UPRS sodba I U 853/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničino pritožbo zoper gradbeno dovoljenje št. 351-226/69-6/2 z dne 17. 12. 1969, s katerim je bila dovoljena razširitev objekta ropotarnice na zemljišču parc. št. 899 k.o. … Iz obrazložitve izhaja, da je organ na podlagi povratnice v spisu ugotovil, da je bila tožničini prednici A.A. dne 31. 12. 1969 po pošti poskušana vročitev gradbenega dovoljenja. Na povratnici je vročevalec navedel, da je naslovnik obveščen, da je osebna in nadomestna vročitev nemogoča, pismo pa čaka na pošti 5 dni. Vročevalec se je na vročilnico podpisal, na njej pa je tudi poštni žig z dne 3. 1. 1970, zaradi česar organ meni, da je bila vročitev opravljena 31. 12. 1969, v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku ki je veljal tedaj. Pritožbeni rok se je iztekel 15. 1. 1970, pritožba, vložena 11. 2. 2014, pa je zato prepozna.

2Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ne izpodbijani sklep, ne drugostopenjska odločba nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, zato ju ni mogoče preizkusiti. Opozarja na določbe o vročanju, ki so veljale v času vročanja in meni, da vročevalec ni ravnal v skladu z njimi, saj ni opravil nikakršne poizvedbe o tem, kdaj in kje bi bilo mogoče A.A. najti, ni je seznanil s tem, kdaj bo opravljal ponovno vročitev, ni ugotavljal njene morebitne odsotnosti, niti ni v skladu z zakonom opravil ponovne vročitve. A.A. nikoli ni prejela pisnega sporočila o opravljeni vročitvi in o tem, kje lahko spis prevzame, zato tudi povratnica ni mogla biti izpolnjena v skladu z zakonom. Tožnici ni jasno, čigav je podpis na mestu „prejemnik“, zagotovo pa ne gre za podpis A.A.

4A.A. je imela v postopku izdaje omenjenega gradbenega dovoljenja položaj stranske udeleženke, vendar ji ni bilo znano, da je bilo to gradbeno dovoljenje izdano, saj bi se sicer zoper njega zanesljivo pritožila. Tožnica je za to gradbeno dovoljenje izvedela šele iz drugega gradbenega dovoljenja, izdanega leta 2013, in je tedaj od Upravne enote Ljubljana zahtevala njegovo vročitev, po vročitvi pa je pravočasno vložila tudi pritožbo. Sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži, da je dolžna o njeni pritožbi meritorno odločiti, poleg tega pa naj ji naloži še povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka na tožbo ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7V zadevi je sporno, ali je bila vročitev dne 31. 12. 1969 glede na podatke vročilnice opravljena pravilno, torej v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 52/1956 in Uradni list SFRJ, št. 10/1965 ter 18/1965; v nadaljevanju: ZUP/65). Od odgovora na to vprašanje je odvisna odločitev, ali je bila pritožba zoper gradbeno dovoljenje z dne 17. 12. 1969, vložena 11. 2. 2014, pravočasna.

8Predmet vročitve je bilo gradbeno dovoljenje, torej odločba, zoper katero je bila dovoljena pritožba. Rok za vložitev pritožbe je zakonski, torej nepodaljšljiv rok, ki prične teči z vročitvijo odločbe, zato je bilo treba vročitev opraviti po 87. členu ZUP/65, ki je urejal obvezno osebno vročanje.

9Med strankama ni sporno, da vročitev ni bila opravljena osebno, temveč v skladu s 86. členom ZUP/65. Kot pravilno opozarja tožnica, je bila taka vročitev mogoča le pod pogoji, predpisanimi v drugem odstavku 87. člena: če vročevalec tistega, ki mu je bilo treba spis osebno vročiti, ni našel v stanovanju (...) je moral najprej poizvedeti, kdaj in kje bi ga mogel najti ter mu pri kateri od oseb iz 84. člena pustiti pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju oziroma na delovnem mestu, da sprejme spis. Šele v primeru, če vročevalec niti potem ni našel tistega, ki mu je bilo treba vročiti spis, je ravnal v skladu s 86. členom zakona.

10V prvem odstavku 86. člena je za posredno vročitev predpisan nadaljnji pogoj, in sicer, da ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten. Šele v takem primeru je vročevalec (v primeru vročitve po pošti) izročil spis pošti njegovega prebivališča. Na vrata stanovanja (...) tistega, ki mu je bilo treba spis vročiti, je pribil pismeno sporočilo, kje je spis, na sporočilu in na samem spisu, ki bi ga moral vročiti, pa je navedel vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo pribil na vrata ter se podpisal.

11ZUP/65 je torej izrecno določal, katere okoliščine, ki se nanašajo na nadomestno vročitev, je moral vročevalec zabeležiti. Poleg že navedenih je moral na vročilnici navesti še dan sporočitve in dan, ko je bil spis izročen občinskemu organu oziroma pošti (peti odstavek 97. člena).

12Na vročilnici, na katero se sklicujeta tako tožnica kot toženka, je zabeleženo, da je bila dostava poskušana 31. 12., da je osebna in nadomestna vročitev nemogoča, da pismo čaka na pošti 5 dni s pripisom datuma, odtisnjen pa je tudi poštni žig. O tej vsebini vročilnice med strankama ni spora, po presoji sodišča pa iz nje izhajajo vsi podatki, ki jih izrecno zahtevajo navedene določbe ZUP/65. Ali so ti podatki – posebno glede na skopost navedbe o nemožnosti druge oblike vročitve in popolni odsotnosti navedb o ugotavljanju morebitne naslovničine odsotnosti – zadoščali tudi glede na tedanjo upravno in upravnosodno prakso, je zaradi časovne oddaljenosti praktično nemogoče preveriti. Iz bistveno mlajše sodne prakse, ki pa se nanaša na praktično enako zakonsko besedilo, je mogoče povzeti, da je štela za bistveno, da je bila stranka o pošiljki obveščena, kar ji je omogočilo seznanitev z njo in s tem vložitev pravnih sredstev, morebitne pomanjkljivosti vročitve pa so bile predmet postopka s temi pravnimi sredstvi (prim. npr. sodbe VS RS U 1822/1995, U 1436/1993, I Up 760/2001 in Up 541/2002).

13Tožnica sicer navaja, da naj njena pravna prednica naj ne bi bila obveščena o pošiljki, vendar to trditev opira izključno na posredno sklepanje, da bi se sicer zoper omenjeno gradbeno dovoljenje gotovo pritožila. Sodišče po drugi strani nima razloga, da ne bi verjelo zabeležki na vročilnici, iz katere izhaja, da je bila naslovnica o pošiljki obveščena. Tudi to okoliščino je zaradi časovne oddaljenosti praktično nemogoče preverjati, sodišče pa pripominja, da je bilo po podatkih upravnega spisa predmet vročanja gradbeno dovoljenje, ki je bilo 44 let prej izdano za dejansko obstoječ objekt neposredno na meji tožničine nepremičnine. Tožnica v vsem tem času ni nikoli skušala zavarovati svojih pravic (npr. v inšpekcijskem postopku ali s poizvedbo, kaj se dogaja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja), kar bi neogibno pripeljalo do seznanitve z gradbenim dovoljenjem. To njenih pravic sicer v ničemer ne zmanjšuje, vendar pa sodišče meni, da v skladu z načelom poštene uporabe pravic (10. člen ZUP) teh pravic ne more uveljavljati tako, da bi bila zaradi preteka časa in s tem oteženega oziroma nemogočega ugotavljanja dejanskih okoliščin, v boljšem položaju kot sicer.

14V zvezi z očitkom neobrazloženosti izpodbijanega sklepa (in drugostopenjske odločbe) sodišče meni, da je iz obrazložitev obeh aktov mogoče nedvoumno povzeti stališče toženke: ker vročilnica vsebuje vse potrebne podatke, je bila posredna vročitev opravljena v skladu z zakonom, gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno, pritožba pa je prepozna. Tožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe so zato po presoji sodišča neutemeljene.

15Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev oziroma predlagale novih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. členom ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.