VSRS Sklep VIII Ips 109/97

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge in prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Razveljavilo je sklep komisije za varstvo pravic toženca z dne 7.5.1992 in je odločbo disciplinske komisije toženca z dne 7.4.1992 tako spremenilo, da je izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri tožencu še traja, zato ga je toženec dolžan poklicati na delo na delovnem mestu, na katerem je delo prej opravljal, in mu izplačati plačo od 15.5.1992 do vrnitve na delo z zamudnimi obrestmi. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materilnega prava po 3. točki 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe omenjeni sodbi tako spremeni, da tožnikov zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Navajal je, da sta se sodišči postavili na stališče, da olajševalne okoliščine pri izreku ukrepa niso bile dovolj upoštevane, nista pa navedli, katere olajševalne okoliščine niso bile dovolj upoštevane. Odnos storilca do kršitve pomeni pomembno olajševalno okoliščino, ki vpliva na izbiro in odmero disciplinskega ukrepa. V obravnavani zadevi tožnik kršitve ni priznal niti v najblažji obliki, niti potem, ko je izvedenec podal svoje mnenje. Z ničemer ni pokazal, da mu je žal, da je do škode prišlo. Tožnik je tudi navajal, da je disciplinska komisija ugotovila, da je tožnik storil kršitev delovne obveznosti iz malomarnosti in ne naklepno. Ob upoštevanju take stopnje krivde mu je tudi izrekla disciplinski ukrep. Izvedenec je zaslišan na obravnavi 6.5.1994 domneval, da je do okvare prišlo z namernim ravnanjem tožnika, takega mnenja pa sta bili tudi priči, ki sta tožnika opozorili, da žge sklopko, tožnik pa je s svojim nepravilnim ravnanjem nadaljeval. To dejstvo je toženec v sodnem postopku navajal, vendar je sodišče vezano le na ugotovitve disciplinske komisije, ki je v odločbi napisala, da je tožnik kršitev storil iz hude malomarnosti.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je na revizijo odgovoril. Predlagal je, naj sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, da pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kot tudi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče je moralo preizkusiti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, kamor šteje tudi vprašanja ali so disciplinski organi upoštevali določbe 8. in 12. člena toženčevega pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti. Po teh določilih je mogoče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložiti za dobo od treh mesecev do enega leta, pri izbiri in odmeri disciplinskega ukrepa pa mora disciplinski organ upoštevati težo kršitve in njene posledice, stopnjo delavčeve odgovornosti, okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena in dejstva, ki so pomembna za oceno okoliščin, kot je ocena delavčeve vestnosti pri delu, njegov odnos do kršitve, socialni položaj in podobno. Iz odločbe in sklepa disciplinskih organov je razvidno, da disciplinska organa nista omenila, zakaj ni bil uporabljen 8. člen omenjenega pravilnika, ki dovoljuje pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil tožnik je izrek disciplinskega ukrepa obvezen, vendar bi bilo izvršitev ukrepa mogoče pogojno odložiti, če bi bile ugotovljene olajševalne okoliščine iz 12. člena omenjenega pravilnika. Disciplinska organa omenjata le stopnjo tožnikove odgovornosti, ko navajata, da je tožnik skrajno malomarno in neodgovorno oziroma skrajno malomarno in nestrokovno ravnal, pri čemer omenja disciplinski senat, da ni našel olajševalnih okoliščin. Sodišči sta zato upravičeno ugotovili, da olajševalne okoliščine v odločbi oziroma sklepu niso bile v zadostni meri upoštevane, zato bi sodišče lahko pogojno odložilo izršitev ukrepa prenehanja delovnega razmerja, če bi ugotovilo, katere olajševalne okoliščine iz 12. člena omenjenega pravilnika so bile dane. Sodišče prve stopnje pa je spremembo odločbe disciplinske komisije obrazložilo le s tem, da ukrep ni ustrezen, glede na stopnjo tožnikove odgovornosti in okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Sodišče je ugotovilo le to, da je tožniku mogoče očitati, da je storil kršitev delovnih obveznosti iz malomarnosti, kar sta ugotovila tudi disciplinska organa, katere okoliščine pa je sodišče še upoštevalo pri svoji odločitvi, pa iz obrazložitve sodbe ni razvidno. Tudi sodišče druge stopnje ni povedalo v obrazložitvi sodbe, zakaj meni, da so bila pravilno uporabljena določila 8. in 12. člena omenjenega pravilnika v sodbi sodišča prve stopnje. Poseg v odločitev disciplinskih organov je sodišču dovoljen le, če disciplinski organi niso uporabili obvezujočih določil pravilnika (12. člen), pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov uporabi določila pravilnika in tako odpravi nezakonitost, ki so jo storili disciplinski organi. Nižji sodišči tega nista storili in nista obrazložili, ali so dani pogoji za pogojno odložitev izrečenega ukrepa. Zato je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385.

člena ZPP). Ker sta disciplinska organa izrekla tožniku disciplinski ukrep zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki jih je storil iz hude malomarnosti, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec menil, da je tožnik škodo storil naklepno, neutemeljena. S takim stališčem pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki je potrdilo izpodbijano sodbo, ob upoštevanju razlogov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na katera odločilna dejstva je oprlo svojo odločitev o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa, pri čemer tudi ni upoštevalo dejstva, da sta tudi disciplinska organa izrekla disciplinski ukrep ob upoštevanju, da je tožnik kršil delovne obveznosti iz malomarnosti. V obrazložitvi obeh sodb niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Gre pa tudi za nasprotje med razlogi sodbe in vsebine odločbo obeh disciplinskih organov, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep. Zato je podan tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je na podlagi določil prvega odstavka 394. in drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določili prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).