VSK sodba Cpg 357/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.859,28 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru ugotovilo, da terjatev upnika R.Š. (družbenika tožeče stranke) zoper tožečo stranko iz naslova posojila, danega tožeči stranki 24.6.2009, ne obstoji in da ne obstoji tudi ločitvena pravica v zavarovanje te terjatve, ustanovljena z neposredno izvršljivim notarskim zapisom z dne 21.6.2012. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil toženec v času, ko je tožeči stranki dal posojilo, njen družbenik, in da je bila družba tako v obdobju, ko je bila sklenjena posojilna pogodba, kot v obdobju, ki je bila ustanovljena ločitvena pravica, v krizi. Zato so izpolnjeni pogoji iz 495. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), da se posojilo šteje za premoženje družbe.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh razlogov. Kršitev postopka vidi v tem, da je sodišče sodbo oprlo na dokaz, ki ga ni izvedlo (izpis novice iz spletne strani Ministrstva za gospodarstvo z dne 19.5.2011). Ker je podatke, na katere je oprlo odločitev, lahko črpalo le iz tega dokaza, je kršilo določilo 217. in 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer je kršitev neposredno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker sodbe zaradi nejasnosti ni mogoče preizkusiti, je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugo kršitev postopka predstavlja nasprotje v razlogih sodbe, ko je sodišče najprej zapisalo, da je izguba v letu 2009 znašala 1.622.113,34 EUR, nato pa, da je bila ta izguba 1.519.264 EUR. Sodišče je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožeča stranka ni navajala in s tem kršilo načelo kontradiktornosti postopka, in sicer, da naj bi toženec predlagal prvo redno likvidacijo v letu 2009, da je bilo sporno posojilo dano le 9 dni po tem, ko je bil sprejet sklep o nadaljevanju družbe, da je tožeča stranka prejela dva kredita od Ministrstva za gospodarstvo v letih 2010 in 2011, namenjena plačilu dobaviteljev, nakupu novih strojev, plačam, plačilu pogodbenih del, delno pa vračilu spornega posojila, da naj bi bilo pozitivno poslovanje tožeče stranke le posledica državnih subvencij in da naj bi čista izguba na dan ustanovitve ločitvene pravice znašala 1.379.000 EUR. Pritožba pa sodišču očita tudi napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka v letu 2009 še ni bila insolventna (kar bi po prepričanju tožene stranke edino lahko predstavljalo razlog za zavrnitev zahtevka). Ob zatrjevani dejanski podlagi in izvedenih dokazih na krizo družbe ni mogoče sklepati, ne da bi sodišče v postopek pritegnilo predlaganega izvedenca. Da posojilo ni bilo dano v času krize, kažejo že trditve toženca, da so bila sredstva porabljena za nakup novih tkalskih strojev (torej za razširjeno reprodukcijo in ne za pokrivanje likvidnostnih potreb družbe). Napačne so ugotovitve v zvezi z blokadami TRR, kjer je sodišče nekritično sledilo navedbam tožeče stranke. Tožeča stranka je imela namreč več odprtih računov, na katerih so bile blokade istočasno, dejansko so bili računi v petih letih blokirani le 97 dni, v obdobju spornega posojila in še leto dni po tem pa blokad ni bilo. Zatrjevanja, da je izguba v letih 2008 in 2009 krepko presegla znesek osnovnega kapitala, ki naj bi znašal 25.038 EUR, so nejasna. V tem obdobju je bila samo vrednost osnovnih sredstev 5.092.516,86 EUR in je torej tožeča stranka v tem obdobju izkazovala pozitiven kapital. Prikazana bilančna izguba v letu 2009 je odraz dejstva, da je v prvi polovici leta tekel postopek redne likvidacije, zato družba v tem obdobju ni obratovala. Da tožeča stranka v letu 2009 ni bila v krizi, pa posredno dokazuje dejstvo, da je delovala še skoraj 5 let. Po mnenju pritožnika je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da za ugotovitev obstoja krize kot pogoja za uporabo 498. člena ZGD-1 zadošča že kreditna nesposobnost. Za tako stališče sodišče nima podlage v sodni praksi, sklicuje pa se le na iz konteksta vzete dele člankov teoretikov, ki jih napačno tolmači. Iz sodne prakse jasno izhaja, da so kriterij za ugotavljanje obstoja gospodarske krize družbe lahko le merila iz 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka opozorila, da je šlo pri sklicevanju na dokaz – novico iz spletne stani Ministrstva za gospodarstvo za pomoto in da je sodišče uporabilo tisti dokaz, ki ga je tudi izvedlo. Prav tako ni odločalo preko navedb, saj te izhajajo iz navedb obeh strank, pa tudi ugotovitev iz poročila stečajnega upravitelja. Slednji je namreč zakoniti zastopnik tožeče stranke, zato je njegovo poročilo mogoče šteti za del njegovih navedb. Po mnenju tožeče stranke je sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane kršitve postopka niso podane. Že iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev (med ostalim) oprlo na dokaz v prilogi A13, to je izpis novice iz spletne strani Ministrstva za gospodarstvo z dne 19.5.2011, ta dokaz pa je tudi izvedlo. Drži sicer, da je v dokaznem sklepu pomotoma zapisalo napačen datum, vendar se je hkrati sklicevalo na označbo priloge A13 (ki pa je izpis z dne 19.5.2011). Sodba je jasna, razumljiva in konsistentna, zato jo je mogoče preizkusiti in očitana kršitev postopka ni podana. Vprašanje konkretne višine izgube (ali gre za 1.622.113 EUR ali pa za 1.519.264 EUR) za odločitev v zadevi ni bilo odločilno, bistveno je le, da je izguba znašala preko 1,5 Mio EUR. 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP pa se uporablja le, kadar gre za nasprotje v odločilnih razlogih sodbe.

Tožeča stranka je pravočasno navajala, da je bila v času sklenitve sporne posojilne pogodbe v krizi, da ni imela drugih virov financiranja, da se ni mogla financirati na trgu, da so bile v letu 2009 blokade TRR, da prejetega posojila v trimesečnem roku ni vrnila, da je imela v zadnjih petih letih veliko izgubo – v povprečju 1,5 Mio letno, da ji je bila dodeljena državna pomoč, pri čemer se je sklicevala na razloge za to pomoč. V dokaz svojim trditvam je predložila različne listine (izpis iz spletne strani Ministrstva za gospodarstvo, poročilo stečajnega upravitelja in izpis blokad TRR). Po drugi strani se je na postopke redne likvidacije sklicevala tožena stranka. Sodišče odloča na podlagi celotnega procesnega gradiva, to je trditev obeh strank in izvedenih dokazov. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje tako opravilo dokazno oceno izvedenih dokazov in na ta način preverjalo trditve strank in prišlo do za pritožbo spornih zaključkov. Odločalo je torej v okviru trditev in v kontradiktornem postopku izvedenih dokazov. Trditveno breme ne sega tako daleč, da bi morale stranke dobesedno povzeti vsebino dokazov, s katerimi dokazujejo svoje trditve, če bi želele, da se vsebina dokazov uporabi pri ugotavljanju dejanskega stanja (na kar očitno meri pritožba). Očitana kršitev kontradiktornosti postopka zato ni podana.

Da bi bila tožeča stranka v letu 2009 insolventna, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato so očitki napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem neutemeljeni. Za odločitev glede obstoja terjatve je odločilno obdobje v času sklenitve posojilne pogodbe med pravdnima strankama. Zato pritožba sicer pravilno opozarja, da je bil TRR tožeče stranke pred sklenitvijo pogodbe blokiran le 22 dni, prav tako iz bilanc tožeče stranke izhaja, da je bila vrednost osnovnih sredstev preko 5 Mio EUR(1), vendar to za odločitev ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč poleg tega ugotovilo tudi, da je imela družba v letih 2008 in 2009 precejšnjo izgubo, da nikjer na trgu ni mogla dobiti kredita pod komercialnimi pogoji, da je bila torej kreditno nesposobna, da je že v letu 2007 morala skleniti zanjo neugodne 10 letne pogodbe z dobavitelji (ki ji očitno niso več zaupali), da glede na visoke fiksne stroške proizvodov le - teh ni bila več sposobna proizvesti po ceni, ki bi bila konkurenčna na trgu, da je toženec celo začel s postopkom redne likvidacije, da je Ministrstvo za gospodarstvo v postopku podeljevanja pomoči(2) ugotovilo, da je družba visoko stečajno ogrožena in da se je lastnik v taki situaciji odločil za posojilo družbi. Na podlagi naštetih dejstev pa je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne materialnopravni sklep, da so podani pogoji iz 498. člena ZGD-1.

Po tej določbi družbenik, ki je v času, ko bi kot dober gospodarstvenik družbi moral zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku. Tako posojilo se v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe. Obveznost družbenikov je, da skrbijo za zagotovitev gospodarskih pogojev za delovanje družbe in v zvezi s tem zlasti za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe. Pri tem morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Potrebna sredstva lahko družbeniki zagotovijo na različne načine, z dokapitalizacijo ali s posojili, vendar je svoboda financiranja omejena od trenutka, ko pride do insolvenčnega postopka. V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo kot če so bila zagotovljena s posojili, saj je posojila potrebno vrniti in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase. Terjatve upnikov imajo zato logično prednost pred terjatvami družbenikov, ki pri pridobitvi terjatve niso ravnali kot dobri gospodarstveniki. Odločilno vprašanje v tej pravdi je zato, ali bi toženec v trenutku, ko je s svojo družbo sklepal posojilno pogodbo, moral kot dober gospodarstvenik družbo dokapitalizirati. V teoriji se tak položaj imenuje gospodarska kriza družbe.

V dosedanji (objavljeni) sodni praksi je bila v vseh primerih, ko je bila uporabljena določba 498. člena ZGD-1, družba tudi insolventna (14. člen ZFPPIPP). Nobena od sodnih odločb se ne nanaša na situacijo, ko pogoji iz 14. člena ZFPPIPP ne bi bili izpolnjeni in se z možnostjo uporabe 498. člena ZGD-1 v drugih primerih niti ne ukvarjajo, zato za odločanje v tej zadevi niso neposredno uporabljive. V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v letu 2009 tožeča stranka še ni bila insolventna. Iz zgoraj povzetega ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da se je družba znašla v situaciji, ko je za nadaljnje poslovanje nujno potrebovala dodatna sredstva. Toženec je bil kot edini družbenik torej pred odločitvijo, ali družbo likvidira, ali pa ji zagotovi dodatna sredstva (v času sklenitve posojilne pogodbe je osnovni kapital družbe znašal 25.038 EUR). Kljub temu, da družba ni več mogla sproti poravnavati obveznosti do dobaviteljev (izguba v letih 2008 in 2009), da je bila po ugotovitvah Ministrstva za gospodarstvo visoko stečajno ogrožena, da je imela sklenjene neugodne pogodbe z dobavitelji, da je bila kreditno nesposobna (pri komercialnih bankah ni mogla dobiti kreditov), se je toženec vseeno odločil za nadaljevanje poslovanja družbe in ji je v ta namen zagotovil sredstva. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da bi toženec v taki situaciji kot dober gospodarstvenik moral družbo dokapitalizirati. Na tak zaključek ne vpliva dejstvo, da je do stečaja prišlo šele čez pet let. Dejstvo, da naj bi bil kredit porabljen za nabavo novih strojev, pa kvečjemu potrjuje gornje zaključke, da je bilo za nadaljnje poslovanje potrebno družbo dokapitalizirati. Da uporaba 498. člena ZGD-1 ni omejena le na položaj insolventnosti po 14. členu ZFPPIPP, je tudi stališče pravne teorije, ki jo je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje. Drugačnih stališč v teoriji ni zaslediti. Če bi zakonodajalec želel uporabo 498. člena ZGD-1 omejiti na primere, ko je družba že insolventna, bi lahko tako tudi določil. Taka omejitev pa niti ne bi bila v skladu z namenom določbe 498. člena ZGD-1. Družbo je, da se ji omogoči nadaljnje poslovanje, potrebno dokapitalizirati tudi v drugih primerih in ne samo, kadar je insolventna (na primer zaradi spremenjenih razmer na trgu). Družbenik, ki se odloči za nadaljnje poslovanje in sanacijo družbe, pa tega ne sme storiti v breme upnikov, temveč mora finančna sredstva pustiti družbi toliko časa, da se kriza družbe uspešno premaga(3). Če pa krize ni mogoče premagati, je zaradi varstva upnikov potrebno šteti dano posojilo za premoženje družbe.

Na podlagi vsega povedanega in ker ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo izgubila, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.859,28 EUR (tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

---

op. št. 1: V letu 2010 je prišlo do prevrednotenja na 4 Mio EUR, kot izhaja iz poročila stečajnega upravitelja.

op. št. 2: Postopek redne likvidacije je bil ustavljen 15.6.2009, sporno posojilo je bilo dano 24.6.2009, prva državna pomoč pa je bila dodeljena 18.12.2009

op. št. 3: P. Podgorelc v članku: Kapitalska posojila in zavarovanja, Podjetje in delo, št. 3-4/2006, str. 528-550)