UPRS sodba I U 231/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje in javno upravo št. 705-2066/2012/2 z dne 7. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika, sodnega cenilca in izvedenca, imenovanega za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje gradbeništvo splošno, razreši z dnem dokončnosti te odločbe (1. in 2. točka izreka), da mora tožnik v treh dneh od prejema odločbe pri toženki oddati svoji štampiljki in izkaznici (3. točka izreka) in da se razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter objavi v Uradnem listu RS in na spletnih straneh toženke (4. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik na podlagi četrtega odstavka 84. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) toženki dolžan predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju za obdobje od 16. 2. 2004 do 16. 2. 2009. Na to obveznost ga je toženka opomnila z dopisoma z dne 18. 12. 2008 in z dne 12. 2. 2010. Z dopisom z dne 20. 7. 2012 ga je ponovno pozvala k predložitvi navedenih dokazil ter ga opozorila, da bo minister zoper njega začel postopek za razrešitev v skladu z določbami 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS in drugega odstavka 36. člena Pravilnika, če jih v danem roku ne bo predložil. Ker tožnik do izdaje izpodbijane odločbe dokazil o strokovnem znanju ter praktičnih sposobnostih in izkušnjah ni predložil, je izpolnjen pogoj za njegovo razrešitev po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS, saj ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev upravnega postopka, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe in kršitve materialnih predpisov. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka. Podrobno navaja razloge, zakaj je napačna ugotovitev toženke, da se v spornem obdobju naj ne bi strokovno usposabljal. Prilaga dokazila, iz katerih je razvidno, da se je ves čas redno izobraževal. Meni, da je bilo kršeno načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se izpodbijana odločba opira na domnevo, ki pa ne drži, kar izhaja iz predloženih dokazil. Opuščeno je bilo zaslišanje tožnika in morebitnih prič.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da tožnik dokazil o strokovnem dokazovanju v upravnem postopku ni predložil, pač pa jih je prvič predložil v tožbi, vendar jih sodišče zaradi prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov ne sme upoštevati. Navaja tudi, da tožnik v tožbi ni obrazložil, zakaj dokazov, ki jih je predložil k tožbi, kljub večkratnim pozivom ni predložil toženki. Meni, da toženka ni dolžna poizvedovati pri različnih strokovnih institucijah, ali se je tožnik ustrezno strokovno izobraževal, saj je njegova zakonska dolžnost, da po preteku 5 let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih 5 let ministru, pristojnemu za pravosodje, predloži dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in tako obdrži status sodnega izvedenca oziroma cenilca. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je med drugim sporno, ali je bil postopek, v katerem je bil tožnik razrešen kot sodni cenilec in sodni izvedenec, voden pravilno oziroma ob upoštevanju relevantnih procesnih in materialno pravnih določb.

Izpodbijana odločba se sklicuje na ugotovitev, da tožnik kot sodni cenilec in izvedenec do dneva izdaje izpodbijane odločbe, niti po dopisih upravnega organa z dne 18. 12. 2008 in 23. 2. 2010 ter pozivu z dne 20. 7. 2012, naj tako ravna, v naknadnem roku 15 dni od prejema poziva ni predložil dokazil v skladu s šestim odstavkom 87. člena ZS in prvim odstavkom 36. člena Pravilnika. Po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS se razreši sodnega izvedenca in sodnega cenilca (92. člen SZ), če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena SZ.

ZS ureja razrešitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev le v 89. členu, ki v prvem odstavku taksativno določa razloge za razrešitev in le za dva razloga (po 4. in 7. točki) dodaja podrobnejšo ureditev. Razlog po 2. točki, ki je relevanten v tej zadevi, take podrobnejše ureditve ne določa. Glede razrešitve sodnega izvedenca in sodnega cenilca iz navedenega razloga pa sta pomembni še zakonska določba četrtega odstavka 84. člena ZS in zakonska določba šestega odstavka 87. člena tega zakona. Po četrtem odstavku 84. člena ZS so dolžni sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona. Po šestem odstavku 87. člena ZS pa so se sodni izvedenci oziroma cenilci dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje, minister, pristojen za pravosodje, pa lahko določi, da morajo sodni izvedenci s posameznih strokovnih področij in podpodročij v določenem roku opraviti posebne preizkuse znanja; če se izvedenec ne prijavi k preizkusu ali preizkusa ne opravi, se razreši.

Glede razloga po 2. točki prvega odstavka 89. člena torej ZS vsebuje le materialnopravne določbe, pomembne za razrešitev sodnega izvedenca/cenilca. Način razrešitve sodnega izvedenca/cenilca pa podrobneje ureja oziroma vsebuje procesne določbe o tem Pravilnik v določbah od 17. do 24. člena. Po 17. členu Pravilnika minister razreši izvedenca oziroma cenilca iz razlogov, določenih v 89. členu ZS in v primeru iz šestega odstavka 87. člena zakona; postopek za razrešitev izvedenca oziroma cenilca začne minister na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti. Po 18. členu Pravilnika se predlog predsednika sodišča oziroma obvestilo, da je začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov, pošlje v odgovor izvedencu oziroma cenilcu, zoper katerega je začet postopek razrešitve. Za odgovor se določi rok, ki ne sme biti krajši od 8 in ne daljši od 30 dni in teče od dneva, ko izvedenec oziroma cenilec prejme obvestilo oziroma predlog za začetek postopka.

Ne iz izpodbijane odločbe, ne iz spisne dokumentacije v zadevi ne izhaja, da bi bilo tožniku poslano obvestilo iz 18. člena Pravilnika, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov za razrešitev, ter da bi mu bil omogočen odgovor. Tožnik tako utemeljeno opozarja na kršitev pravil postopka. Ta kršitev Pravilnika pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za kršitev načela zaslišanja stranke.

Sodišče še dodaja, da dopis z dne 20. 7. 2012, ki ga je upravni organ poslal tožniku in ga v njem pozval k predložitvi ustreznih dokazil (ter ga tudi opozoril na posledice, če pozivu ne bo sledil), ne more predstavljati obvestila iz 18. člena Pravilnika, saj nima take vsebine, da bi se tožnik na njegovo podlagi lahko izjavil o odločilnih dejstvih, niti ne vabi k odgovoru v zvezi z ugotovljenimi kršitvami oziroma k izjavi o odločilnih dejstvih.

Ker je sodišče spoznalo, da je upravni organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršil procesna pravila, je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral upoštevati stališče sodišča, da mora biti postopek voden ob upoštevanju načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), na način, predpisan v Pravilniku.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).