VSRS Sodba IV Ips 77/2015

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Pr

ekrškovni organ Postaja prometne policije Celje (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilki prekrškov pravni osebi K., z. o. o., izdal odločbo o prekršku št. 5550073817275 z dne 3. 3. 2015 zaradi storitve prekrška po drugi alineji osmega odstavka 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in prekrška po drugi alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1, s katero ji je določil 900 EUR globe za vsak prekršek ter ji nato na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo 1.800 EUR ter ji naložil v plačilo sodno takso. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 280/2015 z dne 10. 9. 2015 zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne osebe zavrnilo, pravni osebi pa naložilo v plačilo sodno takso.

2Zoper omenjeno pravnomočno sodbo v zvezi z odločbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1 in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavi.

3Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilki prekrškov in njenemu zagovorniku. Slednji je na vloženo zahtevo za varstvo

zakonitosti podal odgovor, v katerem pritrjuje navedbam zahteve za varstvo

zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi.

B.

4V obravnavani zadevi je bila pravna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška po drugi alineji osmega odstavka 31. člena ZCes-1 in prekrška po drugi alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1, ker je njena odgovorna oseba, voznik S. H., pri opravljanju njene dejavnosti, na podlagi pogodbe o zaposlitvi, v njenem imenu in za njen račun z njenimi sredstvi opravljal prevoz blaga (različne pijače po dobavnicah) s tovornim vozilom, last pravne osebe, katerega skupna masa je presegala največjo dovoljeno maso tovornega vozila po določilih proizvajalca vozila. Hkrati je bila presežena največja dovoljena obremenitev zadnje osi tovornega vozila, določena po določilih proizvajalca. Pravna oseba je v izjavi prekrškovnemu organu na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1 zatrjevala, da je voznik tovornega vozila S. H. storil prekrška z zavestnim

kršenjem pogodbe o zaposlitvi, saj je v lastni režiji na tovorno vozilo naložil še dve vreči koruze, za svojega prijatelja, ki sta skupaj tehtali 2000 kg, kar ravno znaša prekoračeno težo tovora na tovornem vozilu. Poleg tega je svoje zaposlene poučila, da morajo skrbeti za kontrolo naloženega tovora na transportna vozila, da bodo ta v skladu s predpisano nosilnostjo vozila, v ta namen pa je tudi sprejela delovno navodilo o uporabi vseh službenih vozil, ki ga je priložila k izjavi. V teh navodilih je med drugim zapisano, da je upoštevanje varnostno cestnih prepisov obvezno. Uporabnik službenega vozila se mora držati omejitev glede obremenitve vozila (ne smejo obremenjevati vozila nad dovoljeno maso). Voznik mora vedeti, kakšna je skupna dovoljena masa posameznega vozila oziroma njegove osne obremenitve. V primeru kršitve navedenega voznik sam odgovarja za storjeni prekršek. K izjavi je priložila še uradni zaznamek o razgovoru z voznikom, opravljenim po storitvi prekrškov, iz katerega izhaja, da je voznik na vprašanje, ali je vedel, da mora po delovnem navodilu o uporabi vseh službenih vozil skrbeti, da vozilo z naloženim tovorom ne preseže svoje nosilnosti, odgovoril, da se tega zaveda in da se to ne bo več ponovilo. Uradni zaznamek je bil podpisan s strani voznika.

Prekrškovni organ se je v odločbi o prekršku do ekskulpacijskih navedb pravne osebe opredelil z ugotovitvijo, da pravna oseba v postopku o prekršku ni dokazala nobenega od ekskulpacijskih razlogov, da bi bil prekršek storjen z namenom, da bi se ji škodovalo ali z zavestnim kršenjem pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je odgovorna oseba opravljala delo zanjo. V zahtevi za sodno varstvo je zagovornik pravne osebe ponovil navedbe, ki jih je pravna oseba podala v izjavi prekrškovnemu organu, da je do prekrškov prišlo zaradi samovoljnega ravnanja voznika, ki je z zavestnim kršenjem pogodbe o zaposlitvi oziroma z izrecnim kršenjem navodil in pravil pravne osebe, samovoljno, mimo določil in navodil pravne osebe, za zasebne namene prevažal dodaten tovor, zaradi česar je prišlo do prekoračitve največje dovoljene mase. Vozniku je bilo dobro znano, da bi kritičnega dne smel in moral voziti zgolj pijače, kot izhaja iz dobavnic in kot mu je bilo odrejeno s strani nadrejenega, in v kolikor bi ta tovor dejansko peljal (torej le to, kar mu je bilo odrejeno s strani delodajalca), tudi ne bi prišlo do prekoračitve največje dovoljene mase oziroma osne obremenitve. Dodatno pa je še navedel, da je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrškov, saj je preko svojih pristojnih delavcev redno izvajala nadzor nad spoštovanjem določil pogodbe o zaposlitvi, navodil o uporabi službenih vozil, pa tudi nad spoštovanjem ISO standardov. Vsi delavci, tudi voznik S. H., so bili pravočasno predhodno obveščeni o dolžnostih, ki so jih imeli v zvezi z opravljanjem svojega dela in jim je bilo dobro znano, da morajo navodila in odredbe delodajalca dosledno spoštovati. Sodišče v sodbi, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ni sledilo navedbam obrambe, da je voznik kritičnega dne, poleg tovora, ki mu ga je v prevoz odredila pravna oseba, v lastni režiji prevažal še dve vreči koruze, glede ekskulpacijskih razlogov pa je navedlo, da to, da je pravna oseba voznika in druge zaposlene seznanila z navodili o uporabi službenih vozil, konkretno o tem, da morajo skrbeti za kontrolo tovora, za razbremenitev njene odgovornosti ne zadošča. Pravna oseba mora namreč izkazati, da je storila vse potrebno, da se njena navodila tudi izvršujejo. Slednjega pravna oseba v izjavi o dejstvih ni niti zatrjevala, njene navedbe v zahtevi za sodno varstvo v tej smeri pa so prepozne, da ji jih sodišče

lahko upoštevalo.

5Vrhovna državna tožilka se v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti s takšnim

zaključkom sodišča ne strinja in sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips

9/2015 z dne 15. 9. 2015 opozarja, da v spisu, odločbi o prekršku in sodbi ni nobenega konkretnega očitka, da bi pravna oseba opustila dolžno nadzorstvo, ki bi ji ga nalagal kateri od konkretnih predpisov. Opis obeh prekrškov tako po njenih presoji ne vsebuje popolnega opisa zakonskih znakov prekrška pravne osebe, saj se, ob izpolnjeni dolžnosti seznanitve, ne sklicuje na noben predpis, ki bi določal jasne in konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki bi jih morala pravna oseba izvrševati, da bi preprečila prekršek. Ravno tako sodišče pri očitku pravni osebi, da ni izvrševala dolžnega nadzorstva, ni navedlo, katerega konkretnega ukrepa pravna oseba ni izvedla. V tem primeru, po trditvah vložnice, tudi ni predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo konkretno dolžno ravnanje. Zato v obravnavanem primeru materialna predpostavka odgovornosti pravne osebe za prekrška ni podana in je potrebno

postopek zoper njo ustaviti.

6Odgovornost pravne osebe za prekršek je urejena v 14. členu ZP-1. Osnovno pravilo je, da je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi (prvi odstavek 14. člena ZP-1). Kot izhaja iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi (prva alineja) ali da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja).

Dokazno breme o obstoju katerekoli razbremenilne (ekskulpacijske) okoliščine iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je na pravni osebi.

7V konkretnem primeru je pravna oseba v izjavi uveljavljala obstoj ekskulpacijskih razlogov iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Svoje odgovornosti za prekrška se je poskušala razbremeniti predvsem z očitkom samovoljnega ravnanja pri njej zaposlenega delavca, ki je poleg blaga, ki mu ga je v prevoz odredila pravna oseba, za lastne potrebe prevažal še dve vreči koruze, kar naj bi bilo v izrecnem nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in navodili ter pravili pravne osebe, s katerimi je bil seznanjen. Temu delu zagovora sodišče ni sledilo in je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ne verjame pravni osebi, da je voznik poleg pijače, ki mu jo je v prevoz odredila pravna oseba, za lastne potrebe, samovoljno prevažal še dve vreči koruze. Je pa pravna oseba še trdila, da je zaposlene, tudi konkretnega voznika, poučila o tem, da morajo skrbeti za kontrolo naloženega tovora in da mora biti ta v skladu z nosilnostjo transportnega vozila. Uveljavljala je torej, da je izpolnila svojo dolžnost seznanitve, čemur je sodišče pritrdilo, je pa odločilo, da to za razbremenitev njene odgovornosti ne zadošča, saj pravna oseba ni izkazala, da je storila vse potrebno, da se njena navodila tudi izvršujejo.

8Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015, na katero se izrecno sklicuje vložnica zahteve, sprejelo razlago ekskulpacijskega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in v zvezi z njim zapisalo, da je predpostavka odgovornosti pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost (v nadaljevanju bo za vse navedene osebe uporabljen skupni izraz kršitelj) za prekršek, ki ga je storila druga fizična oseba, opustitev kršiteljevega dolžnega ravnanja (oziroma dolžnega ravnanja odgovornih oseb, kadar je kršitelj pravna oseba). Odgovornost kršitelja torej temelji na njegovem lastnem prispevku k prekršku, kar je v skladu z načelom individualne krivdne odgovornosti, na katerem temelji sodobno kaznovalno pravo. Ta prispevek predstavlja a) opustitev dolžnosti seznanitve ter b) opustitev morebitnega dolžnega nadzorstva, ki ga za posamezno področje kršitelju nalagajo predpisi. V primeru obstoja okoliščin iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 se opustitev teh dolžnosti domneva, kršitelj pa lahko dokazuje, da je te dolžnosti izpolnil. Če noben predpis ne določa jasnih in dovolj konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva, ki jih mora kršitelj izvrševati, da bi prekršek preprečil, za razbremenitev odgovornosti zadostuje, da kršitelj izkaže, da je

izpolnil dolžnost seznanitve. Vendar, kot je poudarilo Vrhovno sodišče v citirani sodbi, so to splošne smernice za presojo ekskulpacijskih razlogov, ki

jih je Vrhovno sodišče sprejelo z namenom, da kršiteljem olajša uveljavljanje

ekskulpacijskih razlogov, prekrškovnim organom in sodiščem pa njihovo presojo, ob tem je pa potrebno pri presoji posamezne prekrškovne zadeve upoštevati konkretna dejstva in okoliščine posameznega življenjskega primera.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da so

dejstva in okoliščine v obravnavani zadevi drugačna od tistih, ki jih je imelo pred očmi pri presoji v zadevi IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015. V zadevi IV Ips 9/2015 je bil samostojni podjetnik posameznik spoznan za odgovornega prekrška po 45. točki prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES), ker je njegov zaposleni voznik tovornega vozila na mejnem prehodu Gruškovje carinskemu organu prijavil, da določen avtomobil zapušča carinsko območje Evropske unije, čeprav tega avtomobila ni imel naloženega na prevoznem sredstvu. Na kraju prekrška je voznik prekrškovnemu organu povedal, da je listine slabo pogledal in ni opazil, da je cariniku predložil tudi listine za vozilo, ki je na CMR (mednarodni tovorni list za cestni transport) prečrtano ter da napako priznava in obžaluje. Do prekrška je torej prišlo zaradi trenutne nepazljivosti voznika, na katero samostojni podjetnik ni imel vpliva in je sam storil vse, kar je bil po predpisih dolžan storiti, da bi prekršek preprečil. V obravnavani zadevi pa iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila pravna oseba tista, ki je vozniku odredila prevoz blaga, ki je bilo pretežko in je zato skupna masa tovornega vozila presegla največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila, hkrati pa je obremenitev zadnje osi presegla dovoljeno osno obremenitev po določilih proizvajalca vozila. Očitno je torej, da pravna oseba, ki je sicer tekom postopka dokazala, da je svoje zaposlene seznanila z navodili v zvezi s tovorom, sama teh navodil ni spoštovala in se pri odreditvi prevoza tovora ni držala omejitev glede največje dovoljene skupne mase vozila in največje dovoljene osne obremenitve zadnje osi vozila po določilih proizvajalca vozila.

10Vr

hovna državna tožilka sicer pravilno ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni navedlo, katerega konkretnega ukrepa v okviru dolžnega nadzorstva pravna oseba ni izvršila in kateri predpis naj bi te ukrepe določal, vendar n

avedenih splošnih smernic, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015, ni mogoče razlagati tako, da bi se zato lahko pravna oseba razbremenila svoje odgovornosti za prekrška že s tem, da je izkazala, da je izpolnila svojo dolžnost seznanitve z navodili in pravili v zvezi s tovorom, kadar sama ne spoštuje teh navodil in pravil. Takšna razlaga bi bila nesmiselna in v popolnem nasprotju z namenom odgovornosti pravnih oseb za prekrške, ki je v tem, da pravne osebe skrbijo za to, da do kršitve predpisov, ki določajo prekrške, ne bi prišlo. Temu namenu služi tudi

materialnopravna dolžnost pravne osebe (pa tudi samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost), da osebe, ki so pooblaščene opravljati delo v njenem imenu, na njen račun, v njeno korist ali z njenimi sredstvi, bodisi seznani s pravnimi pravili ravnanja, ki veljajo v okviru njene dejavnosti, bodisi jim poda navodilo, kako morajo opraviti konkretno nalogo, da do prekrška ne bi prišlo. Ta dolžnost seznanitve pa primarno vsebuje obveznost pravne osebe, da tudi sama spoštuje ta pravila in navodila. Zato se pravna oseba v primeru, ko storilcu prekrška odredi ravnanje, ki je v nasprotju z njenimi navodili in pravili, zaradi česar pride do prekrška, ne more razbremeniti svoje odgovornosti za prekršek s tem, da izkaže, da je storilca prekrška seznanila s svojimi navodili in pravili, torej da je izpolnila dolžnost seznanitve.

11Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno presodilo, da se pravni osebi ni uspelo razbremeniti svoje odgovornosti za storjena prekrška.

C.

12Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovna državna tožilka, je zahtevo za varstvo

zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot

neutemeljeno zavrnilo.