VSK sodba in sklep Cpg 8/2016

Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba razveljavi v točkah I/1., I/2. in II. sodbe (to je glede odločitve o ničnosti letnega poročila, glede ničnosti in podrejeno izpodbojnosti sklepov, sprejetih pod točko 3. dnevnega reda skupščine tožene stranke dne 18.7.2014 ter glede stroškov) in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I/3, to je glede ničnosti in podrejeno izpodbojnosti sklepa o imenovanju revizorja) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic – delničark tožene stranke za ugotovitev ničnosti letnega poročila, za ugotovitev ničnosti v izreku naštetih sklepov skupščine tožene stranke z dne 18.7.2014, podrejeno pa za razveljavitev istih sklepov skupščine.

Po stališču sodišča prve stopnje letno poročilo ni nično že iz razloga, da po mnenju tožeče stranke niso bile pravilno ugotovljene posamezne postavke, kot dobiček, zmanjšanje dolgoročnih finančnih naložb, dolgoročni odloženi stroški, dolgoročne poslovne terjatve, zmanjšanje amortizacijske stopnje in podobno. Morebitne nepravilnosti je potrebno gledati skozi prizmo varstva upnikov in javnega interesa. O tem pa sta tožnici podali le pavšalne navedbe. Tožnici kot delničarki lahko uveljavljata svojo manjšinsko pravico preko izpodbojnih tožb. Na skupščini 18.7.2014 so bili sprejeti naslednji sklepi: pod točko 3 dnevnega reda sklepi o seznanitvi in potrditvi letnega poročila družbe, o sprejemu Poročila NS o preveritvi letnega poročila, o razdelitvi bilančnega dobička, o podelitvi razrešnice Upravi, podelitvi razrešnice NS in o plačilu nagrad članom NS ter pod točko 4 dnevnega reda sklep o imenovanju revizorja za revidiranje računovodskih izkazov družbe za leto 2014. Tožeča stranka je uveljavljala ničnost naštetih sklepov iz razloga po 3. in 4. alineji 390. člena ZGD-1 (sklep ni združljiv z bistvom družbe in je v nasprotju z določbami, ki varujejo upnike in javni interes, sklep je v nasprotju z moralo in javnim redom). Sodišče je ugotovilo, da tožnici nista substancirano navajali, v čem bi bili sprejeti sklepi v nasprotju z moralo in javnim redom in zakaj naj bi bili v nasprotju z bistvom družbe. Podrejeno sta tožnici zahtevali razveljavitev sklepov, ker je bila kršena njuna pravica do obveščenosti (drugi odstavek 395. člena ZGD-1 v zvezi s 305. členom ZGD-1). Sodišče prve stopnje je tudi ta zahtevek zavrnilo in ugotovilo, da je pravica do obveščenosti tožnic sicer bila kršena, vendar sta med pravdnim postopkom izgubili pravni interes za vodenje te pravde, saj sta odgovore na vprašanja dobili (na podlagi sklepa v nepravdnem postopku Ng 6/2014, ki je postal pravnomočen 2.7.2015) in po tistem nista več trdili, da podatkov nista dobili ali da so podatki napačni. S tem je bila kršitev po mnenju sodišča prve stopnje pravica do obveščenosti sanirana. Tudi sicer pa tožnici nista postavili nobenih vprašanj v zvezi z razrešnicami in zato v tem delu njuna pravica do obveščenosti ni bila kršena. Enako velja za nagrado članom nadzornega sveta in imenovanje revizorja. Glede slednjega nestrinjanje tožnic z imenovanim revizorjem ne pomeni nezakonitosti sklepa.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Največ prostora nameni vprašanju izpodbojnosti sklepov, in sicer poudarja, da je sodišče ugotovilo kršitev pravice do informiranosti, nato pa v nasprotju z zakonom, teorijo in sodno prakso odločilo, da tožeča stranka po pridobitvi informacij (čez dobro leto) nima več pravnega interesa za vodenje te pravde, čeprav bi bilo treba dejansko stanje presojati glede na dan skupščine. Zato je potrebno razveljaviti tudi sklepe o podelitvi razrešnice organom tožene stranke, saj je bila tožnicama kršena njuna pravica do obveščenosti. Pri tem ni pomembno, da sta proti razrešnici glasovali le tožnici in da naj zato sklep zanju ne bi imel negativnih posledic. Napačen je zaključek, da naj bi se skupščina tožene stranke le seznanila z letnim poročilom, saj iz besedila sklepa izhaja, da ga je tudi potrdila. Napačno je stališče, da naj bi bili vpisi članov NS v register deklaratorne narave. Ne drži, da tožnici ne bi pojasnili, zakaj je sklep o delitvi dobička nezakonit, saj sta navajali, da dobička sploh ni bilo. Če se kljub temu s skupščinskim sklepom dobiček deli, je tak sklep v nasprotju z zakonom in tudi moralo. V zvezi s tem sta tožnici predlagali tudi izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki ga sodišče neutemeljeno ni postavilo, čeprav bi tožnici z njim lahko dokazali, da dobička dejansko ni bilo. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog, po katerem naj bi sodišče pozvalo toženko k predložitvi določenih vlog in za postavitev cenilca za ocenjevanje vrednosti podjetij v zvezi z vrednostjo odprodanih naložb. Neresnične so navedbe, da naj toženki ne bi imeli nobenih vprašanj v zvezi z nagrado članom nadzornega sveta, saj je bil sklep o nagradi sprejet na podlagi nasprotnega predloga na skupščini in tožnici v zvezi z njim niti nista mogli imet informacij zagotovljenih vnaprej. Člani NS so bili s strani revizorke celo opozorjeni, da pribl. 1 Mio EUR ne sodi med prihodke, pa so kljub temu sprejeli sporne sklepe. Njihova dejanja so skrajno moralno zavržna, ne samo nezakonita. Sodišče nima prav tudi glede ničnosti in izpodbojnosti sklepa o imenovanju iste revizijske hiše, ki je izdelala že sporno letno poročilo. Ničnost takega sklepa je v javnem interesu in v interesu upnikov ter delničarjev. Tožnici sta postavili vprašanja, ki so se tikala letnega poročila in nanje nista dobili odgovora, zato je bila pravica do obveščenosti kršena tudi glede tega sklepa. Napačno je stališče, da je glede ničnosti letnega poročila pomembna zgolj forma, ne pa tudi vsebina. Res je struktura zakonsko določena. Tožnici sta obširno navajali in dokazovali, da je vsebina letnega poročila prirejena in ne odraža pravilnega in resničnega dejanskega stanja. Dokazali sta, da bi toženka ob pravilnem upoštevanju računovodskih standardov morala imeti izgubo in ne dobička. Gre torej za bistvene napake, ki pomenijo zavajanje bank upnic, ostalih upnikov, delavcev in nenazadnje tudi lastnikov. Dejansko je slika tako nerožnata, da so banke upnice svoje terjatve do tožene stranke morale prenesti na DUTB. Zato so te zadeve še kako v javnem interesu, saj moramo za sanacijo takšnih lukenj plačevati davkoplačevalci. Vse izpostavljene kršitve pa kažejo tudi na to, da sklepi niso združljivi z bistvom delniške družbe in so tudi v nasprotju s tistimi določbami zakona, ki se uporabljajo izključno in pretežno za zaščito upnikov in so tudi v javnem interesu. Taki sklepi pa so seveda v nasprotju z moralo in javnim redom. Napačen je zaključek, da je za izdelavo konsolidiranega poročila pomemben presečen datum 31.12.2013, saj je potrebno obravnavati celotno poslovno leto. V zvezi s trditvijo, da je bilo na sedežu družbe drugačno letno poročilo, kot sta ga dobili tožnici, sta tožnici predlagali številne dokaze, ki pa jih sodišče neutemeljeno ni izvedlo.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede ničnosti letnega poročila

Tožeča stranka je ničnost letnega poročila utemeljevala z razlogi iz prvega in drugega odstavka 401. člena ZGD-1. Pritožba je neutemeljena glede zaključkov sodišča, da je bilo letno poročilo revidirano in to v skladu z načinom in pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje. Nenazadnje se celo tožeča stranka sama sklicuje na to, da je revizijska hiša podala mnenje s pridržkom, da je torej nekatere zatrjevane nepravilnosti ugotovila. Od ugotovljenega dobička (ki je sicer sporen in bo o zatrjevanih kršitvah pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve) so bile tudi pravilno upoštevane določbe o oblikovanju ali uporabi kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička. Prav tako so bile pri odločanju nadzornega sveta upoštevane določbe 282. člena ZGD-1. Pri drugem odstavku 401. člena ZGD-1 namreč gre za to, da mora nadzorni svet letno poročilo sprejeti po postopku, ki je predviden v 282. členu ZGD-1.

Tožeča stranka pa je trdila tudi, da letno poročilo za poslovno leto 2013 ne odraža resničnega dejanskega stanja in ni sestavljeno v skladu s slovenskimi in mednarodnimi računovodskimi standardi, zaradi česar je bil napačno ugotovljen dobiček, čeprav je tožena stranka v letu 2013 dejansko imela izgubo, s čimer so bile kršene določbe ZGD-1, namenjene pretežno varstvu upnikov in javnega interesa. Pri tem se je (glede na to, da na skupščini ni dobila odgovora na svoja vprašanja in zato konkretnejših trditev od naštevanja zanjo „sumljivih“ postavk niti ni mogla postaviti) zelo konkretno sklicevala na postavko „kratkoročne poslovne terjatve do drugih“, v katero je bil zajet znesek 1.100.211 EUR iz naslova odškodnine, za katero je šele bila vložena tožba. O tej postavki je mnenje s pridržkom izdala tudi revizorka. Trdila je, da delitev dobička, čeprav ga dejansko ni, pomeni zmanjševanje premoženja družbe in ni v korist nikogar, niti upnikov niti delničarjev. Interes upnikov in javni interes je tožeča stranka konkretneje obrazložila v prvi pripravljalni vlogi v točki VII. (str. 27 in 28). Hkrati sta tožnici utemeljevali tudi svoj pravni interes z interesom zavarovati družbo in svoje imetje pred nezakonitostmi, izčrpavanjem in drugimi nepravilnostmi, kar vse se po njunem mnenju pokriva z varstvom upnikov in javnega interesa. Res sta tožnici z večino svojih navedb povzemali zakonske predpise, vendar sta podali tudi nekaj dovolj konkretnih trditev, ki bi jih sodišče moralo obravnavati. Določba prve alineje prvega odstavka 401. člena ZGD-1 določa, da je nično letno poročilo, katerega vsebina je v nasprotju s tistimi določbami zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu. Načeloma velja, da delničar nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti letnega poročila, v katerem so bile postavke na strani sredstev prevrednotene in na podlagi katerega je dobil izplačane dividende, vendar je potrebno na interes (zlasti manjšinskega) delničarja gledati z dolgoročnega vidika. Če se družba z izplačevanjem dobička, ki ga ne bi smelo biti, izčrpava in na koncu celo preneha, bi lahko bil dolgoročno gledano interes delničarjev enak interesu upnikov, na vsak način pa bi šlo za ravnanje v nasprotju z javnim interesom, saj je dolgoročno uspešno delovanje gospodarskih družb v javnem interesu. Zato ni videti ovir, da bi v konkretni situaciji tudi delničarji lahko zahtevali ugotovitev ničnosti letnega poročila po prvi alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1, saj manjšinski delničar drugih možnosti preprečiti sprejem po vsebini ničnih sklepov niti nima. ZGD-1 sicer daje možnost delničarjem, da zahtevajo imenovanje izrednega revizorja, vendar le v primeru, ko so postavke v letnem poročilu podcenjene (v predmetni zadevi pa tožeča stranka smiselno trdi, da so postavke precenjene). Če pa je tako, bi sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala ničnost letnega poročila (prevrednotenje aktivnih(1) in podvrednotenje pasivnih postavk), moralo vsebinsko obravnavati in po potrebi izvesti predlagane dokaze. Ker zaradi napačnega stališča, da tožnici nista utemeljili interesa upnikov in javnega interesa (ter tudi svojega pravnega interesa), tega ni storilo, ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v točki I.1 (zavrnitev zahtevka na ugotovitev ničnosti letnega poročila) razveljavilo(2) in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (zadnji stavek 355. člena ZPP). Navodila za postopanje so podana že v gornji obrazložitvi.

Glede ničnosti in izpodbojnosti sklepov, sprejetih pod 3. točko dnevnega reda skupščine tožene stranke dne 18.7.2014

Zaradi razveljavitve odločitve o ničnosti letnega poročila, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepov, ki temeljijo na letnem poročilu, to je sklepov, naštetih v točki I/2 sodbe, posledično pa tudi odločitev o podrejenem zahtevku glede teh sklepov. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče veljavnost teh sklepov presojati glede na veljavnost letnega poročila(3). Če pa se bo izkazalo, da razlogi za ničnost niso podani, bo moralo ponovno odločati tudi o podrejenem zahtevku, v zvezi s katerim pritožba pravilno opozarja na napačno razlago pravnega interesa za izpodbojno tožbo. Kršitev pravice do informacije je praviloma vedno razlog za izpodbojnost sklepa (razen če gre za zlorabo pravic) in dejstvo, da je tožeča stranka informacije naknadno pridobila, ne vpliva na veljavnost sklepov, tako da bi ti konvalidirali.

Glede sklepa o imenovanju revizorja

Neutemeljeno pa pritožba napada odločitev o sklepu pod točko I/3 sodbe, to je sklepu o imenovanju pooblaščenega revizorja za revidiranje računovodskih izkazov za leto 2014. Okoliščina, da tožnici imenovani revizorski hiši ne zaupata, ne pomeni, da je sklep v nasprotju z moralo ali javnim redom ali bistvom družbe. Prav tako v zvezi s tem sklepom tožnicama ni bila kršena pravica do obveščenosti. Če na vprašanja o letnem poročilu za leto 2013(4) nista dobili odgovora, to ne pomeni, da je bila kršena njuna pravica do obveščenosti v zvezi s sklepom o imenovanju revizorja za leto 2014. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v točki I/3 potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

---

op. št. 1: Če bi se navedbe v zvezi s po trditvah tožeče stranke knjiženjem vloženih tožb med prihodke v nasprotju z računovodskimi predpisi izkazale za resnične, bi že samo to bistveno vplivalo na rezultat poslovanja in upravičenje do delitve dobička.

op. št. 2: Ker dokazni postopek v smeri ugotavljanja razlogov za ničnost letnega poročila doslej sploh še ni bil izveden, pritožbeno sodišče glede na naravo stvari (pravica do pritožbe bi bila sicer onemogočena) in okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka.

op. št. 3: Razlog za ničnost letnega poročila iz prve alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 se po vsebini v precejšnjem delu prekriva z razlogom za ničnost sklepa skupščine iz tretje alineje 395. člena ZGD-1.

op. št. 4: Postavljena pod točko 3. dnevnega reda skupščine, o imenovanju revizorja pa se je odločalo pod točko 4.