VSL sodba in sklep IV Cp 1086/2016

I. Pritožba se delno zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v II. točki izreka, kolikor je tožnici z njo naložena preživninska obveznost:

II. - za A. od 12. 12. 2014 dalje v višini 140,00 EUR;

III. - za B. od 12. 12. 2014 dalje v višini 130,00 EUR;

IV. - za C. od 12. 12. 2014 dalje v višini 120,00 EUR.

V. V preostalem se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nepotrjenem delu II. točke izreka, v IV. točki izreka pa v celoti razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

VI. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Oče in mati sta glede vzgoje in varstva dveh mladoletnih otrok sklenila sodno poravnavo, da bosta otroka v vzgoji in varstvu pri očetu, mati pa bo imela z otrokoma stike, ki sta jih natančno dogovorila. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo preživninskem zahtevku prvega toženca/očeta, in sicer je materi naložilo, da za otroke (poleg mladoletnih je njen otrok sedaj že polnoletni drugi toženec) plačuje preživnino, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, pri čemer bo pritožbeno sodišče vsebino naložene obveznosti predstavilo v nadaljevanju te obrazložitve. V presežku je tožnikov preživninski zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna v I. in III. točki izreka. Prav tako je prvostopenjska sodba pravnomočna v II. izreka v obsegu, ki ga pritožnica ne izpodbija, to je njena preživninska obveznost od 12. 12. 2014 dalje, in sicer za A. in B. po 100,00 EUR na mesec, za C. pa 20,00 EUR mesečno.

3Odločitev prvostopenjskega sodišča pravočasno izpodbija tožnica/mati, ki navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj ji ponovno nalaga plačilo preživnine, ki jo je že plačala. Taka sodba ni izvršljiva, je nejasna in bi najkasneje v izvršilnem postopku prišlo do spora. Iz sodbe ni jasno, kaj pomeni, da mora tožnica plačati „razliko še odplačane in določene preživnine“. Predlaga, da višje sodišče to kršitev samo odpravi, saj ni podlage za ponovno odločanje o preživnini.

4Nadalje navaja, da ji je sodišče naložilo preživnino od 18. 9. 2013, ko je toženec vložil nasprotno tožbo, kar pa ni res, ker jo je vložil 23. 9. 2013, pa tudi sicer je tožnica živela skupaj s tožencem in otroki do 24. 9. 2014, ko se je zaradi nasilja toženca odselila v varno hišo. Vse obdobje sodnega postopka je skrbela za družino, za otroke, za stanovanje, plačevala stroške, kar vse je tudi specificirala v vlogi 6. 11. 2015, zato ni res, kar ji očita sodišče, ono pa se o njenih trditvah sploh ne izreče. Svojo preživninsko obveznost do 24. 9. 2014 je v celoti izpolnila. Ker je od 24. 9. do 11. 12. 2014 za B. skrbela sama, toženec pa za sinova sam, je njena preživninska obveznost lahko nastala šele 12. 12. 2014, ko je on prevzel skrb za vse otroke.

5Ne strinja se z višino prisojene preživnine, saj sodišče ni upoštevalo njenih zmožnosti na dan izdaje sodbe, temveč na presečni dan 12. 12. 2014. Primerjava dohodkov preživninskih zavezancev pokaže, da ima sama 56 – 58 % toženčevega dohodka. Drugega dohodka kot osebnega ne prejema, poleg tega so se bistveno spremenile njene bivanjske razmere, saj živi v X in 50 km od službe, kamor se vozi. Prevoznih stroškov sodišče ne bi smelo upoštevati kot dohodek. V Y. nima dohodkov od premoženja, saj stare stavbe ni mogoče oddati v najem, sama pa tam tudi ne bi mogla živeti, ker je to oddaljeno 130 km od službe. Nepremičnina vrednosti nima, prodati pa je ne more, ker je solastnica. Sodišče ji pavšalno znižuje stroške za 200,00 EUR in pristransko zaključuje, da v X ne živi sama. Navaja, da je predložila originalno najemno pogodbo, nato pa še izjavo najemodajalca. Sodišče tudi ni pojasnilo, v čem so stroški za prehrano pretirani. V primerjavi s tožencem je v slabšem položaju. Navaja še, da otroci nimajo več prostočasnih dejavnosti, C. nima več naročenih računalniških novic in e-šole, sodišče pa je hkrati upoštevalo stroške pri kulturnih in športnih dejavnostih ter še pri opremi za prosti čas.

6Predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sodbe tako spremeni, da ji naloži plačilo preživnine od 12. 12. 2014, in sicer za A. in B. po 100,00 EUR, za C. pa 20,00 EUR mesečno.

7Toženca sta na pritožbo pravočasno odgovorila. Kot bistveno navajata, da sta nasprotno tožbo vložila priporočeno po pošti 18. 9. 2013. Tožnica in prvi toženec nista skupaj živela že od začetka leta 2013, kar potrjuje njena tožba. Navaja, da je tožnica odtlej prispevala 300,00 EUR mesečno, od 25. 9. 2014 dalje samo še 202,00 EUR mesečno, od 12. 12. 2014 pa ničesar več. Svoje obveznosti do tedaj torej vsekakor ni izpolnila. Prvi toženec je plačeval večji del bremena, vodil gospodinjstvo, hodil na govorilne ure itd. Stroške, ki jih je tožnica navedla v svoji vlogi, je toženec konkretizirano prerekal. V stanovanju v X tožnica živi z novim partnerjem D. D. Tožnica kljub večkratnim pozivom sodišča ni predložila originala najemne pogodbe. Sodišče ji prevoznih stroškov ni upoštevalo kot dohodek. Vikend v Y. je dodatno premoženje, lahko bi ga oddajala, kot oddaja vinograd. Hiša je primerna za bivanje, saj so tja hodili na počitnice, tja tožnica s partnerjem in hčerko še vedno zahaja. Predlagana preživnina je 390,00 EUR, kar je 38 % odstotkov tožničinega dohodka, zato je preživnina prenizka, vendar je prvi toženec želel postopek čim prej zaključiti. Navedbe v zvezi z manjšimi stroški otrok so neutemeljene. Predlagata zavrnitev pritožbe.

8Pritožba je delno utemeljena.

9Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). ZZZDR v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev. Prav to skuša izkazati pritožnica.

10Na tem mestu pritožbeno sodišče predstavlja specifično problematiko obravnavane zadeve, ki je terjala ločeno datumsko zamejitev preživninskega bremena za posameznega od otrok ter tudi različno višino preživninskega bremena za posameznega otroka v posameznem obdobju. To vse je zaznalo in skušalo upoštevalo že sodišče prve stopnje, a je ob tem (žal) zagrešilo vrsto absolutno bistvenih kršitev.

11Tožnica in prvi toženec imata ti tri skupne otroke: leta 2005 rojeno B., leta 1999 rojenega A. in leta 1996 rojenega C., ki je tekom postopka (...) postal polnoleten.

12Tožnica je tožbo vložila 16. 2. 2013 (list. št. 1), toženec pa naj bi nasprotno tožbo, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe,(1) vložil 23. 9. 2013.(2) Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica dolžna preživnino plačevati od dne vložitve nasprotne tožbe,(3) v izreku sodbe pa jo naloži od 18. 9. 2013 dalje.(4) Pritožnica ima prav, da gre v tem delu za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je o preživninski obveznosti tožnice odločalo od dne vložitve nasprotne tožbe (kdaj točno je to bilo, bo moralo sodišče prve stopnje še raziskati). Neutemeljena je pritožbena navedba, da o preživninskem bremenu tožnice ni mogoče odločati pred 25. 9. 2014, ko se je tožnica z B. odselila v varno hišo. Prvi toženec lahko (in to je tudi storil) preživnino od tožnice terja od vložitve nasprotne tožbe dalje, tožnica pa lahko ugovarja (in to je tudi storila), da je poravnala svoje preživninsko breme za obdobje od vložitve nasprotne tožbe do dejanske izselitve iz dotedanjega skupnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe ugotavljalo, koliko je posamezni preživninski zavezanec v tem obdobju prispeval k preživljanju skupnih otrok. Ob tem je ravnalo pravilno, ko je (v izreku sodbe) najprej določilo višino preživninske obveznosti, nato pa jo za kritično obdobje zmanjšalo. Vendar je v tem delu izrek oblikovalo tako, da je nerazumljiv, saj ni jasno, ali mora tožnica v tem obdobju plačati še (npr. za A., prvi odstavek II. točke izreka) 70,00 EUR, ker to predstavlja „razliko odplačane in določene preživnine“, ali pa je to tisti znesek, ki ga je tožnica že plačala in mora plačati še razliko do določene preživnine (v A. primeru torej 170,00 – 70,00 EUR = 100,00 EUR?). Enaka nerazumljivost je podana tudi v drugem (za B.) in tretjem (za C.) odstavku II. točke izreka. Pritožnica utemeljeno opozarja, da besedica „še“ lahko pomeni tudi dodatno preživninsko obveznost. Tudi v tem obsegu je torej podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je obdobje, pri katerem je potreben poračun, kot izhaja iz izreka, v razlogih sodbe zaenkrat logično utemeljeno pri C.(domnevni datum vložitve nasprotne tožbe do dne, ko je postal polnoleten) in pri B. (domnevni datum vložitve nasprotne tožbe do dne, ko se je z mamo odselila v varno hišo), ne pa tudi pri A. Pri njem je začetek obdobja enak kot pri sorojencih (domnevni datum vložitve nasprotne tožbe), kot datum zaključka pa je sodišče prve stopnje določen 11. 12. 2014, pri čemer iz razlogov sodbe sicer izhaja, da se je tožnica 25. 9. 2014 odselila samo z B., A. pa je ostal pri očetu. Razlogov za določitev zaključka obdobja na dan 11. 12. 2014 v izpodbijani sodbi ni (nadaljnja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

15Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče izluščiti, da je sodišče prve stopnje sledilo tožnici, da njene preživninske zmožnosti niso bile ves čas enake, in sicer so bile sprva višje, nato pa nižje. Če je pri B. iz izreka in obrazložitve mogoče razbrati logiko sodišča (150,00 EUR od nasprotne tožbe do dne, ko sta se odselili, nato pa 130,00 EUR od 1. 1. 2015, ker se je hčerka 12. 12. 2014 na podlagi začasne odredbe vrnila k očetu, mamine preživninske obveznosti pa so bile v letu 2015 nižje kot v letu 2014 in 2013), tega pri A. in B. ni mogoče. Prvostopenjsko sodišče je v izreku višjo preživnino za fanta določilo do 31. 8. 2014, nižjo pa od 1. 9. 2014, zakaj tako, pa iz razlogov sodbe ne izhaja (ponovna kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Isti datumi so brez sleherne utemeljitve navedeni v 21. točki obrazložitve. Zakaj višino preživnine spremeniti sredi leta, pri čemer je sodišče za oba preživninska zavezanca ugotavljalo dohodke po posameznih letih, ni jasno. Morda, ker je A. prejemal štipendijo,(5) vendar pritožbeno sodišče ne more in ne sme ugibati. Pravno odločilna dejstva, ki utemeljuje odločitev, vsebovano v izreku, morajo biti jasno preverljiva, v obravnavani zadevi pa niso.

16Pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da je za vse tri otroke pripravljena plačevati preživnino od 12. 12. 2014 dalje (to je datum, ko sta pravdni stranki sklenili začasni dogovor, da bodo otroci v vzgoji in varstvu pri očetu). Pritožbeno sodišče je zato v nadaljevanju presojalo utemeljenost njene pritožbe glede višine preživnine od 12. 12. 2014, saj je za A. in B. pripravljena plačevati (le) po 100,00 EUR mesečno, za C. pa 20,00 EUR.

17Sodišče prve stopnje je potrebe otrok ocenilo na 436,65 EUR (C.), 458,40 EUR (A.) in 404,65 EUR (B.). Tožnica jih pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano prerekala, sodišče prve stopnje pa je natančen izračun prvega toženca povzelo v 14. točki obrazložitve sodbe. Pritožnica graja le dve ugotovitvi. Prvič: da otroci nimajo več prostočasnih aktivnosti, zato jim teh potreb ni mogoče priznati. Ker pritožnica teh navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, za pritožbene pa ne ponudi nobenega dokaza, jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Drugič pa očita, da je sodišče te stroške upoštevalo dvakrat – enkrat v rubriki „stroški kulturnih in športnih dejavnosti“, drugič v „oprema za prosti čas“. Že bežna primerjava postavk pokaže, da ne gre za iste stroške, zato pritožnica s pavšalno pritožbeno v tej smeri ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju zato izhajalo iz zgoraj ugotovljenih potreb otrok.

18Skupno preživninsko breme tožnice in prvega toženca tako znaša 1.300,00 EUR, tožnici pa je sodišče prve stopnje naložilo plačevanje 390,00 EUR, kar je natančno 30 %. To pomeni, da prvi toženec, ki so mu otroci zaupani v vzgojo in varstvo, tožnica pa ima z njimi stike, krije bistveni del preživninskega bremena – 70 %. Nesporno je, da so njegovi dohodki višji, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoli 1.500,00 EUR. Izhajajoč iz porazdelitve preživninskega bremena 30 % / 70 % in dohodkov toženca, slednjemu za lastno preživljanje ostane približno 600,00 EUR mesečno. Prav toliko pa ostane tožnici, ko plača svojo preživninsko obveznost. Od leta 2015 namreč prejema plačo v višini 840,00 – 880,00 EUR ter potne stroške v med 100,00 in 200,00 EUR, skupaj torej približno 1000,00 EUR mesečno. Ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo potnih stroškov, ki jih prejme tožnica. Treba je upoštevati vse dohodke in vse odhodke posameznega preživninskega zavezanca (z enakimi merili za oba), kar omogoča primerjavo med njima, in to je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tožnica vsako leto prejme tudi regres, ta je bil v letu 2015 v višini 581,28 EUR ali približno 50,00 EUR mesečno, kar je znesek, ki ga tožnica plačuje po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Porazdelitev preživninskega bremena, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna, pravična in realna.

19Pritožbena navedba, da je pritožnica predložila original najemne pogodbe, je izmišljena. Predložila je dve fotokopiji, originala pa kljub večkratnemu pozivu sodišča ne, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na 215. člen v zvezi z 8. členom ZPP. Očitek o pomanjkanju razlogov je neutemeljen, saj jih je sodišče zapisalo v 20. točki svoje obrazložitve (12. stran zgoraj). Tožničino ravnanje, da ni predložila listine, ima svoje procesne posledice (peti odstavek 227. člena ZPP), zato je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da v stanovanju ne živi sama ter najemnine in stroškov ne plačuje sama, pravilna in prepričljiva.

20Dejstvo je, da ima tožnica vikend v Y. Tega ne prereka. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da je v njem mogoče bivati in da tožnica z novim partnerjem in hčerko tam preživlja vikende in počitnice. Ali ji ta prinaša kak dohodek, ni pravno odločilno, ker iz razlogov izpodbijane sodbe ni razbrati, da bi sodišče to upoštevalo kot bistveno okoliščino pri določanju višine njene preživninske obveznosti. Povedano drugače: tožnica že na podlagi osebnega dohodka zmore nositi preživninsko breme, ki ji ga je naložilo sodišče.

21Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica dolžna za svoje tri otroke od 12. 12. 2014 dalje plačevati: za A. 140,00 EUR, za B. 130,00 EUR in za C. 120,00 EUR, zato je v tem delu zavrnilo njeno pritožbo in sodbo v tem obsegu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. V preostalem je zaradi podanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka pritožbi ugodilo in sodbo po prvem odstavku 354. člena ZPP razveljavilo.

22V nadaljevanju sojenja bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o tožničini obveznosti plačila preživnine za čas od dne vložitve nasprotne tožbe do 12. 12. 2014, in sicer za posameznega od otrok posebej.

23Najprej bo moralo sodišče prve stopnje raziskati, kdaj je bila vložena nasprotna tožba in ali je toženčev tožbeni zahtevek skladen z dejanskim dnem vložitve nasprotne tožbe. Ta datum bo dan začetka tožničine preživninske obveznosti.

24Nadalje bo moralo za vsakega od otrok določiti končni datum. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da je tožbeni zahtevek glede B. za obdobje od 25. 9. do 31. 12. 2014 že pravnomočno zavrnjen, zato bo tožničina preživninska obveznost zanjo lahko najdlje do 24. 9. 2014. Pri A. bo končni datum 11. 12. 2014, pri C. pa ločeno za obdobje do polnoletnosti in po njej (kar je sicer sodišče prve stopnje pravilno že storilo v tretjem in četrtem odstavku II. točke izreka ob tokratnem sojenju). Nato bo moralo sodišče prve stopnje znova navesti razloge o potrebah otrok in zmožnosti staršev v tem obdobju ter določiti preživninsko obveznost, nadalje pa ugotoviti, koliko je mama k preživljanju otrok že prispevala in njeno preživninsko obveznost zmanjšati tako, da bo izrek razumljiv, jasen in izvršljiv.

-------------

Op. št. (1): Prvi stavek 2. točke obrazložitve.

Op. št. (2): Iz dohodnega žiga na nasprotni tožbi (list. št. 1 nasprotne tožbe, list. št. 65 a osnovnega spisa) res izhaja datum 23. 9. 2013, ki je lahko tudi datum, kot opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, ko je nasprotna tožba prispela na sodišče. Ovojnica k sodnemu pisanju ni speta, kar je kršitev Sodnega reda. Primerjaj sklep VS RS II Ips 175/2006 z dne 13. 3. 2008.

Op. št. (3): Peta vrstica 20. točke obrazložitve.

Op. št. (4): Glej druge vrstice prvega, drugega in tretjega odstavka II. točke izreka izpodbijane sodbe.

Op. št. (5): To sodišče prve stopnje navrže sredi 21. točke obrazložitve, ne da bi pojasnilo, kakšna je bila višina te štipendije, o C. pa molči, čeprav tudi za znižanje njegove preživnine uporabi isti datum – 1. 9. 2014.