89. člen ZS

Tolmačenje in prevajanje za sodišča in upravne organe lahko izvajajo le osebe s statusom sodnega tolmača. Namen določbe 4. točke 89. člena ZS očitno ni kaznovanje, ampak je namen ustvarjanje pogojev oziroma standardov za visoko strokovno in kakovostno delo sodnih tolmačev v sodnih in upravnih postopkih. Iz jezikovne razlage določila 4. točke 89. člena ZS, ki uporablja nedovršno obliko glagola, izhaja, da je zelo verjetno zakonodajalec imel namen predpisati razrešitev v primeru, ko ne gre za enkratno situacijo nevestnega opravljanja dela, z izjemo začasne razrešitve v primeru uvedbe kazenskega postopka po uradni dolžnosti za dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora za več kot 2 leti. Tožena stranka, ki zaradi zakonske ureditve ni imela primernejšega milejšega ukrepa za napako, ki jo jo storila tožeča stranka, za katerega bi bilo razumno pričakovati, da bi imel zadosten učinek, da bi bilo zadoščeno legitimnemu cilju, potem pač razrešitve ne bi smela izreči, dokler ne bi predlagala in bi začela veljati ustrezna dopolnitev zakona.

Razlaga 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri bi bilo vsako ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo izvedenca neredno delo in s tem razlog za razrešitev izvedenca, je tako v neskladju z ustavo. Ustavoskladna pa je razlaga, ki pri presoji upošteva težo storjene kršitve dolžne skrbnosti pri opravljanju izvedeniškega dela in izvedenčevo siceršnje delo. K takšni ustavoskladni razlagi zakona je zavezana tudi toženka.

Ker zakon ni podrobneje opredelil, kaj pomeni „(ne)vestno opravljanje svojih dolžnosti“, sodišče pojasnjuje, da navedeni pojem predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. V luči sedaj veljavne ureditve, ki se, ob upoštevanju prvega odstavka 52. člena ZSICT, sicer ne uporablja za predmetni postopek razrešitve sodnega cenilca, ki je bil začet pred 1. 1. 2019, sodišče ocenjuje, da je treba pri zapolnitvi pravnega standarda „nevestnega dela“ upoštevati tudi načelo sorazmernosti.

Glede na to, da tožena stranka ni napolnila pravnega standarda, saj ni povedala, kaj točno zajema pojem „neredno delo“, ni pravilno uporabila materialnega prava. Sodišče je zato po opravljeni glavni obravnavi in zaslišanju tožnice to pomanjkljivost odpravilo.

Za razrešitev cenilca po 4. točki 89. člena ZS je bistvena ugotovitev, ali cenilec svojih dolžnosti ni opravil vestno, kar po presoji sodišča pomeni, da pri izvrševanju zadanih nalog ni upošteval ne strokovnih (skrbnost dobrega strokovnjaka) ne splošnih (skrbnost dobrega gospodarja) standardov, ki mu nalagajo natančno in skrbno preučitev primera ter nato postopanje v skladu s pravili znanosti in stroke. Za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno vprašanje, katera metoda cenitve je pravilna v konkretnem primeru, ampak ali je mogoče cenilcu očitati nevestno opravljanje dela.

Konkretni razrešitveni razlog ni vezan na obstoj pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki bi bilo storjeno v kakršnikoli zvezi s sodnim izvedenstvom, pač pa je pomembno le, da to dejstvo obstaja in da je sodni izvedenec posledično moralno neprimeren za nadaljnje opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča.

Neupoštevanje pravil znanosti in stroke, ki ne povzročijo hujših škodljivih posledic za stranke ali druge udeležence (lažja nevestnost) sodnega tolmača predstavlja lažjo disciplinsko kršitev, za katero je predviden (zgolj) pisni oziroma javni opomin. Šele hujša nevestnost ali ponovitev disciplinskih kršitev, za katere je sodnemu tolmaču že bil pravnomočno izrečen disciplinski ukrep in je na podlagi njegovega obnašanja ali ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo vestno ali pošteno opravljal delo sodnega tolmačenja predstavlja hujšo disciplinsko kršitev, za kar je najprej predvidena denarna kazen, zatem začasen odvzem licence in šele nato trajen odvzem licence - razrešitev - odvisno od teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode, stopnje odgovornosti, prejšnjega dela in vedenja osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek.

Zakonodajalec je z uveljavitvijo obveznosti za sodne tolmače iz četrtega odstavka 84. člena ZS želel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri že zapriseženih sodnih tolmačih. Gre torej za obveznost tolmača in ne za obveznost ministrstva, da tolmače seznanja in obvešča o strokovnih izpopolnjevanjih. Niti ZS niti Pravilnik o sodnih tolmačih namreč toženi stranki ne nalaga dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti dolžnosti obveščanja sodnih tolmačev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, pač pa gre za obveznost sodnega tolmača, za katero mora poskrbeti sam.

Upravni organ je ravnal zakonito, ko je presodil, da se je tožnica neupravičeno sklicevala na lastnost sodnega cenilca pri cenitvenih poročilih, v katerih je cenila stavbna zemljišča in gozd, čeprav glede na svoje imenovanje (sodni cenilec, imenovan za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo) te pravice ni imela.

Dejstvo, da je oseba pridobila pravico opravljati delo stalnega sodnega tolmača za določen jezik pred uveljavitvijo zakonske obveznosti predložitve dokazil o rednem strokovnem izpopolnjevanju, ne more biti razlog, zaradi katerega ji te obveznosti ne bi bilo treba izpolniti.

Toženka ni napolnila pravnega standarda z vseh vidikov tožnikovega položaja sodnega izvedenca, saj tožnikovih ravnanj, ki sicer kažejo, da v konkretnem primeru njegovo delo ni bilo skladno z dolžno skrbnostjo, ki jo mora pokazati pri svojem delu izvedenca, ni postavila v kontekst tožnikovega siceršnjega opravljanja dela izvedenca. Da je treba za zapolnitev pravnega standarda konkreten primer ovrednotiti tudi z vidika tožnikovega siceršnjega dela, pa kaže tudi sedanja ureditev področja dela sodnih izvedencev, ki to vprašanje ureja bistveno mileje.

Izvedenec mora za izpolnitev dolžnosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS toženki predložiti dokazila, da se je za strokovno področje in podpodročje udeležil najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj v petletnem obdobju. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik takšnih dokazil ni predložil, saj tega niti ne zatrjuje. Zato je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na citiranih določbah zakona.

Na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo je bil minister glede vprašanj, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan (149. člen ZUP). Navedbe v tožbi o tem, da tožnik ni ravnal v nasprotju s pravili znanosti in strokovnega znanja, proti svoji vesti in pristransko, ter zakaj, so nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati in nanje opreti odločitve.

V obravnavanem primeru bi strokovna komisija morala, zaradi razjasnitve spornih dejanskih vprašanj povabiti tožnika na sejo, saj toženi stranki, niti po dodatnih pojasnilih ni jasno, kako je tožnik ocenil vrednost gospodarskega poslopja in poslovne stavbe.

Dolžnost kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje za sodne izvedence, sodne cenilce in sodne tolmače, določa ZS v šestem odstavku 87. člena. Tožnica je z odločbama iz leta 1988 in 1989 pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na celotnem ozemlju Slovenije, vendar ne povsem brez dodatnih pogojev oziroma obveznosti.

Trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije je na strani revidenta. Revidentka ni zastavila pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugi odstavek 89. člena ZS se izrecno nanaša samo na primere razrešitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, tožena stranka pa je razrešitev revidentke utemeljila na 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Revidentka se sicer v obrazložitvi revizije sprašuje, ali ne bi bilo treba ravnanja, ki ji je očitano, subsumirati pod 4. in ne 6. točko prvega odstavka 89. člena ZS, vendar očitno neutemeljeno, saj izhaja iz napačne in tudi povsem nelogične predpostavke, da se lahko sklicuje na svoj status tudi kadar daje cenitve s področij, za katere nesporno ni bila imenovana. ZS ne vsebuje določb o zastaranju postopka za razrešitev sodnega cenilca. Vendar to še ne pomeni, da bi zastaralni roki morali biti določeni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za disciplinski postopek, temveč postopek nadzora nad dejavnostjo, vstop v katero ni svoboden, pač pa je zaradi zaščite javnega interesa podvržen zahtevi po imenovanju s strani za to pristojnega organa.

Standard skrbnosti izvedenca je potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Dokazno breme ravnanj, ki izražajo vestnost v delovanju in komuniciranju sodnih izvedencev in cenilcev s sodiščem oziroma organom, ki mnenje naroči, izhaja iz ZS in Pravilnika ter je v vsakem primeru, glede na dikcijo Pravilnika, na strani izvedencev. Zato bi bilo po mnenju sodišča utemeljeno pričakovati od tožnice, da dokazljivo (pisno) poskrbi za zatrjevani komunikacijski problem, česar pa očitno ni storila.

Komisija je v svojem mnenju dovolj obrazložila, zakaj tožnica ni ravnala v skladu s pravili stroke. Minister ni imel nobenega razloga, da bi lahko tako mnenje zavrnil, saj ni nerazumno. Prav tako ni razloga, da bi se lahko oporekalo strokovnosti članov komisije. Komisija je ugotovila, da so cenitvena poročila deloma neustrezna oziroma pomanjkljiva, navedla je tudi razloge za tako ugotovitev in nadalje je tudi navedla, da so deli citiranih cenilnih poročil povsem v neskladju s pravili stroke ter da so dodatki k cenilnim poročilom narejeni povsem laično in v njih navedeni napačni zaključki. Torej iz tega izhaja, da je lahko tožena stranka na podlagi tega mnenja sklepala, da tožnica svojega dela ni opravila vestno.

Pritožbene navedbe o nestrokovno podanem izvedeniškem mnenju na naroku pomenijo vsebinsko nestrinjanje s podanim izvedeniškim mnenjem, presoja tega očitka pa ni predmet sklepa odmerjene nagrade izvedenca.

Izdelava izvedenskega mnenja v postopku, ki ni sodni (oziroma upravni), sodnega izvedenca ne odvezuje, da svojega dela ne opravi v skladu s pravili stroke, saj mora tako – torej v skladu s pravili stroke – svoje delo vedno opraviti. Zaključek organa o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca, ki ga je sprejel na podlagi mnenj strokovnih članic, stališča komisije ter vseh odgovorov sodnega izvedenca, je bil napačen oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, da sta bili mnenji strokovnih članic komisije nedvomno izdelani na podlagi pomanjkljive dokumentacije (na kar sta posredno ali neposredno opozorili tudi obe strokovni članici komisije in ki bi bila lahko v postopku dopolnjena), ter brez pregledanih predmetov izdelanih mnenj. Če pa slednje ni več možno, pa tožnik utemeljeno opominja, da se sicer sodnemu izvedencu v postopku omogoči, da svoje mnenje pojasni oziroma dopolni.