VSC sodba in sklep Cp 923/99

Pritožba toženca se delno zavrne in se izpodbijana sodba delno potrdi v delu v katerem glasi: "Toženec je dolžan plačati tožeči stranki Zavarovalnici 391.453,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 06. 1994 dalje do plačila." v preostalem delu pa se pritožbi toženca ugodi in se odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti od 2.11.1993 do 29.06.1994 ter glede odločitve o stroških postopka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po katerem je dolžan toženec plačati tožeči stranki znesek 391.453,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1993 dalje do plačila ter povrniti pravdne stroške. Navedeni znesek predstavlja regresni zahtevek tožeče stranke, to je povrnitev odškodnine, katero je tožeča stranka izplačala oškodovanki v prometni nezgodi, katero je povzročil toženec. Pri tem prvostopno sodišče ugotavlja, da toženec ni uspel ovreči domneve dogovorjene in predvidene v čl. 3 Splošnih pogojev tako, da je po Splošnih pogojih izgubil svojo pravico iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Po 3. čl. Splošnih pogojev AO-92 izgubi zavarovanec svoje pravice, če v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila vozi pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je vozil pod vplivom alkohola tudi, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti.

Prvostopno sodišče je v posledici navedenega ocenilo, da tožencu ni mogoče verjeti, da trčenja s pešakinjo ni zaznal, saj je tožencu v posledici škodnega dogodka odletelo ogledalo oziroma del ogledala z avtomobila in so se potrebščine oškodovanke iz šolske torbe razsule po tleh. V nadaljevanju je prvostopno sodišče odločilo še o zakonskih zamudnih obrestih (in pri tem ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu utemeljen, na podlagi določbe 324. čl. in 277. čl. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)), ter o stroških postopka.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožil toženec iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava po 2. in 3. tč. 353. čl. ZPP/77. Pri tem navaja, da so zaključki prvostopnega sodišča zmotni in poudarja, da je v času, ko naj bi prišlo do trčenja, vozil komaj nekaj kilometrov na uro, zato ni mogel zaznati, da mu je odpadlo ogledalo in je zato šele, ko je prišel na osvetljen kraj videl, da ogledala nima in takrat zaključil, da je morebiti res z ogledalom v nekoga zadel. Zato se je odpeljal nazaj na kraj dogodka, vendar tam ni bilo nikogar več.

V posledici navedenega je zaključil, da se ni nič zgodilo in zato tudi ni javil policiji. Meni, da ni mogoče preprosto zaključiti, da se je hotel izmakniti preiskavi nesreče, ker je pač očitno, da je šlo za lahko oplaženje oškodovanke. Če pa tega tudi opazil ni, se mu tudi ne more očitati, da bi se hotel izmakniti preiskavi nesreče. Predlaga zaslišanje izvedenca cestno-prometne stroke, ki naj bi ugotovil ali se v takšni hudi megli, kot je bila tisti večer, voznik lahko zaveda, da je povzročil prometno nesrečo. V nadaljevanju pa toženec ugovarja tudi obrestnemu zahtevku. Meni, da je zahtevek za plačilo obresti od 2. 11. 1993 dalje, to je od dne, ko je tožeča stranka izplačala odškodnino oškodovanki, neutemeljen in bi tožeči stranki šle obresti šele od trenutka, ko je bil toženec pozvan k plačilu oziroma ko bi moral povrniti regresni zahtevek. V posledici navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba toženca je delno utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe I. odstavka 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur.l. RS, št. 26/99) iz II. odst. 354. čl. ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Razmerje med pravdnima strankama,to je tožečo kot zavarovalnico in tožencem kot zavarovancem,temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. S to pogodbo je toženec, kot zavarovanec, zavaroval svojo odgovornost za škodo povzročeno v prometni nesreči. To, da je zavarovana odgovornost, je bistvena značilnost med pravdnima strankama sklenjenega zavarovanja. Iz takšne pogodbe lahko dobi oškodovanec neposredne in samostojne pravice v razmerju do zavarovalnice pri čemer zavarovalnica proti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih lahko uveljavljala proti zavarovancu. Na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju, sklenjene med zavarovalnico in tožencem, je nastalo trojno med seboj ločeno razmerje.

Predmet spora je regresni zahtevek zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka kot zavarovalnica v obravnavani zadevi zatrjuje, da je toženec, kot zavarovanec, zavarovalne pravice iz sklenjene zavarovalne pogodbe (zaradi vožnje pod vplivom alkohola) izgubil. Zoper ta zahtevek tožeče stranke se toženec brani z ugovorom, da kot zavarovanec kritnih pravic iz sklenjene zavarovalne pogodbe ni izgubil.

Za odločitev v tej pravdni zadevi je pravno pomembno pravno razmerje, ki je na podlagi zavarovalne pogodbe nastalo med tožečo stranko kot zavarovalnico in tožencem kot zavarovancem. Del tega pravnega razmerja so tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (za ta primer pogoji AO-92), ki v 3.točki 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, če je kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nezgode vozil pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je pod vplivom alkohola tudi, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženec s pritožbenimi zatrjevanji ni uspel ovreči domneve določene v 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti po kateri zavarovanec izgubi svoje pravice.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče na podlagi izpovedbe toženca in oškodovanke pravilno zaključilo, da je toženec oškodovanko in njeno prijateljico zagledal že pred samim dogodkom, torej preden je pripeljal do njiju, da je torej vedel, da je srečal pešakinji in da torej ni mogel tega trčenja ne zaznati, kot je to toženec v postopku na prvi stopnji trdil. Toženec je namreč sam izpovedal, da je v trenutku, ko naj bi izgubil ogledalo na avtomobilu zaznal šum. Navedeno je, po oceni pritožbenega sodišča, dovolj velik razlog za to, da bi moral toženec, upoštevaje dejstvo, da je vedel, da je srečal pešakinji, da je tudi zapeljal mimo njiju, svoje vozilo takoj zatem ustaviti in preveriti kaj se je pravzaprav zgodilo.

Tako so po oceni pritožbenega sodišča neupoštevna pritožbena zatrjevanja toženca, da je vozil komaj nekaj kilometrov na uro zaradi česar tudi ni mogel zaznati, da mu je odpadlo ogledalo. Upoštevaje poškodbe katere je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela oškodovanka, to je zlom XI. rebra na desni strani in udarnino v predelu desne črevnice na levem zgornjem robu, po oceni pritožbenega sodišča tožencu ni verjeti, da takšnega udarca ni zaznal oziroma kot pravi ni mogel zaznati.

Tudi sicer pa, niti pritožbeno, niti v postopku na prvi stopnji, toženec ne zatrjuje kakšnega drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče in tako ne zatrjuje niti kakšnih posebnih okoliščin, ki naj bi obstajale v času škodnega dogodka, razen megle (obstoj te, pa glede na to, da je pešakinji zaznal pred srečanjem, po oceni pritožbenega sodišča, ni pravno upošteven).

Kot to ugotavlja že prvostopno sodišče, se je toženec zavedal, da srečuje pešakinji, zaradi česar bi ju moral ob pravilnem ravnanju, ne glede na to, da ju je zaznal šele na 10 m, pravilno obvoziti. Če tega ni mogel več varno storiti je to zagotovo dovolj utemeljen razlog za to, da bi moral svoje vozilo takoj zatem, ko je zaznal, da se nekaj vendarle zgodilo, česar sam ne zanika, ustaviti.

Nadaljevanje poti po nastalem škodnem dogodku pa je, po oceni pritožbenega sodišča, razlog za to, da je šteti, da je toženec, upoštevaje 3. člen Splošnih pogojev avtomobilskega zavarovanja, izgubil kritne pravice in je tako šteti, da so neuspešna njegova zatrjevanja, da se ni hotel izmakniti preiskavi nesreče.

Zlasti pa je neupoštevno pritožbeno zatrjevanje toženca, da je šlo za lahko oplaženje in da se ob megli, kakršna je bila tisti večer,voznik ne more zavedati,da je povzročil prometno nesrečo. Glede na ugotovljene poškodbe oškodovanke (za katere je tožeča stranka izplačala odškodnino na podlagi izvedeniškega mnenja in v posledici tega sklenjene poravnave) predmetni škodni dogodek ni mogoče okvalificirati kot lahko oplaženje in je zato tudi v tem delu, po oceni pritožbenega sodišča, pravilna ocena prvostopnega sodišča, da toženec ni mogel ne zaznati škodnega dogodka, kot to sam trdi.

Upoštevaje zgoraj navedeno je tako prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen, po višini pa pravilno štelo, da je zahtevek utemeljen na podlagi v spisu predložene poravnave, na podlagi katere je tožeča stranka oškodovanki odškodnino izplačala (upoštevaje določbo 939. člena ZOR). Na podlagi zgoraj navedenega je bilo tako potrebno izpodbijano sodbo v tem delu potrditi in pritožbo toženca v tem delu kot neutemeljeno zavrniti (368. člen ZPP/77).

Je pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljena pritožba toženca v delu v katerem ugovarja obrestnemu zahtevku tožeče stranke. Ugotoviti je namreč, da je dejansko stanje, ugotovljeno po prvostopnem sodišču, v tem delu nepopolno ugotovljeno. Prvostopno sodišče namreč v izpodbijani sodbi zgolj navaja, da je utemeljen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti tožeče stranke na način kot to zahteva tožeča stranka in pri tem citira določbe ZOR in sicer 324. čl. II. odst. ter 277. čl. I. odst. Pri tem je poudariti, da za plačilo zamudnih obresti v skladu s 324. čl. ZOR dejansko stanje do sedaj ni bilo ugotovljeno. Tožbeno tožeča stranka sicer zatrjuje, da vtoževani znesek zahteva, ker toženec, kljub opominu, izterjevanega zneska ni plačal. Pri tem pa v spisovnem gradivu morebitnega opomina ni najti.

Upoštevaje določbo 324. čl. ZOR, na podlagi do sedaj ugotovljenega dejanskega stanja, tako pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti od dne, ko je bil začet predmetni postopek, to je od 29. 6. 1994 dalje. Zato je v tem delu izpodbijano sodbo glede plačila zamudnih obresti potrdilo (373. člen tč. 2 ZPP/77) kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 2.11.1993 do 29.6.1994, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka.

Ker je bilo pritožbi toženca delno ugoditi in izpodbijano sodbo delno razveljaviti (I. odst. 370. člena ZPP/77), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev prvostopnega sodišča glede pravdnih stroškov in tudi v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.