VSM sodba IV Kp 52349/2011

I. Pritožbi zagovornice obdolženega F.Ju. in zagovornika obdolženega I.Je. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, in sicer obdolženi F.Ju. 120,00 EUR, obdolženi I.Je. pa 375,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje F.Ju. in obdolženega I.Je. spoznalo za kriva storitve kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar je bila obdolženemu F.Ju. izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženemu I. Je. pa je bila izrečena kazen deset mesecev zapora. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je prvostopno sodišče odločilo tudi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev, in sicer:

- zagovornica obdolženega F.Ju. zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in izda oprostilno sodbo, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje;

- zagovornik obdolženega I.Je. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prerekal pa je tudi odločbo o plačilu stroškov postopka ter o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločanje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornik obdolženega I.Je. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker bi naj bilo v sodbi „precejšnje nasprotje odločilnih dejstev“ med tem, kar sodišče navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med samimi izpovedbami. Svojih navedb v tej smeri pa pritožnik ni pobližje opredelil, saj ni navedel niti tega, izpovedbe katerih prič bi naj sodišče napačno povzelo, pojasnil pa tudi ni, v čem bi se naj kazala nasprotja v odločilnih dejstvih in na katera odločilna dejstva se njegove pritožbene navedbe sploh nanašajo. Pritožba je tako v tem delu neobrazložena. V kolikor pa želi pritožnik povedati, da je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejelo napačno dokazno oceno, pa s takšnimi navedbami pritožnik ne uveljavlja v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5Kršitev kazenskega zakona isti pritožnik uveljavlja z navedbami, da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in kaznivost obdolženčevega ravnanja, ker ni podan niti subjektivni niti objektivni element očitanega kaznivega dejanja. V podkrepitev teh navedb pa je pritožnik v pritožbi navajal lastno dokazno oceno na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ki po njegovi oceni ne dajejo podlage za zaključek, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

- Ker kršitev kazenskega zakona ni mogoče zatrjevati kot posledice zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in ker zagovornik obdolženega Je. torej tudi v tem delu smiselno graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, se je torej pritožba tudi v delu, ko je uveljavljala kršitev kazenskega zakona, pokazala kot neutemeljena.

6Zagovornica obdolženega F.Ju. je uveljavljala bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami o neskladju izreka prvostopne sodbe, v katerem se zatrjuje, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno 18. 5. 2010, z obrazložitvijo, kjer se navaja, da obveznost plačila prispevkov za socialno varnost zapade v šestih dneh po izplačilu plač, kar bi naj bilo 24. 5. 2010.

- Uveljavljana kršitev pa ni podana. Obdolženi Ju. je bil namreč spoznan za krivega, da ob izplačilu plač 18. 5. 2010 zavestno ni ravnal po predpisih o plači …, ko za mesec april 2010 ob izplačilu neto plač … ni poskrbel za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač. Obdolžencu se torej očita - kar povsem jasno izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, da ob izplačilu neto plač za mesec april, pri čemer so delavci neto plače dobili 18. 5. 2010, ni poskrbel tudi za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov, kar bi moral, kot to pravilno izpostavlja pritožnik, v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost - ZPSV, ob upoštevanju drugega odstavka 134. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR storiti v šestih dneh, po izplačilu plač, kar vse je obrazloženo tudi na strani 10 izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča torej ne gre za neskladje ali za nasprotje v izreku in tudi ne za nasprotje med razlogi in izrekom, zato so tudi pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče v tej smeri zagrešilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar v pritožbi uveljavlja zagovornica obdolženega Ju. Ob tem pa, glede na nadaljnje pritožbene navedbe v smeri, da je navedeno razhajanje (18. 5. - 24. 5.) v datumih za obravnavano zadevo odločilnega pomena, ker je obdolženi v tem času dal odpoved, pritožbeno sodišče dodaja še, da je bil obdolženi Ju. direktor družbe do 31. 5. 2010, zato so pritožbeni pomisleki tudi v tem delu brez podlage.

7Prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo v pritožbi zagovornice zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb ZKP, ker bi naj napačno povzelo zagovor obdolženega Ju. Po oceni zagovornice namreč obdolženec v svojem zagovoru ni nikoli „opravičeval“ svojega ravnanja s slabim finančnim stanjem družbe. V svojem, vedno enakem, zagovoru se je namreč skliceval na dejstvo, da sam na izplačilo plač in prispevkov ni imel nikakršnega vpliva, saj v to ni imel niti vpogleda. Zapis sodišča, da ni moglo slediti obdolženčevemu zagovoru, da plačila prispevkov ni bilo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, tako po oceni obrambe predstavlja bistveno kršitev določb ZKP.

- Z obdolženčevo zagovornico pa tudi v tem delu ni mogoče soglašati. Povzetek zagovora obdolženega Ju. je zapisan pod točko 2 izpodbijane sodbe in tam je tudi navedeno, da je obdolženi Ju. v svojem zagovoru navajal, da kot direktor družbe M., d.o.o. ni imel pooblastil za izvrševanje plačilnega prometa, temveč so tega vršili v skupnem računovodstvu za več povezanih družb. Da prispevki za socialna zavarovanja za delavce niso bili plačani, mu ni bilo znano. Zakaj zagovor obdolženca o omejenem vplivu na izpolnjevanje obveznosti ni mogoče sprejeti, pa je prvostopno sodišče obrazložilo na strani 10 svoje sodbe, iz česar izhaja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge tudi glede tistega dela zagovora, ki ga v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica. Glede na to, da je tudi obdolženi Ju. tekom kazenskega postopka vendarle izpovedoval tudi o finančnih težavah družbe - konkretno iz njegovega zagovora na list. št. 302 tako izhaja: „… po mojem mnenju ni bilo zadosti denarja, zato so nekatere obveznosti ostale neplačane...“, pa prvostopnemu sodišču tudi ni mogoče očitati v pritožbi uveljavljanje bistvene kršitve, ker je v svoji sodbi navedlo, da sta bila zagovora obeh obdolžencev ovržena tudi v smeri, da finančna sredstva družbe niso zadoščala za poplačilo terjatev delavcev, kar sicer v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica.

8Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko navaja, da izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o tem, kateri so bili tisti drugi upniki, ki so bili poplačani prednostno in v kakšni povezavi so bili le ti z neplačilom prispevkov. Razlogi, ki jih v tej smeri pogreša pritožba obdolženčeve zagovornice, so navedeni pod točko 7 izpodbijane sodbe. V kolikor pa zagovornica s temi razlogi ne soglaša in meni, da so zaključki prvostopnega sodišča v tej smeri napačni, pa s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane kršitve, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9Glede na vse navedeno, ko ima torej izpodbijana sodba povsem ustrezne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pod točko 11 in ostalih izpodbijane sodbe pa so navedeni tudi tehtni razlogi o subjektivnem odnosu obeh obdolženih do obravnavanega kaznivega dejanja, ustrezno pa je obrazložena tudi krivda, razlogi izpodbijane sodbe pa tudi niso v nasprotju z izrekom, se pritožbi v delu, ko uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, pokažeta kot neutemeljeni.

10S pritožbama pa ni mogoče soglašati niti v delu, ko prvostopnemu sodišču očitata zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Le to je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da sta oba obdolženca storila očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

11Bistvo pritožb je v ponavljanju zagovorov obeh obdolžencev, ki sta storitev obravnavanega kaznivega dejanja zanikala. Tak zagovor obdolžencev pa je utemeljeno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih svoje sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj obdolžencema ni mogoče verjeti.

12Pritožbene trditve zagovornice obdolženega Ju., da obdolženi Ju. ni vedel, da prispevki niso bili plačani, in da tudi sicer ni imel pooblastila za izvrševanje plačilnega prometa, in da tudi ni odrejal ali odločal o vrstnem redu plačevanja računov, 13. 5. 2010 pa je dal tudi odpoved, zaradi česar mu po oceni zagovornice tudi ni mogoče očitati nobene krivde, so neutemeljene.

13Brez teže pa so tudi pritožbene trditve zagovornika obdolženega Je. v smeri, da je obravnavano kaznivo dejanje zgolj posledica slabega finančnega stanja in posledično nezmožnosti plačila obveznosti do delavcev. Obveznosti do delavcev so torej glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega Je. ostale neplačane, ker za plačila ni bilo denarja. Družba je imela namreč negativni kapital, svojih dolgov pa ni bila sposobna poravnavati že od 31. 12. 2009, saj je bila že tedaj insolventna. Imela je blokiran račun do začetka stečajnega postopka. Šlo je torej po oceni pritožnika za objektivni razlog nezmožnosti plačila. Obdolženec je glede na pritožbene trditve torej lahko le objektivno, ne pa tudi krivdno odgovoren za očitano kaznivo dejanje. Pa tudi sicer obdolženi Je., po zatrjevanju svojega zagovornika, ni imel nobenega vpliva na poslovanje finančno računovodske službe, ki je samostojno in neodvisno vršila plačilni promet, kar izhaja tudi iz izpovedb prič, ki so potrdile, da od obdolženca niso dobivale navodil glede obračunavanja in izplačevanja plač.

14Kot je obrazložilo že prvostopno sodišče v svoji sodbi (stran 10 do 12), je bil obdolženi Ju. do 31. 5. 2010 edini direktor družbe in torej ne gre dvomiti, da je v obravnavanem obdobju - ob izplačilu plač za mesec april 2010, bil kot direktor družbe dolžan poskrbeti za izpolnitev obveznosti do delavcev. Iz podatkov Davčnega urada Maribor izhaja, da so prispevki ostali neplačani. Ne glede na to, kako je znotraj družbe oziroma znotraj skupine kapitalsko in osebno povezanih družb organizirano poslovanje, je za izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja na strani delodajalca vedno pristojen in odgovoren zakoniti zastopnik delodajalca (prvi odstavek 18. člena tedaj veljavnega ZDR), kar je bil do 31. 5. 2010 obdolženi F.Ju., od tedaj dalje pa je bila to dolžnost obdolženega I.Je.

15Kot je že navedeno, sta bila obdolženca, kot direktorja družbe, vsak v svojem obdobju, dolžna poskrbeti za plačilo obveznosti do delavcev. Dolžnost obdolžencev je bila ta plačila prednostno zagotoviti (42. člen ZDR), oziroma ravnati skladno s predpisi o delovnih razmerjih. Obdolženca sta bila torej dolžna zagotavljati zadostna sredstva na poslovnem računu družbe, da bi bilo mogoče prednostne obveznosti iz delovnega razmerja v celoti izpolnjevati, oziroma pravočasno povzeti ustrezne ukrepe za zakonito prenehanje delovnega razmerja tistim delavcem, katerim delodajalec v primeru omejene plačilne zmožnosti, na katero se sicer v svojem zagovoru sklicuje obdolženi Je., in kar je tudi sicer izkazovalo bilančno stanje družbe in o čemer je izpovedovala tudi priča J.V., ni bil sposoben zagotavljati plačila po zakonu in pogodbah o zaposlitvi. Obdolženca sta bila torej, kot je že navedeno, vsak v svojem obdobju natančneje navedenem v izreku izpodbijane sodbe, dolžna plačila do delavcev prednostno zagotoviti, oziroma ravnati skladno s predpisi o delovnih razmerjih, česar pa nista storila. Kot to pod točko 8 izpodbijane sodbe pravilno zaključuje prvostopno sodišče, sta dopustila, da so zaposleni delavci ostali brez ustreznega plačila, pri čemer ju obdolženca nista niti obvestila o neplačilu prispevkov in sta pustila, da so delavci še naprej delali v korist podjetja, ki je bilo v dejanski lasti obdolženega I.Je. V istem časovnem obdobju pa so se iz družbe razpoložljiva sredstva nakazovala na račun družbe K.t., d.d, katere predsednik uprave je bil obdolženi I.Je.

16Kot izhaja iz priloge A13 kazenskega spisa, je iz pregleda prometa na poslovnem računu družbe M., d.o.o. v obravnavanem obdobju razvidno, da je navedena družba v obdobju, ko sta bila direktorja Ju. in Je., prednostno poplačevala terjatve drugih upnikov, predvsem povezanih družb Koroška trgovina d.d., ki je samo v obdobju med 1. 2. 2010 in 31. 5. 2010 prejela več kot 440.000,00 EUR nakazil, večinoma v zaokroženih zneskih, istočasno pa je razvidno tudi, da je družba M., d.o.o., zlasti ob koncu leta 2010 sklepala za več tisoč EUR kompenzacijskih poslov, pri čemer je stečajna upraviteljica družbe M., d.o.o. ugotovila številna negotovinska plačila med povezanimi družbami, zaradi česar na poslovnem računu stečajnega dolžnika, se pravi M., d.o.o., ni bilo nakazil. Navedeno pa nedvomno izkazuje, da zagovoru obdolženega Je., ko je zatrjeval, da delavci niso bili poplačani zato, ker ni bilo denarja, nikakor ni mogoče verjeti. Ob že navedeni dokumentaciji, izpisih prometa na poslovnem računu družbe M., d.o.o., pa se kot neutemeljene pokažejo tudi pritožbene navedbe zagovornice obdolženega Ju., ko navaja, da ni pojasnjeno, zakaj bi naj bili drugi upniki poplačani prednostno in da tudi ni jasna povezava med temi prednostnimi poplačili in neplačilom prispevkov delavcev. Povezava je namreč povsem jasna in izkazuje, da je očitno bil denar za veliko drugih stvari, ne pa tudi za izplačilo tega, kar je pripadalo delavcem.

17Skupina družb N. je, kot sta to izpovedali tudi priči J.V. in M.L., vključevala družbe M., d.o.o., K.t. d.d., R., d.d., N.L., d.o.o., B.p., d.o.o. in druge. Iz izpiskov iz sodnega registra, ki so priloge kazenskega spisa, pa izhaja, da je bil do 17. 3. 2006 edini družbenik družbe M., d.o.o., družba N.L., d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil od 7. 2. 2006 obdolženi I.Je., ki je bil hkrati od 6. 9. 2006 do uvedbe stečaja v letu 2013 tudi predsednik uprave družbe K.t., d.d., le ta pa je glede na zagovore obdolžencev in izpovedbe prič opravljala finančno računovodske storitve za vse povezane družbe, kot je to sicer obširno obrazloženo pod točko 6 prvostopne sodbe. Ob vsem tem pa je bil F.Ju. v obdobju 1. 6. 2007 do 31. 5. 2009 tudi direktor družbe R, d.d. in se je po prenehanju pooblastil zastopnika družbe M., d.o.o. zaposlil v družbi K.t., d.d. Ob takšni organizaciji družbe in funkciji obeh obdolžencev v povezanih družbah, pa tudi pritožbene navedbe obeh pritožnikov v smeri, kako na obračunavanje in izplačevanje računov nista imela nobenega vpliva in kako nista odločala o tem, kateri računi bodo prednostno poplačani, ker pri tem naj ne bi imela nobene besede, ne moreta prepričati in sta na meji resnega. In tudi prikazovanje, kako kot direktorja nista imela nobenega vpliva na finančne tokove znotraj družbe, ob že opisanih poplačilih terjatev drugih upnikov, predvsem povezane družbe K.t., d.d., v kateri je bil, kot že rečeno, od 6. 9. 2006 do uvedbe stečaja v letu 20013 predsednik uprave družbe prav obdolženi I.Je., obdolženi Ju. pa je bil v obdobju od 1. 6. 2007 do 31. 5. 2009 direktor povezane družbe R., ne more biti uspešno. Ob navedenem pa tudi pritožbeno zatrjevanje obeh zagovornikov v smeri, da ob tem, ker na finančne tokove znotraj že navedenih družb nista imela nobenega vpliva, torej tudi ni izkazan njun naklep za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ob razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, nikakor ne more prepričati. Sicer pa je pritožbeno zatrjevanje, da obdolženca, glede na svoje funkcije v M., d.o.o. in v ostalih povezanih družbah nista imela nobene vloge pri finančnih tokovih in plačilnem prometu, tudi izkustveno povsem nesprejemljivo.

18Pritožbeno prikazovanje zagovornice obdolženega Ju. v smeri, da je obdolženi Ju. že 13. 5. 2015 dal odpoved in je praktično soobdolženi že tedaj prevzel vse odgovornosti v zvezi z vodenjem, in da je obdolženec, ki sicer že pred tem ni imel nobenega vpliva na finance, s tem datumom tudi dejansko prenehal izvrševati še preostalo funkcijo, pa je tudi v nasprotju z listinami v spisu, od koder izhaja, da je bil obdolženi F.Ju. direktor do 31. 5. 2010 in glede na to, da je 20. 5. 2010, se pravi še po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podpisal pogodbo s soobdolženim, kot poslovodjo družbe K.t., d.d., o prevzemu delavcev (stran 10 prvostopne sodbe), pa tudi ne gre dvomiti, da je svojo funkcijo direktorja obdolženi tudi dejansko opravljal do 31. 5. 2010.

19Pritožbi obeh zagovornikov pa ne moreta biti uspešni niti v delu, ko skušata prikazati, da pri obdolžencih ni podan subjektivni element kaznivega dejanja. Oba obdolženca sta namreč že dalj časa pred izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja poslovala kot podjetnika in sta torej dobro vedela, da je prikrajšanje delavcev z neizplačilom obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja, prepovedano, pa sta takšne svoje obveznosti kljub temu opustila, čeprav sta imela za njihovo izpolnitev, kot je to že obrazloženo, dovolj možnosti. Pritožbeno sodišče pa pri tem ponavlja tudi, da so zatrjevanja v smeri, da obdolženca nista vedela za finančno situacijo v kateri se je nahajala družba, oziroma, da nista vedela, da obveznosti do delavcev niso bile izpolnjene, ob dejstvu, da sta obdolženca po svoji funkciji bila brez dvoma obveščena o finančnih tokovih v družbi o prilivih in odlivih, saj sta nenazadnje bila seznanjena tudi z bilancami, brez teže.

20Utemeljena pa ne more biti pritožba zagovornika obdolženega I.Je, niti v delu, ko skuša s sklicevanjem na mnenje mag. A.F. prikazati, da v obravnavani zadevi ni dovolj dokazov za krivdorek. Članek, na katerega se sklicuje pritožnik, namreč opisuje drugačne primere od obravnavanega, pri čemer je, glede na večkrat ponovljeno pritožbeno prikazovanje, da je M., d.o.o. na DURS poslala predlog za odlog plačila prispevkov za socialno varnost, v nasprotju s podatki spisa, kar je sicer obrazloženo tudi na strani 10 izpodbijane sodbe, od koder izhaja, da pri Davčnem uradu Maribor prošnja za odlog prispevkov ni bila vložena, kar izhaja tudi iz dopisa na list. št. 49 kazenskega spisa. Tako da tudi v tem delu pritožba ne more biti uspešna. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno prikazovanje, da bi se moralo prvostopno sodišče opredeliti do dejanskih posledic obravnavanega kaznivega dejanja in podrobneje raziskati, ali je neplačilo prispevkov v kakršnikoli meri tudi dejansko vplivalo na obračun pokojnine oškodovancev, saj bi se moralo raziskati, če so posamezniki zaradi neplačila bili tudi dejansko prikrajšani. Prispevki za socialno varnost so vezani na delovno razmerje in je torej pravno varovano že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel in torej prepovedana posledica pri obravnavanem dejanju nastopi že s samim neplačilom prispevkov in se torej šteje, da je socialna varnost delavca ogrožena že z samim neplačilom obveznosti, zato tudi ni mogoče soglašati s pritožnikom, ko izpostavlja, da bi sodišče moralo še posebej preverjati, kako in če sploh je neplačilo prispevkov vplivalo na višino pokojnin delavcev.

21Glede na vse navedeno, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navajata ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeni.

22Odločbo o kazenski sankciji napada pritožba zagovornice obdolženega F.Ju. z navedbami, da je prvostopno sodišče obdolžencu sicer izreklo pogojno obsodbo, vendar je z določitvijo zapora kar na tretjini maksimuma predpisane kazni in z dvoletno preizkusno dobo, glede na obdolženčevo nekaznovanost in časovno odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja, ter upoštevaje, da je že sam kazenski postopek dovolj vplival na obdolženca, zaradi česar bi bila primerna določitev kazni zapora v krajšem trajanju in s krajšo preizkusno dobo. Zagovornik obdolženega I.Je pa odločbe o kazenski sankciji ni posebej grajal, zato je preizkus odločbe o kazenski sankciji za obdolženega I.Je. pritožbeno sodišče opravilo glede na ostale uveljavljane pritožbene razloge, po uradni dolžnosti.

23Preizkus odločb o kazenskih sankcijah pa je pokazal, da ni podlage za spremembo kazenskih sankcij v korist obdolžencev. Olajševalne okoliščine, ki jih v svoji pritožbi izpostavlja zagovornica obdolženega Ju., so v zadostni meri prišle do izraza že pri izreku kazenske sankcije, ki jo je izreklo prvostopno sodišče. Glede na težo kaznivega dejanja, višino povzročene škode, ter število oškodovancev se obdolžencu na prvi stopnji izrečena pogojna obsodba izkaže kot povsem primerna in pravična.

24Tudi obdolženemu I.Je. je prvostopno sodišče izreklo primerno in pravično kazen, v kateri so v zadostni meri prišle do izraza vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Obdolženec sicer pred tokrat obravnavanim kaznivim dejanjem res še ni bil kaznovan, vendar pa je bil po tokrat obravnavanem kaznivem dejanju obsojen na daljše zaporne kazni, zaradi storitve kaznivih dejanj s premoženjskimi motivi in upoštevaje težo tokrat obravnavanega kaznivega dejanja, višino škode in dejstvo, da se je dejanje izvrševalo skozi relativno daljše časovno obdobje, se obdolžencu na prvi stopnji izrečena kazen deset mesecev zapora, pokaže kot povsem pravična in je ne gre spreminjati v korist obdolžencu.

25Zagovornik obdolženega I.Je. pa je v pritožbi navedel tudi, da v celoti prereka odločitev sodišča glede plačila stroškov postopka ter o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Svoje pritožbe v tem delu pa ni podrobneje obrazložil. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Izrek o stroških pritožbenega postopka namreč temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP in dejstvu, da je obdolženec, ki je spoznan za krivega, dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka. Izrek o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, kar prav tako graja pritožnik, pa temelji na drugem odstavku 105. člena ZKP, pri čemer je prvostopno sodišče tudi upravičeno odločilo, da je obdolženi I.Je. dolžan plačati do sedaj neizplačane dele regresa za letni dopust za leto 2010 v neto znesku, potem ko bo od bruto zneska odvedeno plačilo dohodnine, v zvezi s čemer bo finančni urad tudi izdal ustrezno odločbo, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa so bili oškodovanci napoteni na pravdo, kar je sicer prvostopno sodišče obrazložilo pod točko 14 svoje sodbe.

26Po vsem navedenem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

27Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta oba obdolženca, kot strošek pritožbenega postopka, dolžna plačati sodno takso, ki je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo, pri čemer so bile upoštevane tudi premoženjske razmere obeh obdolžencev.