VSL sklep I Cp 51/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki povračilo 27.000,00 EUR s pripadki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Z neupoštevanjem navedb pritožnikov je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave, 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točko. V odgovoru na tožbo je tožena stranka opozorila, da iz obrazložitve odločbe Geodetske uprave RS z dne 22. 4. 2013 izhaja, da je bil 4. 3. 2011 oddan elaborat parcelacije parcele 355/42 in ostalih navedenih postopkov, kar je izdelalo podjetje G. d. o. o. . S tem je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. člena prodajne pogodbe, in sicer, da do 15. 12. 2011 opravi parcelacijo s predajo potrjenega elaborata na GURS. Sodišče pa o tem nima razlogov. Enako velja za trditve tožene stranke, da je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor, da se izveden tudi postopek evidentiranja urejene meje parc. št. 1 s sosednjo parcelo in izravnava dela parcele 1 s sosednjo parcelo 2. Gre za vprašanje, kdo je za zamudo odgovoren. O tem sodišče nima razlogov. Sodišče v točki 12. obrazložitve navede, da so navedbe obeh pritožnikov v postopku ureditve in izravnave meje brez pomena, ker je bil predmet pogodbene obveznosti samo postopek parcelacije. Tak zaključek je zmoten. Tožena stranka je trdila, da je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve. Ko sta tožnici postali lastnici parcele 2, 22. 11. 2010, sta kot lastnici postali upravičeni in zavezani sodelovati v postopkih v zvezi s to parcelo in podati soglasje za ureditev meje med parcelama ter soglasje za izravnavo dela parcele 1 s sosednjo parcelo 2. Torej le z njunim soglasjem se je lahko izvedla parcelacija 1. Pritožnika nista bila več zavezana, saj je prišlo do nemožnosti izpolnitve, zaradi okoliščin, zaradi katerih ne odgovarjata. Ni sporno med strankama, da so potekali dogovori o evidentiranju meje in izravnavi dela meje. To sta delno priznala tudi tožnica in tožnik v zaslišanju. Ni sporno, da sta tožnika podala soglasje za evidentiranje meje, nista pa dala soglasje za izravnavo dela parcele 1 s sosednjo parcelo 2. Ob tem je tožnik na vprašanje, zakaj ni dal soglasja za izravnavo meje, odgovoril, ker ni bilo pisnega dogovora o tem; tožnica pa je izpovedala, da ji je bilo ob nakupu vseeno, tri leta kasneje, ko so podali izjavo in so imeli možnost, da del zemljišča, ki je predmet izravnave obdržijo, odločili, da ga obdržijo. Pritožba se sprašuje o verodostojnosti izpovedb. Jasno je, da so med strankami potekali ustni dogovori. To potrjuje dejstvo, da sta pritožnika na podlagi ustnega dogovora v poletju 2011 odstopila na razpolago 10 m2 zemljišča 1, ki sta ga tožnika potrebovala za adaptacijo svojega zapisnika. Sodba nima razlogov o vsebini ustnega dogovarjanja med pravdnima strankama. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zavrnilo predloge za zaslišanje C. B. in G. V. in je s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 239. člena ZPP. Ta dva bi povedala o delu geodeta, o poteku postopka parcelacije ter o tem, kaj je bilo dogovorjeno med pravdnimi strankami glede postopkov parcelacije. Sodišče pa se opre le na listine. Priči pa bi vedeli povedati, kaj se je dogajalo na kraju samem ob opravi naroka na terenu. Pritožba trdi, da je bilo ravnanje tožnikov nedopustno in je povzročalo pritožnikoma škodo. V točki 16 obrazložitve sodišče piše, da je za pogodbeno kazen kriva pasivnost obeh pritožnikov. Sodišče pa ravnanje tožeče stranke ni upoštevalo ob vseh relevantnih okoliščinah. Tožnica je izpovedala, da takoj, ko jo je tožnik poklical in ko je prejela dopis februarja 2011, je odreagirala in poklicala geodeta, ki je oddal elaborat 4. 3. 2011. V poletju 2011 sta pritožnika dala tožeči stranki na razpolago del svojega zemljišča. Ves ta čas tožeča stranka ni omenila, da bi bil z izdelavo elaborata kakšen zaplet in da imata zato namen uveljavljati pogodbeno kazen. Vse do 27. 8. 2012 tega nista vedela. Geodet B.C. je povedal, da bo elaborat izpopolnil, vendar manjka podpis obeh tožencev, ki ga nočeta podpisati. Zato bi bilo treba geodete zaslišati. Pritožnika uveljavljata nesorazmernost pogodbene kazni po 252. členu OZ. Vrednost nepremičnine 1 je določena na 2.400,00 EUR, pogodbena kazen pa bi bila 27.000,00 EUR. To je nesorazmerno, nedopustno in nepošteno. Pritožnika dodajata, da sta tožnika ves čas zemljišče uporabljala nemoteno in nista imela nobene škode. Sodba na to ne odgovarja. Sodišče je zmotno ugotovilo namen pogodbene kazni. Res gre za utrditev spoštovanja pogodbe, vendar ni namen kaznovati dolžnika, ampak olajšati upnikov položaj, da se doseže pogodbeni namen. Primerna višina pogodbene kazni, ki po eni strani varuje morebitno odškodninsko terjatev v pogodbi zveste stranke, v primeru, ko nasprotna stranka krši pogodbo. Obenem pa sili stranko k upoštevanju pogodbe. Tožnika pa nista utrpela nobene škode. Višina škode je pomembno merilo za presojo nesorazmernosti višine pogodbene kazni. Treba je tudi upoštevati stopnjo krivde obeh pritožnikov. Sodišče pravilno ugotavlja, da se je pritožnica angažirala takoj po sklenitvi pogodbe in 3. 11. 2010 najela družbo G. d. o. o. Narok je bil izpeljan 14. 12. 2010. Elaborat je bil oddan kasneje. Pritožnica je menila, da je zadeva zaključena. Šele po dopisu v avgustu 2012 je poklicala geodeta in ugotovila, da je zadeva zaostala iz razloga na strani tožnikov. Pritožnica ni bila pasivna. Sodba I Cp 3326/2011, ki jo citira sodišče, je osamljen primer sodne odločbe.

3Na vročena pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Sodišče je ugotovilo, da elaborat, kot je bil določen s pogodbo, ni bil potrjen in tudi ni bil vročen Geodetski upravi. Sodišče se je opredelilo, da izravnava meje ni bila dogovorjena in ni bilo tako zapisano. Sodišče je ugotovilo, da ni dokazov o dogovoru. Tožnika sta korektno sodelovala v postopku in podpisala vse, k čemur sta bila pozvana. Geodetsko podjetje je izbrala tožena stranka. Predlog za parcelacijo lahko poda samo lastnik in to sta bila toženca vse do 2013. Sprememba lastništva je lahko pomembna samo pri izravnavi meje, saj sta takrat že parcelo pridobila tožnika. Vendar izravnava meje ni bila odločilna, kot je ugotovilo sodišče. Zaslišanje geodetov ni bilo potrebno. Druga toženka je javila, da so se stranke pri notarju pogovarjale o izravnavi meje, vendar ni potrdila, da so se strinjale. Toženca nista na zadnjem naroku opozorila po 256.a členu ZPP, da vztrajata pri zaslišanju prič. Tožnika nista ravnala z namenom povzročati škode tožencem. Ali sta tožnika utrpela škodo, v tej zadevi ni pomembno pri odločanju pogodbene kazni. Pogodbena kazen je določena zato, da se o vprašanju škode ne razpravlja. Zato ni podana bistvena kršitev določb ZPP, če se sodišče o tem ni opredelilo. Pritožnika sta kupovala nepremičnino v vrednosti 270.000,00 EUR in v primeru neizpolnitve s strani tožencev je grozila izguba vrednosti te nepremičnine. Opozarjata, da sta upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je štelo, da je za zamudo oziroma neizpolnitev obveznosti izključno kriva tožena stran, in ker pogodbena kazen 27.000,00 EUR ni pretirana in nesorazmerna. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v pogodbi bilo dogovorjeno, da za postopek parcelacije parcele 3 poskrbi tožena stranka. Vendar se je tožena stranka v pravdi branila in v pritožbi še ponavlja trditve o tem, da je parcelacija te parcele bila odvisna tudi od ravnanja tožeče stranke, ki je pri sosednji parceli, to je številka 2. Pritožnika trdita, da je tožeča stranka že po podpisu pogodbe v obliki notarskega zapisa postala lastnica te parcele in sta se vpisala v zemljiško knjigo. Pritožnika trdita, da je bil predpogoj za parcelacijo prej parcele 1 (nato št. X) in da tožnika nista zadosti sodelovala. Tožena stranka je v pravdi tudi trdila, da sta tožnika takoj dobila v posest sedanjo parcelo 3, da sta jo uživala in da med strankami ni bilo spora o ničemer. Pritožnika še trdita, da so v vmesnem času tožeči stranki odstopili nekaj metrov svojega zemljišča, kar kaže na to, da so bili odnosi dobri in da so pravdne stranke sodelovale. Predlagala sta kot dokaz zaslišanje geodetov, ki naj bi povedala, da so se dogovarjali, da je prišlo do spremembe zapisanega dogovora tako, da ni bilo treba naročiti samo parcelacije prejšnje parcele 1, ampak tudi ureditev meje, izravnavo in da je nato tožena stranka to naročila. Sodišče prve stopnje je štelo, da to ni pomembno, ker to ni bil predmet pisnega dogovora. Tožnika sta podala soglasje za evidentiranje meje, nista pa podala soglasja za izravnavo dela parcele št. 1 s sosednjo parcelo št. 2. Ni prezreti dejstva, da je bila parcela 2 že last tožeče stranke in ne več tožene stranke.

6Zato pritožbeno sodišče še ne more pritrditi sodišču prve stopnje, da eventualni dogovori glede izravnave dela parcele 1 s 2, niso pomembni, ker jih ni v pogodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi zaslišanje prič, katere predlagata pritožnika, to je B. C. in V. G., lahko imelo vpliv na pravno odločilna dejstva. Pritožnika namreč ves čas pravde zatrjujeta, da je prišlo do takšnega dogovarjanja med pravdnima strankama, da sta utemeljeno menila, da nista prišla v zamudo oziroma da je bil z njune strani dogovor izpolnjen, ko je oddan elaborat parcelacije parcele št. 1, to je 4. 3. 2011. Kdo je zakrivil zamudo oziroma ali je tudi upnik pripomogel, da je prišlo do dolžnikove zamude, še ni zadosti ugotovljeno. Zato naj sodišče prve stopnje zasliši obe predlagani priči, kaj sta se pravdni stranki dogovarjali oziroma ali je bil za parcelacijo potreben tudi postopek evidentiranja parcele št. 1 s sosednjo parcelo 2 in je zato bila potrebna tudi izravnava parcele 1 s parcelo 2.

7Tožena stranka v pravdi tudi ugovarja, da so podani pogoji za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu OZ, ker je bila parcela vredna 2.400,00 EUR, pogodbena kazen pa dogovorjena za 27.000,00. Tožena stranka je tudi trdila, da tožeča stranka ni utrpela zaradi neizpolnitve parcelacije nobene škode, ker je imela parcelo ves čas v uporabi. Sodišče prve stopnje se je na ta ugovor tožene stranke odzvalo z obrazložitvijo v točki 15 obrazložitve. Ugotovilo je, da je dogovorjena pogodbena kazen 50,00 EUR za vsak dan zamude, kar predstavlja 2 % od vrednosti 2.400,00 EUR; zgornja meja 27.000,00 EUR pa v korist tožencem. Sodišče je še menilo, da gre za avtonomijo pravdnih strank, da ustreza okoliščinam pravnega posla, saj je bilo treba upoštevati celotni posel, ne samo vrednost nove parcele 3. Sodišče je ugotovilo, da je namen pogodbene kazni tudi spodbujanje strank k pravilni izpolnitvi obveznosti in je torej ugovor nesorazmernosti pogodbene stranke zavrnilo.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ugovarjala nesorazmernost pogodbene kazni 27.000,00 EUR. Po 247. členu OZ v povezavi z 248. členom OZ pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za 50,00 EUR na dan zamude, vendar ne več kot 27.000,00 EUR. To pomeni, da je bil dogovor tudi v skupni maksimalni višini oziroma 27.000,00 EUR in da lahko stranka ugovarja tej vrednosti. Če je vrednost 50,00 EUR na dan primerna, ker je predstavljala 2 % vrednosti parcele, je treba presojati tudi skupno zgornjo mejo pogodbene kazni oziroma 27.000,00 EUR. V dosedanji sodni praksi so bili le primeri, ko je pogodbena kazen bila enaka vrednosti pogodbene izpolnitve, ne pa „desetkratnik“ vrednosti izpolnitve.(1) Vendar je treba določbo 248. člena OZ razlagati skupaj s pogodbeno določitvijo višine pogodbene kazni. Pri tem pa je tudi pomembno ali je tožeči stranki zaradi neizpolnitve tožene stranke nastala škoda. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni utrpela škode. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more prvič ugotavljati dejstev o tem, kaj je novonastala parcela predstavljala v naravi oziroma kakšen pomen ima nova parcela 3 za tožeči stranki. Če je pomen izredno velik, je tako treba presojati pogodbeno kazen.

9Tako se izkaže, da pritožnika utemeljeno opozarjata, da je za pravilno uporabo materialnega prava ostalo dejansko stanje neugotovljeno (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje zasliši oba geodeta in ugotovi ali je bila tudi za parcelacijo parcele št. 1, tudi evidentiranje meje in (ali) izravnava dela meje. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za zamudo kriva tožena stranka, naj tudi odgovori na ugovor tožene stranke o nesorazmernosti pogodbene kazni. Pri tem naj odgovori tudi na zatrjevanje, da tožeča stranka ni imela škode, ker je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti.

10Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSL I Cp 3520/2010.