VSL sodba VII Kp 3211/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR ter potrebne izdatke in nagrado zagovornikov obdolženih kot stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolžena A. A. in B. B. iz razloga po 3. točki 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve avtorski sorodnih pravic po prvem odstavku 149. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Oškodovancu kot tožilcu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2Zoper sodbo so se zaradi bistvenih kršitev določb „pravdnega“ postopka, zmotne uporabe „materialnega prava“ ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženca spozna za kriva očitanega kaznivega dejanja, oz. podredno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Zagovorniki obdolžencev predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožniki so predlagali navzočnost na seji pritožbenega senata. Ker je izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje izdalo po skrajšanem postopku, senat pritožbenega sodišča pa je ocenil, da navzočnost strank za razjasnitev stvari ni potrebna, jih o svoji seji ni obvestil (445. člen ZKP).

6Sodišče prve stopnje je glede na vsebino izvedenih dokazov pravilno presodilo, da ni dokazana kazenskopravna višina tržne cene video posnetka „Odziv C. C. na ponoven poizkus diskreditacije – 2. del“, oz. niti, da je ta sploh imel kakšno tržno ceno. V dokaznem postopku je zaslišalo V. V. in D. D., ki sta vedela povedati o stroških in namenu priprave tega posnetka, poleg računa št. 25-11/2010 z dne 23. 4. 2010 je prebralo še račune, ponudbe in konto kartice v prilogah A 25 do A 64 ter podatke o prihodkih in številu objavljenih člankov D. d. d. (v nadaljevanju: D.). O prihodkih D. iz oglaševanja in o trženju posnetka pa zaslišalo še K. K., E. E. in F. F. ter novinarja T. T. in Z. Z., s tem pa za dokazovanje zakonskega znaka tržne cene izvedlo vse potrebne dokaze. Pritožbeno sodišče zato po presoji razlogov izpodbijane sodbe, vsebine gradiva spisa in pritožbenih navedb v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tržne cene obravnavanega avdiovizualnega dela ni mogoče ugotoviti.

7Tržno ceno obravnavanega video posnetka je subsidiarni tožilec v obtožnem predlogu obrazložil z dvema pristopoma k izračunu njene višine. Sodišče prve stopnje ju je primerjalo in preizkusilo ter s prepričljivimi argumenti zavrnilo. Na eni strani naj bi namreč z očitanim kaznivim dejanjem C. C. nastala škoda v višini 16.200,00 EUR, v obrazložitvi se subsidiarni tožilec sklicuje na tretji odstavek 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Dodatno obtožni predlog zatrjuje, da je D. zaradi povečane vrednosti oglasnega prostora na dan objave obravnavanega video posnetka zaslužil 16.400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v točkah 34 do 37 z natančno analizo podatkov o prihodkih D. iz spletnega oglaševanja v aprilu 2010 in števila tega meseca objavljenih člankov izračunalo, da bi po logiki iz obtožnega predloga D. za sporni članek obdolženega A. A. dne 21. 4. 2010 zaslužil zgolj 5,56 EUR, medtem ko podatek o obiskanosti posameznega na spletu objavljenega članka ne obstaja. Pritožba v tem delu zatrjuje pravno irelevantnost zagovora obdolžencev, da D. z oglaševanjem ni nič zaslužil, s tem pa pravzaprav zanika utemeljenost (svoje) obrazložitve obtožnega predloga, da je D. „tega dne s prodajo oglasnega prostora in spremljajočih videovsebin zaslužil 16.400,00 EUR“. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča tudi glede zaključka, da subsidiarni tožilec tržne cene video posnetka ni uspel dokazati niti z drugim pristopom, ki temelji na tretjem odstavku 168. člena ZASP. Kakor izhaja tudi iz razlage sodišča prve stopnje, ta določba glede na pravni temelj razlikuje med institutoma odškodnine za s kršitvijo avtorske pravice povzročeno škodo in t.i. civilno kaznijo, in prepoveduje njuno kumulacijo. Subsidiarni tožilec je trdil, da mu je zaradi očitanega dejanja nastala škoda v višini 16.200,00 EUR, ki pa ustreza t.i. civilni kazni po prej citirani določbi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne obrazložitev obtožnega predloga niti vsebina izvedenih dokazov ni pojasnila, kaj konkretno pomeni zatrjevanih 16.200,00 EUR škode, seveda glede na zgoraj predstavljena razmerja med civilno kaznijo, odškodnino za škodo in običajnim nadomestilom za zakonito uporabo video dela te vrste.

8Pritožba ponavlja stališče subsidiarnega tožilca, da je tržna cena obravnavanega posnetka primerljiva ravno z „vrednostjo avtorskega dela“ v smislu tretjega odstavka 168. člena ZASP, odločilni dokaz pa račun št. 25-11/2010 z dne 23. 4. 2010 in za 16.200,00 EUR. Toda prvo sodišče je argumentirano obrazložilo, zakaj je ravno nerazjasnjenost vprašanja, ali v opisu kaznivega dejanja zatrjevanih 16.200,00 EUR zaslužka D. oz. v isti višine povzročene škode C. C., logično predstavlja tudi vrednost video posnetka in s tem tržno ceno iz prvega odstavka 149. člena KZ-1, tolikšna, da ni mogoče niti posredno ugotavljanje tržne cene. Drži, da je z računom z dne 23. 4. 2010 subsidirani tožilec D. sporočil, na kakšno vrednost ocenjuje svoje avdiovizualno delo, vendar pritožba nima prav, da bo že subjektivna ocena avtorja določala tudi tržno ceno tega videa. Slednje v nasprotju s stališčem pritožnikov ne izhaja niti iz 22. člena (prav: 21. člena) ZASP, saj ta določa „le“ nujnost avtorjevega dovoljenja ali prenosa pravic pri izkoriščanju njegovega dela. Kako se pri srečanju ponudbe in povpraševanja dejansko oblikuje tržna cena, je sodišče prve stopnje jasno utemeljilo v točki 39, in pritožbeno sodišče se strinja, da je pri tem odločilnega pomena ravno pripravljenost zainteresiranega kupca avtorsko delo kupiti po določeni ceni. Z vztrajanjem pri nasprotnem pritožba ne more biti uspešna, saj razlogi izpodbijane sodbe sledijo temeljnim načelom politične ekonomije, poleg tega pa pritožba kontradiktorno sama sebi pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je tržna cena blaga odvisna od ponudbe in povpraševanja. Koliko – če kaj – bi z nadaljnjo prodajo istega dela nato zaslužil kupec, lahko le posredno vpliva na ugotavljanje tržne cene, takoj pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da subsidiarni tožilec ni uspel niti s posrednim dokazovanjem te vrste. Kot namreč pravilno ugotavlja prvo sodišče, računi, ponudbe in kontne kartice iz prilog A 25 do A 64 ne dokazujejo, da je C. C. tržila sporni ali vsaj primerljiv video posnetek, temveč da je tržila storitve snemanja in montaže prispevkov z raznih poslovnih dogodkov v Sloveniji in drugod. Ker te storitve niso enakovredne prodaji video posnetkov, ki jih je C. C. posnela zase z namenom obveščanja javnosti o aktivnostih pri zavzemanju za interese malih delničarjev, pritožba neutemeljeno trdi, da je subsidiarni tožilec dokazal, da prodaja spornemu podobne video prispevke. V nasprotju s pritožbeno grajo je iz točke 39 izpodbijane sodbe tudi jasno razvidno, da se je prvo sodišče opredelilo do vseh obravnavanih računov in ponudb hkrati, ko ugotavlja, da med njimi ni take(ga), iz katere(ga) bi izhajalo, da je C. C. prodal kakšen drug podoben ali tovrsten reklamni film. Tudi to, koliko stane, da se nek video posname, ne more kar linearno kazati na njegovo tržno ceno, ker ni izključeno, da bo tržna vrednost bistveno manjša od stroškov izdelave. Ker po ugotovitvah izpodbijane sodbe spornega posnetka ni tržil niti D. – pritožba celo nasprotno opisu kaznivega dejanja govori o nameravani pridobitvi protipravne premoženjske koristi v višini 16.200,00 EUR –, dejansko stanje zadeve Vrhovnega sodišča RS I Ips 274/2005 z obravnavanim ni primerljivo.

9Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z razlogi, ki so prvo sodišče vodili k zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke. Razjasnjevanje dejanskega stanja v zvezi s tržno ceno video posnetka je pokazalo, da slednje z obstoječimi dokazi ni mogoče ugotoviti, trditev pritožbe, da bi mogel izvedenec ugotoviti, koliko sta obdolženca D. želela pridobiti premoženjske koristi, pa ne nasprotuje le pritožbi v delu, ko zanika relevantnost zaslužka D. iz oglaševanja, temveč tudi opisu dejanja in obrazložitvi obtožbe o že realiziranem zaslužku. O toliko nejasni graji pritožbe se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

10Razlogi, s katerimi se izpodbija sodba, niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 391. člena ZKP).

11Ker subsidiarni tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso (drugi odstavek 96. člena ZKP). Ta po tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 360,00 EUR. Prav tako pa tudi potrebne izdatke ter nagrado zagovornikov obtožencev, če bodo priglašeni v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev.