.o., za kupnino 10.000,00 EUR. Na podlagi notarskega zapisa z dne 21. 6. 2012, je bila družba F. d.o.o. - v likvidaciji, prodana. Tožnik kot lastnik, ki ga zastopa B.B., je prodal celotni poslovni delež kupcu E., d.o.o., za kupnino 1,00 EUR. Na podlagi notarskega zapisa z dne 20. 7. 2012, je bila družba F. d.o.o. - v likvidaciji, prodana. Lastnik E. d.o.o., je 20. 7. 2012, prodal celotni poslovni delež tožniku kot kupcu za kupnino 1,00 EUR. Na podlagi notarskega zapisa z dne 20. 7. 2012, je bila družba F. d.o.o. prodana. Tožnik kot lastnik je 20. 7. 2012 prodal celotni poslovni delež kupcu G. d.o.o. za kupnino 1,00 EUR.

5Direktor tožnika je davčnemu organu predložil le posamezne poslovne listine. Davčni organ je od tožnika pridobil tudi posojilni pogodbi za leto 2011 in 2012 (z dne 4. 2. 2011 in 3. 1. 2012), sklenjeni med tožnikom, družbo F. d.o.o. v likvidaciji, družbo B. d.o.o. v likvidaciji, družbo H. d.o.o. in družbo D. d.o.o. V navedeni pogodbi se vse pogodbene stranke dogovorijo za medsebojno posojanje likvidnih sredstev za namene reševanja in zagotavljanje tekoče likvidnosti. Davčni organ je ugotovil, da so na podlagi splošnih posojilnih pogodb za leti 2011 in 2012 hčerinske družbe, ki so bile vse v postopku likvidacije (F. d.o.o. - v likvidaciji, B. d.o.o. - v likvidaciji in D. d.o.o. - v likvidaciji), posojale denarna sredstva tožniku. Ugotovil je tudi, da tožnik prejetih posojil navedenim družbam ni vrnil v celoti. Davčni organ je pridobil listine tudi od povezane družbe E., d.o.o. (pogodbo o prevzemu dolga, pogodbo o kratkoročnem posojilu, pogodbe o odstopu terjatev). Direktor tožnika je v izjavi stranke (18. 9. 2012) izjavil, da so zaradi nepreglednih denarnih transakcij, ugotovljenih v poročilu o pregledu medsebojnih denarnih transakcij družb I. d.d., F. d.o.o., B. d.o.o., D. d.o.o. in H. d.o.o. posojilne pogodbe in cesije, ki jih navaja, vzpostavljene in podpisane za nazaj, na podlagi ugotovljenih odprtih postavk na dan 30. 4. 2012. Dne 30. 4. 2012 B.B. še ni bil direktor, zato tudi ni naveden na asignacijah, temveč jih samo podpiše kot direktor. V Poročilu o pregledu medsebojnih denarnih transakcij družb I. d.d., F. d.o.o., B. d.o.o., D. d.o.o. in H. d.o.o. z dne 1. 6. 2012 B.B., direktor tožnika ugotovi, da za transakcije asignacija ne izkazuje prave obličnosti posla, zato predlaga, da se za transakcije, ki jih navaja, pripravijo pogodbe. V zadnjem odstavku navedenega poročila je zapisano, da zaradi lažjega sledenja in knjiženja računovodskih dogodkov, so priloga temu zapisniku vse zgoraj navedene pogodbe, ki pa niso podpisane s strani takrat pooblaščenih zastopnikov družb, temveč sem jih podpisal B.B., direktor družbe J. d.d.

6Iz navedenega zapisa davčni organ ugotavlja, da so bile za nazaj pripravljene neverodostojne, navidezne listine, to so pogodbe o odstopu terjatev in pogodbe o asignacijah, katerih namen je le finančno in preko prodaj osnovnih sredstev in zalog izčrpati hčerinske družbe, ki so bile tudi posojilodajalke matični družbi in tudi družbi E. d.o.o.. Davčni organ nadalje ugotavlja, da likvidacijski postopek pri tožniku ni stremel za ciljem, da bi čim bolje unovčil premoženje oziroma, da bi v primeru insolventnosti predlagal začetek stečaja, temveč je 15. 5. 2012 za 1,00 EUR prodal deleže v hčerinskih družbah. Navaja še razloge, iz katerih izhaja, da likvidacijski postopek ni potekal v skladu z določbami ZGD-1. Na podlagi ugotovitev DIN pri tožnikovih nekdanjih hčerinskih družbah in iz ugotovitev DIN pri tožniku zaključuje, da so bile vse prodaje in nakupi sredstev navidezni pravni posli, ki ne vplivajo na obdavčenje.

7Tožnik je 1. 8. 2012 v davčnem obračunu za obdobje od 1. 6. 2012 do 30. 6. 2012 izkazal dobave blaga v višini 354.508,00 EUR, na podlagi izdanega računa družbi A. d.o.o. Na tej podlagi je tožnik za junij 2012 izkazal obveznost v višini 60.481,00 EUR, ki pa je ni poravnal. Davčni organ na podlagi ugotovitev, ki jih navaja, zaključuje, da sta tožnik in družba A. d.o.o. pripravila neverodostojni in nazaj datirani poslovni listini, to je prodajno pogodbo z dne 26. 6. 2012 in račun za prodajo osnovnih sredstev po kupoprodajni pogodbi z dne 26. 6. 2012. Obveznosti po sklenjeni pogodbi z dne 26. 6. 2012 tudi niso bile plačane, temveč kompenzirane na podlagi za nazaj vzpostavljenih in podpisanih asignacijskih in cesijskih pogodb, ki so prav tako neverodostojne listine. Davčni organ zato zaključuje, da je tožnik ravnal v nasprotju z 10. členom ZDavP-2, saj davčnemu organu ni dal resničnih, pravilnih in popolnih podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka. Navedeno pomeni, da tožnik ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z ZDavP-2 ali s predpisom, izdanim na njegovi podlagi, drugim zakonom ali računovodskim standardom in s tem ravnal v nasprotju z 31. členom ZDavP-2. Tožnikove ugovore pa davčni organ zavrača.

8Pritožbeni organ je ob reševanju tožnikove pritožbe po uradni dolžnosti izrek prvostopenjske odločbe po točko I.2 odpravil in vrnil zadevo v ponovni postopek in odločanje, tožnikove pritožbene navedbe pa zavrnil kot neutemeljene. Zavrnil je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka. Strinja se z razlogi, s katerimi prvostopenjski organ pojasnjuje svojo odločitev glede ugotovitve, da tožnik ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili 10. člena in 31. člena ZDavP-2 v okviru ukrepa pod točko I.1 izpodbijane odločbe. Tožnikove ugovore, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, zavrača, saj ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pod točko I.1 pravilna in zakonita. Glede odločitve pod točko I. 2, v kateri prvostopenjski organ navaja, da gre za navidezni promet blaga v višini 315.476,41 EUR ter navidezno obračunani DDV, pa pritožbeni organ ugotavlja, da izreka izpodbijane odločbe s takšno vsebino sploh ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložen do takšne mere, da bi bile razvidne posledice. Zato je pritožbeni organ izpodbijano odločbo v tem delu, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in kršitve materialnega prava, odpravil in vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

9V tožbi tožnik izpodbija odločitev iz točke I.1 izreka, s katero mu je bilo v zadevi DIN poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 7. 2012 očitano, da ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili 10. člena in 31. člena ZDavP-2. Uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. V zvezi z drugostopenjsko odločbo tožnik navaja, da iz izreka navedene odločbe ni jasno, kakšna je odločitev drugostopenjskega organa glede točke 1.1. izreka izpodbijane odločbe, saj ne vsebuje navedbe o tem, na katero točko izpodbijane odločbe se nanaša zavrnitev pritožbenih navedb. Izrek pa je najpomembnejši del upravne odločbe. Šele iz obrazložitve drugostopenjske odločbe na strani 38 izhaja, da je tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na točko I.1 izpodbijane odločbe neutemeljena in zato zavrnjena. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami davčnega organa, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, niti z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, ki se nanaša na točko I. 1 izpodbijane odločbe.

10Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je DIN pri tožniku pričel 18. 9. 2012 ter da se je začel brez vročitve sklepa, ker naj bi obstojal sum ogrožanja namena DIN. Tožnik temu ugovarja. Navaja, da je tekom postopka korektno sodeloval z davčnim organom in mu predložil vse zahtevane listine. Toženi stranki je bilo pojasnjeno, da je z odhodom dotedanje odgovorne osebe K.K., skupaj z njegovo ekipo, ki ni opravila nobene primopredaje, bilo stanje pri tožniku dokumentacijsko neurejeno. Zato je bilo nujno potrebno vzpostaviti „začetno“ oziroma izhodiščno stanje, na katerem so se gradili nadaljnji posli oziroma transakcije, za kar je bilo porabljeno ogromno časa. V ta namen je bilo treba sestaviti določene listine, to pa so omenjene posojilne in cesijske pogodbe, za katere tožena stranka neupravičeno trdi, da so antidatirane. Glede na opisano situacijo, v kateri se je znašel tožnik, je bilo to neizbežno. Zato očitek o antidatiranju listin ni upravičen. Pri vzpostavljanju izhodiščnega stanja pa nikakor ne gre za ponarejanje listin, kot to napačno meni tožena stranka. Tožnik poudarja, da ni ponarejal listin, temveč zgolj listinsko uredil zadeve. Zato je razlog, naveden kot podlaga za začetek postopka brez vročitve sklepa, na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZDavP-2, neutemeljen in neupravičen. Posojilne in cesijske pogodbe so bile sestavljene zgolj zaradi izhodiščnega stanja po odhodu K.K. v aprilu 2012. Zato ni utemeljen argument tožene stranke o utemeljenem sumu ponarejanja listin in ogrožanju namena postopka.

11Tožnik nadalje navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da je 18. 9. 2012 obvestila tožnika o pričetku DIN in da se je izkazala s službeno izkaznico in značko ter tožnika seznanila z njegovimi pravicami. Dne 21. 8. 2012 je tožena stranka izdala tožniku zahtevek za predložitev dokumentacije, ki ga je podala na podlagi 39. člena ZDavP-2. Zahtevek je bil tožniku vročen na njegovem sedežu 22. 8. 2012, ko naj bi se pričel postopek pridobivanja dokumentacije, kot je zapisala tožena stranka. Tožnik izpostavlja, da ni jasno, ali je šlo za postopek pridobivanja podatkov ali za postopek DIN. Tožnik sploh ni bil obveščen o pričetku postopka DIN in sploh ni vedel, da pri njem poteka DIN. O tem je bil dejansko obveščen šele na sestanku 5. 12. 2012. Na ta način je bila tožniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku in možnost seznanjanja z ugotovitvami v postopku v smislu 139. člena ZDavP-2, s čimer je tožena stranka kršila pravila postopka. Toženi stranki očita, da je zlorabila določilo 39. člena ZDavP-2, drugostopenjskemu organu pa očita, da se ni izrekel o pritožbeni navedbi glede napačne uporabe 39. člena ZDavP-2.

12Napačne so ugotovitve tožene stranke, da je pri prodaji osnovnih sredstev v vrednosti 315.476,41 EUR (brez DDV) kupcu A. d.o.o. šlo za navidezen posel v smislu določil 74. člena ZDavP-2. Tožnik je s kupcem A. d.o.o. sklenil prodajno pogodbo, na podlagi katere je izdal račun, od prodaje pa je bil obračunan DDV v višini 63.095,28 EUR. Obveznost za plačilo DDV je bila izkazana v DDV obračunu za mesec junij 2012, ki ni bila poravnana, ker je bil tožnik v blokadi. V zvezi z navedbami tožene stranke, da kupec A. d.o.o. ni izvedel nakazila oziroma plačila za nabavljena osnovna sredstva pojasnjuje, da je bila kupnina poravnana na podlagi kompenzacij z dne 4. 7. 2012, 15. 9. 2012 in 24. 9. 2012, o čemer pričajo priložene listine. Drugostopenjski organ pa je navedel, da ne gre za navidezen pravni posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, temveč za zlorabo oziroma izogibanje predpisom v smislu četrtega odstavka istega člena. Ugotovitve obeh organov pa so napačne. Ne drži navedba davčnega organa, da je B.B. ob rubežu 10. 7. 2012 izjavil, da ne ve, čigava so osnovna sredstva oziroma čigava je sušilnica, ki je bila predmet rubeža. B.B. je izterjevalcu povedal, da tožnik ni lastnik zadevnih osnovnih sredstev. Kljub temu, da tožnik ni bil (več) lastnik sušilnice lesa, je izterjevalec opravil rubež zadevnih osnovnih sredstev, zaradi česar je kupec A. d.o.o. vložil tožbo zaradi ugotovitve obstoja lastninske pravice na navedeni opremi. Zgolj okoliščine, da so bili tožniku izdani opomini in sklepi o davčni izvršbi pred 26. 6. 2012 z ničemer ne kažejo na to, da naj bi šlo za navidezne posle. V zvezi z navedbo tožene stranke, da kupec A. d.o.o. nabavljenih osnovnih sredstev sploh ni evidentiral kot povečanje osnovnih sredstev v svojih knjigovodskih evidencah, tožnik pojasnjuje, da je razlog v tem, ker v programu Baan objektivno ni mogel nihče knjižiti analitično na konto 040 in 050, ker takrat ni bilo ustreznega kadra, ki bi to znal poknjižiti. Tožnik pojasnjuje, da je bila pri njem knjižena prodaja, vendar ne analitično, pri kupcu pa knjižena nabava, vendar ravno tako ne analitično.

13Kot utemeljitev za navidezne posle je tožena stranka med drugim navedla tudi to, da sta tožnik in kupec A. d.o.o. povezani družbi. Tožnik se s tem ne strinja. Navaja, da družbi v času sklenitve pogodbe, to je 26. 6. 2012 nista bili povezani v smislu 17. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) niti poslovno niti kapitalsko, saj je tožnik 21. 6. 2012 prodal 100 % delež v družbi A. d.o.o. V izpodbijani odločbi so brez vsebinske povezave vključene tudi navedbe o izvršbah oziroma rubežih pri treh bivših tožnikovih hčerinskih družbah in sicer pri F. d.o.o., B. d.o.o. in D. d.o.o. Navajanje ugotovitev iz postopkov drugih družb ni zakonito. Ni res, da je prodaja osnovnih sredstev oziroma opreme navidezna, kot to ugotavlja tožena stranka, prav tako ne gre za zlorabo drugih predpisov, kot to meni drugostopenjski organ. Tožnik se sklicuje, da je pri njem obstojala resnična volja in namen sklenitve prodajne pogodbe in da je bila prodaja osnovnih sredstev dejanski posel in ne navidezen.

14V zvezi z navedbo, da tožnik ni dostavil evidence posojil, vodene na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb za leti 2011 in 2012, tožnik pojasnjuje, da ne razpolaga z navedeno evidenco. Do 12. 4. 2012 je bil direktor tožnika A.A., ki je sklenil in podpisal posojilni pogodbi za leto 2011 in za leto 2012, ki ni pustil nobene dokumentacije oziroma ni opravil primopredaje. Zato je bilo treba na podlagi razpoložljive dokumentacije, ki je bila zelo pomanjkljiva, vzpostaviti „začeto stanje“ oziroma zadeve ustrezno urediti. Tožnik zato meni, da ne gre za vzpostavljene in podpisane pogodbe za nazaj, temveč za postavitev zadev na svoje mesto v smislu ugotavljanja pravilnega stanja ob prevzemu. Nedopustno je stališče tožene stranke, da je bil tožnikov namen finančno izčrpati hčerinske družbe, kar naj bi počel med drugim s predmetno prodajo osnovnih sredstev. Ni res, da so bile družbe F. d.o.o. - v likvidaciji, B. d.o.o. - v likvidaciji in D. d.o.o. prodane z namenom odstranitve poslovne dokumentacije, kot to navaja tožena stranka. Glede na premoženjsko stanje omenjenih treh družb je bila kupnina (1,00 EUR) realna.

15Tožnik poudarja, da ni ravnal v nasprotju z določili 10. člena in 31. člena ZDavP-2, saj je toženi stranki redno in pravočasno predložil vso zahtevano dokumentacijo, dajal vse zahtevane podatke in pri tem sodeloval. Pri tem je tožnik vodil vse potrebne evidence in poslovne knjige, ki so potrebni za obdavčenje, zato zavrača očitke tožene stranke o tem, da ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z omenjenimi določili. Čeprav je bila zadeva v delu, ki se nanaša na prodajo osnovnih sredstev oziroma opreme vrnjena v ponovni postopek, je tožnik zaradi objektivne ocene in celotnega vpogleda v zadevo, podal tožbene navedbe v tem delu. Poudarja, da ne gre za navidezne posle, zaključki tožene stranke pa so pavšalni, napačni, zavajajoči in neutemeljeni. Tožnik meni, da tožena stranka ni ugotovila resničnega dejanskega stanja, s čimer je bistveno kršila pravila postopka in napačno uporabila materialno pravo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

16V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da je v decembru 2013 zoper bivšega direktorja A.A. vložil naznanitev suma storitve kaznivih dejanj ter da predmetni predkazenski postopki še potekajo.

17V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta, in razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev.

18Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

K I. točki izreka:

19Tožba ni utemeljena.

20V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa iz točke I/1 izreka, s katero je ugotovil, da tožnik ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili 10. in 31. člena ZDavP-2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja razloge, ki naj bi opravičevale navedene ugotovitve davčnega organa. Pri tem navaja tudi razloge, ki se nanašajo na odločitev iz točke I/2 izreka, ki jo je odpravil drugostopenjski organ in vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje.

21Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

22ZDavP-2 v 31. členu določa, da so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence, le-te dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona. V 10. členu ZDavP-2 pa je določeno načelo dolžnosti dajanja podatkov. Zavezanci za davek morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka. Iz izpodbijane odločitve izhaja ugotovitev, da tožnik ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z omenjenimi določili. Z navedeno ugotovitvijo se strinja tudi sodišče, tožnikove ugovore pa zavrača.

23Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, iz razloga, ker se DIN ni začel s sklepom. Postopek se lahko začne brez sklepa, če to zahteva učinkovitost nadzora. V tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2 je določen odmik od splošnega načela, da se DIN začne z vročitvijo sklepa, vse z namenom, da se zaradi tega ne bi ogrozil namen DIN. Pri tem davčni organ o tem, ali bo izdal sklep ali ne, odloča na podlagi lastne presoje glede na namen nadzora. V obravnavani zadevi je davčni organ ocenil, da gre za situacijo, ko je zaradi učinkovitosti nadzora DIN potrebno začeti DIN brez sklepa o uvedbi postopka, kar je tudi pojasnil. Ker je to v presoji davčnega organa, tožnikovi ugovori, da ni bilo razlogov za tako ravnanje davčnega organa, niso utemeljeni.

24Prav tako po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je tožena stranka zlorabila določilo 39. člena ZDavP-2. Na podlagi slednjega, ki določa obveznost dajanja podatkov, je davčni organ od tožnika zahteval, da mu predloži vso dokumentacijo v zvezi s poslovanjem družbe od 1. 1. 2010 dalje. Zato so nerelevantni tožnikovi ugovori, da sploh ni vedel, da pri njem poteka DIN ter da mu je bila s tem odvzeta možnost sodelovanja v postopku in možnost seznanjanja z ugotovitvami v postopku. Zaključek ugotovitvenega postopka predstavlja zapisnik DIN z dne 5. 12. 2012, ki je bil tožniku vročen in na katerega je podal tudi pripombe. S tem je bila tožniku zagotovljena kontradiktornost v postopku.

25Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili 10. člena in 31. člena ZDavP-2. Glede navedene ugotovitve, ki jo izpodbija, pojasnjuje, da je z odhodom dotedanje odgovorne osebe A.A., skupaj z njegovo ekipo, bilo stanje pri tožniku dokumentacijsko neurejeno. Zato je bilo treba sestaviti določene listine (posojilne in cesijske pogodbe), zaradi česar so neupravičeni očitki tožene stranke o anidatiranju pogodb, saj naj bi bilo to neizbežno in naj ne bi šlo za ponarejanje listin, pač pa za listinsko ureditev zadeve. Po presoji sodišča tožnik z navedenimi ugovori ni izpodbil ugotovitve davčnega organa, pač pa navaja razloge (odhod dosedanje odgovorne osebe in njegove ekipe, ki pred odhodom ni opravila primopredaje), za katere meni, da so upravičen razlog, zaradi katerega so bile ugotovljene nepravilnosti. Navedeni razlog, na katerega se sklicuje tožnik, po presoji sodišča na samo odločitev, ki je zgolj ugotovitvene narave (saj se z njo tožniku davek ne odmerja), ne more vplivati. To hkrati pomeni, da je ugotovitev, ki jo vsebuje izpodbijana odločba, pravilna in zakonita. Razlogi, zaradi katerih tožnik ni izpolnil svoje zakonske obveznosti (iz 10. člena ZDavP-2, da predloži davčnemu organu resnične, pravilne in popolne podatke in obveznost iz 31. člena ZDavP-2, da vodi poslovne knjige in evidence) za izpodbijano odločitev pravno niso pomembni.

26Tožnikovih ugovorov, da pri prodaji osnovnih sredstev v vrednosti 315.476,41 EUR kupcu A. d.o.o. ni šlo za navidezen posel, sodišče ni presojalo, saj je točko I/2 prvostopenjske odločbe odpravil drugostopenjski organ in vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Kot že pojasnjeno, se v predmetnem postopku presoja le odločitev iz točke I/1 izreka prvostopenjske odločbe, ki je, iz že pojasnjenih razlogov pravilna in zakonita. Tudi ostale ugotovitve davčnega organa, ki se nanašajo na pravne posle med tožnikom in povezanimi osebami, na navedeno odločitev–ugotovitev, da tožnik ni vodil poslovnih knjig in evidenc ne vplivajo.

27Ker je po povedanem izpodbijana odločba v navedenem delu (točke I/1, II in III izreka) pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

28Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Kljub temu, da tožnik zatrjuje, da je sporno dejansko stanje, ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K II. točki izreka:

29V preostalem delu je treba tožnikovo tožbo zavreči.

30Čeprav je pritožbeni organ točko I/2 izpodbijane odločbe odpravil in zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, se tožnikovi ugovori vsebinsko nanašajo tudi na navedeno (odpravljeno) odločitev, pri čemer tožnik kot razlog navaja objektivno oceno in celoten vpogled v zadevo. Prav tako se tožnikovi ugovori nanašajo tudi na izrek drugostopenjske odločbe, ki po tožnikovem mnenju ni jasen. Iz slednjega izhaja, da je pritožbeni organ po uradni dolžnosti izrek odločbe prvostopenjskega organa pod točko I.2 odpravil in vrnil zadevo v ponovni postopek in odločanje, pritožbene navedbe tožnika pa zavrnil kot neutemeljene.

31Sodišče ugotavlja, da prvostopenjska odločba, v delu, v katerem jo je odpravil pritožbeni organ, in vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek ter drugostopenjska odločba ne predstavljata akta, ki se na podlagi 2. člena ZUS-1 lahko izpodbijata v upravnem sporu. Zato je v tem delu tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

32Izrek o stroških temelji na četrtem odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.