135. člen ZDavP-2

Golo dejstvo, da je zavezancu za davek sklep o začetku DIN vročen šele po tem, ko je ta postopek (oziroma njegov ugotovitveni in dokazni del) že zaključen, še ne pomeni avtomatično kršitve 22. člena Ustave.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o. V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve. V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo tudi določbe ZDavP-2, npr. prvi odstavek 138. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne

Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da "niso tako dragi", s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.

Tožeča stranka kot pravna naslednica družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, torej v skladu 425. člen ZGD-11 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Ker se odmerjena davčna obveznost nanaša na leto 2017, ko je bila izvedena oddelitev finančne naložbe, oziroma so bile knjižene dolgoročne finančne obveznosti do družb v skupini, gre torej za obveznosti, ki bi jih morala pred izbrisom izpolniti družba A., d. o. o. Sodna praksa Vrhovnega sodišča restriktivno razlaga pojem zamude pri predložitvi novih dokazov. Po stališču sodne prakse mora namreč stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. To pomeni, da mora biti davčni zavezanec seznanjen oceno davčnega organa, ali je do izdaje zapisnika uspel dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme oziroma mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude sploh ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov.

Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala. Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne pa že v kakšnem od predhodnih let ali celo kasnejših let, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Katera je tista navezna okoliščina, ki narekuje davčni učinek ravno v letu 2007, torej ni obrazloženo.

V obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve 133. in 135. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 133. člen ZDavP-2 določa, da je inšpekcijski nadzor dopusten do zastaranja pravice do odmere davka. V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pa je zapisano, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Davčni inšpekcijski nadzor je torej dopusten do omenjenega roka, kar v konkretnem primeru ni bilo kršeno. Bistvo prikritega izplačila dobička je v tem, da ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička, temveč se izvede prikrito, na podlagi pravnih poslov, ki jih z delničarjem, družbenikom ali lastnikom sklene tožnik. Prikrito izplačilo dobička ima tako kot odkrito za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe. Zato sedma točka 74. člena ZDDPO-2 prikrita izplačila davčno obravnava enako kot odkrita, kar pomeni, da so predmet obdavčitve pravne osebe z davčnim odtegljajem.

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v tako imenovano predpostopkovno fazo, to je v čas pred uradnim formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Na podlagi izsledkov preiskave se namreč skladno s 135. členom ZDavP-2 šele sprejme odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem pa mora biti davčni zavezanec seznanjen z vsemi podatki in dokazi, uporabljenimi v tem postopku, torej tudi s tistimi, ki so bili zbrani v finančni preiskavi, na katerih temelji davčna odločba. V tej predpostopkovni fazi se tako ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava, kot upravno zadevo določa 2. člen ZUP. V zadevi bi lahko šlo (tudi) za pritožbo posameznika iz 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZVOP-1, vendar pravna podlaga izpodbijanega sklepa in vsebina vložene pritožbe nista narekovala (delnega) odstopa pritožbe v reševanje pristojnemu informacijskemu pooblaščencu, kar se v tožbi tudi ne zatrjuje. Ker torej o morebitni pritožbi tožnika zoper odločitev upravnega organa prve stopnje po določbah ZVOP-1 ni bilo odločeno, niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj upravni akt z

V pristojnosti davčnega organa je odločitev, v kolikšni meri in za katere vrste davka bo davčni inšpekcijski nadzor, upoštevaje 133. in 135. člen ZDavP-2, opravil. Podlago za začetek postopka oziroma njegovo razširitev daje davčnemu organu že zakon. Zato po mnenju sodišča ni potrebe, da bi bil za vsako vrsto davka in časovno obdobje izdan poseben sklep s posebno obrazložitvijo. 135. člen ZDavP-2 namreč določa, da se inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Dejstvo tudi je, da zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ni pritožbe, kar določa peti odstavek 135. člena ZDavP-2. Pritožba je pri tem izključena ne le zaradi ekonomičnosti postopka, temveč predvsem tudi zaradi varstva javnega interesa, v katerem se izvaja inšpekcijski nadzor. Glede na to, da tožnik zahtevanih podatkov davčnemu organu ni posredoval, le-temu ni preostalo drugega kot da je sam ugotavljal vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, kot mu to nalaga 5. člen ZDavP-2. Zavezanci za davek morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Prav tako zavezanci za da

Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo. Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.

V zvezi s ciljem oziroma glavnim namenom sklenjenega posla - prodaje poslovnega deleža se v odločbi druge stopnje po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji za njegovo sklenitev, osnovni cilj, ki ga ima po določbah OZ prodajna pogodba, to je izguba upravičenj iz naslova imetništva poslovnega deleža v zameno za denarno odmeno, v konkretnem primeru ni bil dosežen. Davčni organ opiše obvladujoč položaj, ki ga je imel oziroma ga še ima B.B. v obeh družbah ter ga poveže z vsebino Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, ki kljub odloženemu plačilu 10 let vsebuje klavzulo o takojšnjem vpisu spremembe lastnika v sodni register, kar (tudi) sodišče, kljub drugačnim tožbenim trditvam, prepriča o tem, da ne gre pogodbo, ki bi bila običajna med povezanimi osebami. Dejstvo je tudi, da B.B. odsvojitve poslovnega deleža ni prijavil davčnim organom ob sklenitvi pogodbe, temveč da je to storil šele s samoprijavo sedem let po sklenitvi, kar je relevantna okoliščina sama po sebi in so zato tožbeni ugovori v tej zvezi nebistveni za njeno presojo. Po 135. členu ZDavP-2 se davčni inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem na

Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Vendar pa to ne pomeni, da je treba postopek ustaviti, oziroma da odločba po tem roku ne bi smela biti izdana. Rok, ki ga za izdajo odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru določa ZDavP-2, je enako kot rok za izdajo odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, instrukcijski in ne prekluziven. To pa pomeni, da je odločba lahko izdana tudi po preteku predpisanega roka in da iz tega razloga ni nezakonita in da jo je kot takšno treba odpraviti. Razlogi za postopanje po tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu dovoljuje, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopka davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne z vročitvijo sklepa o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora, in razlogi za postavitev začasne zastopnice na podlagi 51. člena ZUP, ki jih v izpodbijani odločbi navede davčni organ, so po presoji sodišča utemeljeni in skladni z zakonom, ki v navedenih določbah varuje učinkovit

Pri določanju verjetne davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke o natisnjeni količini vrednostnih bonov in izkazani prodani količini vrednostnih bonov. Za oceno davčne osnove je davčni organ uporabil kalkulacijsko metodo in pri tem uporabil podatke, ki jih je pridobil od davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec ni verodostojno dokazal, da ni prodal vseh natisnjenih vrednostnih bonov, je prvostopenjski organ ocenil, da je na prireditvi Schengenfest 2013 prodal vse natisnjene vrednostne bone. Pri oceni davčne osnove je davčni organ ocenil tako prihodke, kot tudi odhodke davčnega zavezanca. Davčni organ je pravilno ocenil, da davčni zavezanec ni evidentiral vseh prihodkov v obravnavanem obdobju, prav tako pa tudi ni evidentiral vseh odhodkov, ki so mu nastali pri opravljanju dejavnosti na prireditvi Schengenfest 2013. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih zadevah, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. S cenitvijo je namreč potrebno doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen.

Če zakon ne določa drugače, se za ugotavljanje dobička priznajo ugotovljeni prihodki in odhodki na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V zadevi ni sporno, da je tožnik preprodajal prehranska dopolnila, kar v konkretnem primeru pomeni, da davčni zavezanec prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki. V zadevi bi bilo torej treba po presoji sodišča upoštevati ne le 76. in 77. člen ZDavP-2, pač pa tudi načela davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti, materialne resnice in sorazmernosti, ki jih določajo 4., 5. in 6. člen ZDavP-2 ter v kolikor se ugotovi, da so podani pogoji za oceno davčne osnove, le-to opraviti v smislu 12. člena ZDDPO-2 tako za prihodke kot tudi za odhodke.

V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti. Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj. Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo

V danem primeru je pravilno uporabljen tretji odstavek 135. člena ZDavP-2, ki govori o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, povezan z dejstvom, da se sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ne vroči v primerih, če bi se zaradi tega ogrozil namen inšpekcijskega nadzora, ki ga je drugostopni organ v svoji odločbi tudi pojasnil. Po mnenju sodišča je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku, saj je bil o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora obveščen, pa se ga ni udeležil in je naslednji delovni dan (ponedeljek) pri davčnem organu podal izjavo. Pripomb na zapisnik z dne 19. 1. 2013 ni podal, čeprav je to možnost nesporno imel. Trditev, da sobota zvečer ob 21. uri za tožnika, ki je že v zrelih letih, ni razumen čas inšpiciranja, in da mu iz tega razloga ni mogoče očitati kršitve predpisov, navedenih v izpodbijani odločbi, ne vzdrži resne in na pravni podlagi utemeljene presoje.

Tretji odstavek 135. člena ZDavP-2 dovoljuje davčnemu organu, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne s predhodno izdanim sklepom o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Navedeno je pomembno za primere, ko davčni organ izvaja nadzor s točno določenim namenom, ko je za učinkovitost oziroma uspešnost nadzora pomemben nenajavljen obisk davčnega inšpektorja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Davčni organ ni vdrl v računalnik, kot to navaja tožnik. V določbah 18. člena ZDS-1, ki določajo pooblastila inšpektorja, je imel podlago tako za pregledovanje podatkov v elektronski obliki, kot tudi za njihovo kopiranje in nadaljnjo obdelavo oziroma analizo (točke 6.a do 6.c petega odstavka 18. člena ZDS-1). Davčni organ torej ni prekoračil pooblastil, ki mu jih daje zakon. Za pregled in kopiranje blagajniških podatkov tudi ni potreboval posebne odredbe sodišča, saj ne gre za kazenski postopek, niti soglasja zavezanca za davek. Ravno nasprotno, zavezanec za davek je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dolžan pred

Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, to pa je v konkretnem primeru izplačilo dohodka iz kapitala, in sicer v obliki dividend, kot jih opredeljuje 90. člen ZDoh-2. Slednji se zato kot takšen tudi obdavči. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na davčno optimizacijo kot legitimnega cilja ter s tem v zvezi na upravno sodno prakso v takih primerih. Tudi po presoji sodišča je davčna optimizacija legitimni cilj davčnih zavezancev. Vendar pa v obravnavani zadeve ne gre za tak primer. V postopku je bilo namreč na podlagi pravno relevantnih dejstev pravilno ugotovljeno, da je bila sklenjena prodajna pogodba zgolj navidezna. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da sklep o začetku DIN ne vsebuje zahtevane 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2, to je vrste davkov oziroma predmet nadzora. Po presoji sodišča iz navedenega sklepa izhaja predmet DIN (poslovne knjige in dokumentacija), čeprav ni navedena vrsta davkov, ter je s tem zadoščeno določbi 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2. Ne glede na to, pa tudi sicer morebitne pomanjkljivosti v sklepu o uvedbi DIN same po sebi ne predstavljajo bistvene kršitve pravil postopka. Bistveno namreč je, da je to

Bistvo prikritega izplačila dobička je v tem, da ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička, temveč se izvede prikrito, na podlagi pravnih poslov, ki jih z delničarjem, družbenikom ali lastnikom sklene zavezanec. Prikrito izplačilo dobička ima tako kot odkrito za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe. Zato sedma točka 74. člena ZDDPO-2 prikrita izplačila davčno obravnava enako kot odkrita, kar pomeni, da so predmet obdavčitve pravne osebe z davčnim odtegljajem. Po SRS 11.22. je potrebno povečati finančne prihodke. Davčni organ je ustrezno prevrednotenje opravil prav na tej podlagi, kar nesporno izhaja iz njegove odločbe. V njej je pojasnil, da po SRS 11.22 izkazani saldi kratkoročnih obveznosti do obravnavanih družb na kontu 221 nimajo objektivne in verodostojne podlage za svoj obstoj. Zato jih je davčni organ odpravil. Odprava obveznosti do spornih dobaviteljev pa predstavlja povečanje rednih finančnih prihodkov v letu 2007. Nesporno je, da je davčna osnova v obdobju pred 1.1. 2007 znižana za sporni znesek. Spora tudi ni, da zaradi zatrjevanega zastaranja obveznosti za isti znesek ni bila povečana, saj je tožnik obveznost še v

Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti. Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V na

Odločba je bila izdana v predpisanem roku po prejemu tožnikovih pripomb na zapisnik in iz nje dejanska in pravna podlaga za cenitev davčne osnove nedvoumno izhaja. Predhodni inšpekcijski pregled se je začel neposredno z ogledom, s fotografiranjem prvega od kasneje inšpiciranih računov, kar predstavlja eno od dopustnih alternativ začetka davčnega inšpekcijskega nadzora. Ekskluzijskega pravila, ki bi preprečeval uporabo nezakonito pridobljenih dokazov ZUP ne vsebuje, ne vsebujeta ga niti ZUS-1 niti ZPP. Sam tožnik pa ni izkazal, da bi bile listine, katerih izločitev zahteva in na katerih temelji ocena davčne osnove, v nasprotju z ZDavP-2, ZUP ali ZUS-1, niti ni zatrjeval, da bi bila z uporabo teh listin kršena kakšna izmed človekovih pravic, določenih v URS. S tem, ko so bili v enakem razmerju kakor prihodki povečani tudi odhodki, je bilo odločeno v tožnikovo korist. Tožnik nižje davčne osnove ni uspel dokazati.