84. člen ZS

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1). Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami.

V obravnavani zadevi, ki teče na podlagi predloga upnice za zavarovanje njene denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (243. člen ZIZ), gre za zadevo zavarovanja, zadeve zavarovanja pa so v 5. točki tretjega odstavka 83. člena ZS izrecno opredeljene kot nujne zadeve, v katerih na podlagi drugega odstavka 83. člena ZS procesni roki tudi v času poletnega poslovanja sodišča (tj. med 15. julijem in 15. avgustom) tečejo in zanje ne velja ureditev v zvezi s prekinitvijo teka procesnih rokov, določena v četrtem odstavku 83. člena ZS.

Predlagatelj ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja. Neutemeljene so navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Obračun DDV in obračun prispevkov se med seboj izključujeta. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upra

Zakonodajalec je z uveljavitvijo obveznosti za sodne tolmače iz četrtega odstavka 84. člena ZS želel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri že zapriseženih sodnih tolmačih. Gre torej za obveznost tolmača in ne za obveznost ministrstva, da tolmače seznanja in obvešča o strokovnih izpopolnjevanjih. Niti ZS niti Pravilnik o sodnih tolmačih namreč toženi stranki ne nalaga dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti dolžnosti obveščanja sodnih tolmačev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, pač pa gre za obveznost sodnega tolmača, za katero mora poskrbeti sam.

Dejstvo, da je oseba pridobila pravico opravljati delo stalnega sodnega tolmača za določen jezik pred uveljavitvijo zakonske obveznosti predložitve dokazil o rednem strokovnem izpopolnjevanju, ne more biti razlog, zaradi katerega ji te obveznosti ne bi bilo treba izpolniti.

Izvedenec mora za izpolnitev dolžnosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS toženki predložiti dokazila, da se je za strokovno področje in podpodročje udeležil najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj v petletnem obdobju. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik takšnih dokazil ni predložil, saj tega niti ne zatrjuje. Zato je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na citiranih določbah zakona.

Obdolženec v obravnavani zadevi ni nastopal v vlogi izvedenca v smislu 284. člena KZ-1, saj kot sodni izvedenec ni bil postavljen s strani sodišča in zato v pravdnem postopku ni deloval kot sodnikov pomočnik, temveč kot pomočnik stranke. Pritožba navaja, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju vpisan v imenik sodnih izvedencev, kar nima nobene teže, saj je tudi tedaj veljavni Zakon o sodiščih sodne izvedence opredeljeval kot osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede določenih strokovnih vprašanj (84. člen ZS). Za odločitev je poleg tega ključno, da obdolženec svojega mnenja ni podal pred sodiščem, kot to prikazuje pritožba, temveč ga je izdelal na zahtevo stranke še pred začetkom sodnega postopka.

Dolžnost kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje za sodne izvedence, sodne cenilce in sodne tolmače, določa ZS v šestem odstavku 87. člena. Tožnica je z odločbama iz leta 1988 in 1989 pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za ruski in srbohrvaški jezik na celotnem ozemlju Slovenije, vendar ne povsem brez dodatnih pogojev oziroma obveznosti.

Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena. Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodni

Šele po izdaji mnenja (ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo) je druga tožena stranka ugovarjala, da M.G. ni sodni izvedenec, ampak le sodni cenilec, zato ne bi smel biti imenovan za izvedenca in njegovo mnenje nima teže izvedenskega mnenja ter se ne more uporabiti kot dokaz. Pritožba z vztrajanjem pri tem stališču (ki mu tudi sodišče prve stopnje ni sledilo) ne more uspeti. Prvič, ker je seznam sodnih izvedencev objavljen na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in bi na dejstvo, da M.G. ni v seznamu sodnih izvedencev lahko druga tožena stranka opozorila že ob prejemu sklepa o njegovi postavitvi za izvedenca; kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje pa mora stranka, skladno s prvim odstavkom 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. In drugič, drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ker je ta določba le instrukcijska, sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je M.G. ustrezno strokovno usposobljen (po izobrazbi je inženir gradbeništva, ima opravljen strokovni izpit in

Tožnik kot sodni cenilec kljub številnim pozivom ni predložil dokazil o strokovnem izobraževanju. Zato je bil utemeljeno razrešen.

Z določbo šestega odstavka 87. člena ZS je zakonodajalec opredelil dolžnost slehernega sodnega cenilca in izvedenca oziroma sodnega tolmača, da se kontinuirano individualno strokovno izpopolnjuje in sproti seznanja zlasti z novimi dognanji in metodami v svoji stroki. Pri tem zakon toženki ne nalaga nobene dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti ne dolžnosti obveščanja sodnih cenilcev in izvedencev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, kot zmotno uveljavlja tožnik v tožbi.

Izplačilo nagrade in stroškov sodnemu izvedencu preko avtorske agencije je skladno s 7. odstavkom 53. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, po katerem se izplačilo nagrade in stroškov opravi neposredno na račun izvedenca.

Sodni izvedenci so dolžni v skladu s četrtim odstavkom 84. člena ZS po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena ZS.

Ker ZUSZJ v 2. odstavku 1. člena določa, da lahko drug zakon določa drugačen način uveljavljanja pravic gluhih oseb, je ZS predpis, ki določa specialno pravno ureditev uveljavljanja pravic gluhih oseb v sodnih postopkih, ter tudi način povračila stroškov sodnih tolmačev. Ker Pravilnik o sodnih tolmačih smiselno velja tudi za tolmače za osebe, ki tolmačijo govorico in znake gluhonemih oziroma samo gluhih ali nemih, je treba pri odmeri nagrade za tolmača upoštevati specialno ureditev ter nagrado in stroške tolmača odmeriti po Pravilniku o sodnih tolmačih in ne po Tarifi za tolmače slovenskega znakovnega jezika.

Ne iz izpodbijane odločbe, ne iz spisne dokumentacije v zadevi ne izhaja, da bi bilo tožniku poslano obvestilo iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov za razrešitev, ter da bi mu bil omogočen odgovor. Tožnik tako utemeljeno opozarja na kršitev pravil postopka.

Ne iz izpodbijane odločbe ne iz spisne dokumentacije v zadevi ne izhaja, da bi bilo tožniku poslano obvestilo iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov za razrešitev, ter da bi mu bil omogočen odgovor. Na navedeno kršitev pravil postopka tako tožnik utemeljeno opozarja. Dopis, ki ga je upravni organ poslal tožniku in ga v njem pozval k predložitvi ustreznih dokazil (ter ga tudi opozoril na posledice, če pozivu ne bo sledil), ne more predstavljati obvestila iz 18. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, saj take vsebine nima (da bi se o tem tožnik lahko izjavil kot o odločilnih dejstvih), niti ne vabi k odgovoru v zvezi z ugotovljenimi kršitvami (oziroma k izjavi o odločilnih dejstvih).

Ker tožnik ministru po preteku petih let od dneva svojega imenovanja ni predložil nobenih dokazil o strokovnem izpopolnjevanju in aktivnem sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika zaradi neizpolnjevanja pogojev razrešila tako kot sodnega cenilca kot tudi sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva.

Tožnik je bil z odločbo z dne 4. 2. 2004 imenovan za sodnega izvedenca za strokovno področje stroji in oprema, podpodročje orožje. Tako je bil, glede na četrti odstavek 84. člena ZS, dolžan predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju do 4. 2. 2009. Ker kljub dvema pozivoma ministrstva tega ni storil, je odločitev, da se kot sodni izvedenec razreši pravilna in zakonita, saj je bil izpolnjen razlog iz 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS.

Nagrada sodnemu izvedencu se lahko izplača preko avtorske agencije.