VSL sodba I Cpg 1506/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1395/2014 z dne 10. 1. 2014 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 55,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi „nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka.“ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka (zavarovalnica oškodovanca) od tožene stranke (zavarovalnice povzročiteljice škode) uveljavlja regresni zahtevek po 963. členu OZ za škodo, ki jo je povrnila svojemu zavarovancu. Prvi odstavek 963. člena OZ določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo na poledenelem cestišču cestnega nadvoza dne 30. 1. 2013 ob 8.35 uri, ko je vozilo zavarovanke tožene stranke zdrselo na nasprotno smerno vozišče, kjer je s sprednjim delom trčilo v vozilo zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da v ravnanju zavarovanke tožene stranke ni podanih vseh elementov odškodninskega delikta. Ni ji bilo mogoče očitati, da vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, kot to voznikom nalaga prvi odstavek 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa.

7Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da se ni opredelilo do izjave vodje posipanja cest pri družbi A. d. d. B. B., iz katere naj bi izhajalo, da na celotnem območju Mestne občine Ljubljana v času od 28. 1. do 31. 1. 2015 ni bila ugotovljena nobena poledica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izjava nanaša na stanje cestišča v letu 2015 (priloga A40), torej dve leti po prometni nesreči, v zvezi s katero poteka obravnavani spor. Sodišče pa ni dolžno izvajati predlaganega dokaza, ki je očitno neprimeren za ugotavljanje relevantnih dejstev. Ravno za to pa gre v konkretni zadevi, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni (izrecno) odgovarjalo na vsebino te listine.

8Prav tako pa je neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da naj bi iz dežurne knjige A. d. d. za obdobje od 28. 1. 2013 do 30. 1. 2013 izhajalo, da cesta ni bila poledenela in da se sodišče prve stopnje do tega dokaza ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je v 10. točki obrazložitve svoje sodbe opredelilo do dokazne listine - dežurne knjige cestne službe A. d. d. za obdobje od 28. 1. 2013 do 30. 1. 2013, ki jo je v spis vložila tožeča stranka. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna pa je tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da iz dežurne knjige izhaja, da cesta ni bila poledenela. Iz vsebine zapisa na četrti strani te listine je namreč razvidno, da je bilo posipanje ceste potrebno prav zaradi poledenelosti cestišča (do enakega zaključka je pred tem prišlo že sodišče prve stopnje).

9Pritožbena teza, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izjavam policistov, ki so obravnavali to prometno nesrečo, ker da „policisti obravnavajo ogromno število prometnih nesreč in da ni verjetno, da bi se po dveh letih spomnili takšnih podrobnosti, kot jih navedeni policisti navajajo v svojih izjavah ...“, pa je čista špekulacija, ki nima opore v podatkih spisa, niti v izkustveni logiki. Že sodišče prve stopnje je izpovedbo priče C. C. natančno ocenilo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi v tem postopku, kot to nalaga 8. člen ZPP - načelo proste presoje dokazov. Zato pritožbeno izpostavljanje razlike „spolzko“ in „poledenelo“ cestišče v zvezi z izpovedbo navedene priče ni odločilno.

10Prvi odstavek 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Iz dejanskih ugotovitev tako izhaja, (i) da je voznica na odseku, kjer je prišlo do prometne nesreče, vozila z manjšo hitrostjo od predpisane, (ii) da je bilo vozišče tako poledenelo, da je bilo tudi peš težko hoditi po vozišču, (iii) da je na tem odseku v spornem času drselo več vozil, zaradi česar je bilo treba cestišče posipati, in (iv) da je bil do pričetka učinkovanja posipnega materiala promet na spornem odseku ustavljen. Na podlagi teh ugotovitev pa je sodišče izpeljalo pravilni materialnopravni zaključek, da kršitve prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa zavarovanki tožene stranke ni bilo mogoče očitati. To določilo namreč ni univerzalni prestreznik, preko katerega bi bilo vselej mogoče ex post voznikom očitati, da bi morali vožnjo „bolj ustrezno prilagoditi“, kakršna je (implicitna) teza tožeče stranke v pritožbi.

11Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker teh stroškov ni priglasila.