VSRS Sklep I Ips 23794/2010-139

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Sodišče prve stopnje je K. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena in kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu za prvo dejanje določilo kazen tri mesece, za drugo pa eno leto zapora in mu nato izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ga oprostilo stroškov kazenskega postopka, ne pa tudi plačila sodne takse. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2Zagovorniki obsojenca zatrjujejo, da obsojencu sodba pritožbenega sodišča sploh še ni bila vročena v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in da je zato zahteva za varstvo zakonitosti pravočasna. Svojo trditev utemeljujejo z navajanjem, da vročilnice o vročitvi sodbe Višjega sodišča v Mariboru ni podpisal obsojenec, pa tudi ne njegova mati in sestra, kar naj bi bilo razvidno iz primerjave njihovih podpisov na listinah v spisu. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da je obsojenec pooblastil Odvetniško družbo Č. za zastopanje v tej zadevi 12. 9. 2014, naslednjega dne pa je bilo pooblastilo priporočeno po pošti poslano sodišču. Zagovorniki obsojenca so z vlogo z dne 11. 12. 2014, naslovljeno na Okrožno sodišče v Ljubljani, zahtevali vročitev sodbe Višjega sodišča v Mariboru, dne 9. 10. 2015 pa je E. P. iz odvetniške družbe pregledala spis in med drugimi listinami fotokopirala tudi sodbo Višjega sodišča v Mariboru. Zahtevo za varstvo zakonitosti so zagovorniki obsojenca vložili dne 15. 10. 2015.

3Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navajajo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovni državni tožilec na zatrjevanje vložnikov, da obsojencu ni bila vročena sodba Višjega sodišča v Mariboru in da je bila pri tem kršena določba četrtega odstavka 120. člena ZKP v zvezi z določbo prvega odstavka 119. člena ZKP ugotavlja, da ni bilo poseženo v katero izmed pravic obsojenca niti njegovega zagovornika, ki je vložil izredno pravno sredstvo. Ugotavlja, da že sama zahteva kaže, da se je obsojeni sistematično izogibal sprejemu sodbe sodišča druge stopnje, čeprav iz priložene vročilnice izhaja, da je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru obdolžencu vročena dne 7. 6. 2014. Trditve obsojenca, da vročilnice ni podpisal in hkrati zahteva oziroma očitek vlagatelja, da naj bi Vrhovno sodišče presodilo, da predložena primerjalna podpisa ne zadoščata za izkaz, da niti obsojeni niti njegova mati oziroma njegova sestra niso podpisali vročilnice in da naj zato sodišče pritegne izvedenca grafološke stroke, kaže zgolj na razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede pravilne vročitve. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vrhovni državni tožilec je nadalje v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena, saj glede vprašanj, ali se je obsojenec zavedal, da sta žarometa, ki ju je prodal, pridobljena s kaznivim dejanjem, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi pa vložnik prezre, da je bilo odrivanje policista povezano s hkratnim hitrim speljevanjem vozila in pobegom, kar prav tako pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Zagovorniki obsojenca v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajajo pri navedbah in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1

6Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca je bila vložena 15. 10. 2015, iz vročilnic v spisu pa je razvidno, da je bila sodba sodišča druge stopnje obsojencu vročena 7. junija 2014, njegovemu prejšnjemu zagovorniku S. B. pa 10. junija 2014. Vložnik v zahtevi zatrjuje, da sodba Višjega sodišča v Mariboru obsojencu sploh še ni bila vročena skladno z določbami ZKP, hkrati pa trdi „posledično je ta zahteva za varstvo zakonitosti pravočasna“. Iz teh dveh trditev bi sicer sledilo, da rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti niti še ni pričel teči. Bistvo vložnikovega zatrjevanja je, da sodba pritožbenega sodišča ni bila vročena niti obsojencu niti njegovi sestri ali materi, to pa utemeljuje s fotokopijami vročilnic, na katerih sta podpisa obsojenčeve matere in sestre in z zatrjevanjem, da se podpis na vročilnici z dne 7. 6. 2014 s podpisoma matere in sestre ne ujema, prav tako se ne ujema z obsojenčevim podpisom. Vložnik predlaga, naj se postavi izvedenec grafološke stroke, ki bi ugotovil, da podpis na vročilnici ni niti obsojenčev, niti materin, niti sestrin, nadalje predlaga, da se opravi poizvedbe, ali je obsojenčeva sestra N. G. meseca junija 2014 prebivala na naslovu ..., Ljubljana, oziroma naj se jo o tem zasliši.

7Predsednica sodišča prve stopnje je na zahtevo zagovornikov obsojenca z dne 12. 12. 2014 za vročitev sodbe pritožbenega sodišča odgovorila, da je bila ta sodba obsojencu vročena s tako imenovano nadomestno vročitvijo. Vročevalec je dne 6. 6. 2014 na naslovu ..., Ljubljana, ki ga je obsojenec sam navedel kot naslov, na katerega naj se mu pošilja sodna pisanja, pustil obvestilo o sodni pošiljki in dne 7. 6. 2014 sodno pisanje vročil. Na navedbe, da vročilnice obsojenec ni podpisal, je predsednica senata na podlagi pregleda spisa ugotovila, da so bila obsojencu sodna pisanja večkrat vročena po pooblaščenem vročevalcu, ki je ugotovil, da se obsojenec nahaja na naslovu ..., Ljubljana, kjer stanujeta tudi obsojenčeva mati in sestra, ki sta tudi že prejeli sodna pisanja, namenjena obsojencu. Predsednica senata ugotavlja, da je vročevalec v skladu z določbami ZKP sodbo pritožbenega sodišča vročil družinskemu članu.

8Vrhovno sodišče ocenjuje, da trditve vložnika, da mu sodba sodišča druge stopnje ni bila vročena v skladu z določbami ZKP, ne vzbujajo upoštevnega dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v tej zadevi sodba sodišča druge stopnje obsojencu vročena na način iz prvega odstavka 118. in prvega odstavka 119. člena ZKP, to je s tako imenovano nadomestno vročitvijo. Sodišče prve stopnje je zaradi težav z vročanjem sodnih pisanj obsojencu za vročanje angažiralo zasebnega detektiva, ki je v poročilu sodišču (list. št. 103) navedel, da so K. G. večkrat iskali na naslovu prijavljenega bivališča T., CSD Ljubljana in na območju Ljubljane, vendar ga niso uspeli najti. Na podlagi ugotovitve, da se občasno zadržuje pri sestri in materi na naslovu ..., Ljubljana, je vročevalec sodno pismo vročil njegovi sestri N. G., ki je povedala, da je z bratom dogovorjena, da zanj prevzame sodno pošiljko. Dne 13. 3. 2013 je obsojeni K. G. v kazenski pisarni Okrožnega sodišča v Ljubljani podal izjavo, da bo pošto dvigoval na naslovu ..., Ljubljana. Sodbo sodišča prve stopnje je na navedenem naslovu prevzela dne 2. 9. 2013, obsojenčeva mati M. G. Sodbo sodišča druge stopnje sta, kot je bilo že navedeno, prejela obsojenčev zagovornik odvetnik S. B. dne 6. 6. 2014, vročitev za obsojenca pa je izkazana z vročilnico, s katere je razvidno, da je vročevalec dne 6. 6. 2014 na naslovu ..., Ljubljana dne 6. 6. pustil sporočilo o pošiljki, naslednjega dne, dne 7. 6. 2014, pa je sodno pisanje vročil, kar izkazuje podpis na vročilnici, družinskemu članu.

9Ugotovitve sodišča prve stopnje kot navedene okoliščine, v katerih je bila vročena obsojencu sodba sodišča druge stopnje, ne dopuščata upoštevnega dvoma, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Na podlagi navedenega ni mogoče zaključevati drugega, kot da je sodbo Višjega sodišča v Mariboru prejel eden od družinskih članov, stanujočih na naslovu ..., Ljubljana, katerega je obsojenec izrecno navedel kot naslov, na katerega naj se pošilja sodna pisanja. Obsojenec preko svojih zagovornikov ne zatrjuje, da bi na navedenem naslovu bivale še druge osebe, ki z njim ne bi bile v družinsko sorodstveni povezavi, zato Vrhovno sodišče šteje, da je bila vročitev sodbe sodišča druge stopnje pravilno opravljena in je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pričel teči 11. junija 2014 in se je iztekel s potekom dne 11. septembra 2014. Vrhovno sodišče zato nadalje ugotavlja, da je zahteva zagovornika obsojenca vložena po izteku trimesečnega roka (tretji odstavek 421. člena ZKP), zato je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo, obsojenca pa na podlagi določb četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.