VSRS Sodba I Ips 8733/2010-134

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 350,00 EUR (tristo petdeset evrov).

A.

1Okrajno sodišče v Škofji Loki je B. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 318. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, zavarovalnico G., d. d., pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi vložnik navaja, da je obsojenec tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku izpostavljal, da do požara na prehodu dimnovodne naprave skozi leseni pod nad mansardo ni moglo priti, kar kažejo sledovi ognja oziroma toplote na dimnovodni napravi. Prvostopno sodišče se do stališč obrambe v zvezi s tem ni opredelilo, obsojenec je to izpostavil v svoji pritožbi, vendar se tudi pritožbeno sodišče do navedenega ni opredelilo. Vložnik je mnenja, da so sledovi na dimnovodni napravi oziroma spremembe barve jekla pri izpostavljenosti ognju odločilno dejstvo, je bilo pa to zanemarjeno ali morda v celoti spregledano.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo ocenil, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Po določbi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi šlo za očitano kršitev le v primeru, če v sodbi sodišča prve stopnje ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, sodba sodišča druge stopnje pa bi, če ne bi presodilo pritožbenih navedb, vsebovala relativno bistveno kršitev določb postopka. Vrhovni državni tožilec nadalje ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da je pri prehodu dimnovodne naprave skozi lesen pod nad mansardo prišlo do začetka požara, ki se je nato širil na celotni zgornji del hiše z ostrešjem. Drugačni možni vzroki nastanka požara, ki jih je obramba uveljavljala v tem postopku, so bili življenjsko prepričljivo in ustrezno obrazloženo zavrnjeni v sodbah nižjih sodišč. Opustitev obrazložitve oziroma presoje za obrambo ključnega dokaza, in sicer kraja, na katerem je na dimnovodni napravi razvidna ločnica (sprememba barvne linije) med delom izpostavljenim ognju in delom, ki naj ga ogenj ne bi dosegel, ni podana. O tej okoliščini, ki jo obramba izpostavlja kot značilno, ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 13. točki, kjer je navedeno, da je do samovžiga lesa prišlo pri leseni klešči z obrazložitvijo (s sklicevanjem prav na fotografijo številka 22 na l. št. 36 ter številka 40 in 41 na l. št. 40 spisa) in z navedbo, da se lepo vidi, da je od višine prehoda v mansardo „dimniška cev spremenila barvo, za kar je izvedenec L. prepričljivo navedel, da je posledica izpostavitve kovine požaru“. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje navedla razloge o pomenu linije spremembe barve dimniške cevi, zato očitek absolutne bistvene kršitve v tem delu ni utemeljen. Vprašanje vzrokov, nastanka in poteka požara, dejstva, kje in kako so (ali niso) vidne sledi gorenja je le del pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec pri tem pripominja, da se glede višine linije spremembe barve zahteva sklicuje na fotografijo številka 22 (l. št. 36 spisa), ki je napravljena (posneta) diagonalno in od spredaj, zaradi česar dajejo zavajajoč vtis, da se jasno vidi ožgani del naprave nahaja višje od kraja prehoda skozi leseni pod nad mansardo. Navedeno je dobro razvidno tudi iz fotografij številka 40 in 41 (l. št. 40 spisa), ki so posnete z drugega zornega kota (od zgoraj navzdol) in kažejo ožgane dele prav neposredno nad ravnijo prehoda. Poleg tega je na fotografiji št. 22 vidna le ena stran dimnovodne napeljave, pri čemer je na desnem robu zaznati sled gorenja tudi na tistem delu, ki naj bi bil „manj ožgan“. Navsezadnje je povsem možno, da je videz napeljave tam, kjer je bila zaščitena z izolativnim materialom, po njegovi odstranitvi (in kljub gorenju) drugačen, kot na mestih, kjer ni bila izolirana. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca vse to vodi v razpravo o dejanskem stanju, kar ne more biti predmet tega postopka. Vrhovni državni tožilec nadalje ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje na izčrpne pritožbene navedbe glede barvne ločnice (podprte tudi s fotokopijami fotografij in skic) ni izrecno odgovorila. Vendar pa bi bila taka kršitev lahko ustrezna podlaga za očitek nezakonitosti le, če bi vplivala na zakonitost sodne odločbe (druge stopnje), kot to izhaja iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pri kateri gre za relativno in ne absolutno bistveno kršitev. Zahteva morebitnega vpliva med zatrjevano kršitvijo v sodbi sodišča druge stopnje in zakonitostjo sodbe ni obrazložilo. Vrhovni državni tožilec svoj odgovor zaključuje s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vložnik sodbi sodišča prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi imela razlogov o odločilnem dejstvu, ki izkazuje obsojenčevo nedolžnost. To odločilno dejstvo je po mnenju vložnika obsojenčevo zatrjevanje, da do požara na prehodu dimnovodne naprave skozi leseni pod nad mansardo ni moglo priti, saj bi bile, kot navaja vložnik, posledice izpostavitve dimnovodne naprave ognju vidne na zunanji strani dimnovodne naprave. V zvezi s tem vložnik opozarja na sledove izpostavljenosti dimnovodne naprave zunanjemu ognju.

5Sodba sodišča prve stopnje obrazloženo ugotavlja, sledeč ugotovitvam izvedenca požarne stroke, da je prišlo do požara v hiši oškodovanca zaradi tega, ker obsojenec pri montaži dimnovodne naprave ni upošteval pravil proizvajalca glede najmanjšega odmika dimnovodne naprave od gorljivih materialov pri prehodu dimnovodne naprave skozi lesen pod nad mansardo. Odločilno dejstvo, vzrok požara in vzročno zvezo med njegovim nastankom in ravnanjem obsojenca, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene ugotovilo in o tem tudi navedlo razloge v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedlo pa je tudi razloge, zakaj ne sledi zagovoru obsojenca, med drugim tudi v točki 13 sodbe, kjer je podana razlaga spremembe barve dimniške cevi. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Vrhovno sodišče v zvezi s tem še ugotavlja, da vložnik zatrjevano kršitev v precejšnji meri utemeljuje s podajanjem svoje dokazne ocene o pomenu posameznih sledov na kraju požara.

6Vložnik sodbi sodišča druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, katerih vsebina je bila kritika sodbe sodišča prve stopnje, ker ni sprejela obsojenčeve razlage, zakaj na prehodu dimnovodne cevi skozi lesen pod nad mansardo ni moglo priti do požara. Najprej je treba vložniku pojasniti, da dejstva (dejansko stanje), ugotavlja in razloge o tem navaja praviloma sodišče prve stopnje (sedmi odstavek 364. člena ZKP), tako je bilo tudi v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje pa mora v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoje stališče in jih ustrezno obrazložiti. V obravnavani zadevi, ko pritožbeno sodišče v svoji odločbi ni presodilo navedb pritožbe v zvezi z neutemeljenim očitkom, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, pritožbeno sodišče ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot zmotno meni vložnik zahteve. Gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa se upošteva le v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje, takšne vzročne zveze pa vložnik ne zatrjuje.

C.

7Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj nista podani kršitvi zakona, na katere se sklicuje vložnik, ugotovilo pa je tudi, da je v navedenem delu zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 95. v zvezi z 98.a členom ZKP, višina sodne takse je bila določena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.