VSRS Sodba I Ips 17463/2012-243

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega H. K. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega H. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je okrožno sodišče obtoženega B. M. na podlagi 358. člena ZKP (iz izreka in obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerega razloga po tej določbi je sodišče izreklo oprostilno sodbo) oprostilo obtožbe za pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je v ponovljenem sojenju ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu H. K. izrečeno kazen zvišalo na eno leto in osem mesecev zapora, pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je obsojenega H. K. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da kazenski zakon ni bil kršen, saj izrek sodbe vsebuje konkretizacijo vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Prav tako je v sodbi opisan znak velike premoženjske koristi oziroma škode, ki znaša približno 250 tisoč eurov. Končno pa tudi ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je sodišče zgolj povzelo izpovedbo D. in ni drugače ocenilo premoženjske koristi oziroma škode.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, pri čemer sta oba s tem v zvezi podala izjavi, v katerih se z odgovorom vrhovne državne tožilke ne strinjata.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik vidi nasprotje med delom izreka prvostopenjske sodbe, v katerem je navedeno, da družba G.&K., d. o. o., prejetega posojila ni vračala družbi G., d. d., in razlogi drugostopenjske sodbe (točka 19), med katerimi je navedeno tudi, da je družba G.&K., d. o. o., vračala posojilo. Priča D. je namreč izpovedal, da je bilo posojilo sicer neredno vračano v obliki asignacij in nakazil. Prav tako naj izpodbijana pravnomočna sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni bilo ugotovljeno, koliko posojila je bilo vrnjenega in ali je po delnem vračilu dolga sploh še podan zakonski znak velike premoženjske koristi.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

7Bistvo očitka obsojencu, da je zlorabil položaj, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, je v tem, da je obsojenec kot direktor družbe G., d. d., s sredstvi te družbe (bančnim posojilom) kot edini družbenik v družbi G.&K., d. o. o., kupil delnice družbe G., d. d., s čimer je družbi G.&K., d. o. o., pridobil premoženjsko korist v višini 59.700.000,00 SIT oziroma 249.123,69 EUR. S tem je bilo kaznivo dejanje dokončano. Nadaljnje navedbe v izreku, da družba G.&K., d. o. o., družbi G., d. d., prejetega posojila ni vračala in da je družba G., d. d., svoje obveznosti do banke po sklenjeni kreditni pogodbi sproti poravnala, so v obravnavanem primeru pravno nerelevantne, saj je bilo kaznivo dejanje dokončano že s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi. Izpovedba D., češ da je družba G.&K., d. o. o., kasneje neredno vračala posojilo, je za ta primer nerelevantna. Zatrjevano nasprotje med izrekom prvostopenjske sodbe in razlogi drugostopenjske sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se ta procesna kršitev lahko nanaša le na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo iste sodbe. Nasprotja med izrekom prvostopenjske sodbe in razlogi drugostopenjske sodbe pa ni videti tudi zato, ker vložnik v zahtevi navaja zgolj del tega dela obrazložitve drugostopenjske sodbe. Višje sodišče je namreč potrdilo vsebino izpovedbe D., vendar je pojasnilo tudi, da taka izpovedba na zaključke prvostopenjskega sodišča o zlorabi položaja nima vpliva (sodba, stran 8). Prav tako je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da je obsojenec namesto interesov družbe G., d. d., katere direktor je bil, zastopal interese družbe G.&K., d. o. o., v kateri je bil edini družbenik, torej je sledil izključno lastnim interesom. Delnice družbe G., d. d., je namreč pridobil s sredstvi te gospodarske družbe, ne pa z lastnimi sredstvi. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikovim navedbam o neugotovljeni višini pridobljene protipravne premoženjske koristi. Iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenec družbi G.&K., d. o. o., v kateri je bil edini družbenik, pridobil 59.700,00 SIT oziroma 249.123,69 EUR premoženjske koristi, zato ni mogoče trditi, da v izreku ni opisan omenjeni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Vložnikovo nasprotovanje višini ugotovljene protipravne premoženjske koristi je za obravnavani primer pravno nerelevantno, saj bi bilo zatrjevano vračanje oziroma vračilo posojila in s tem povezana višina premoženjske koristi pravno relevantna le, če bi sodišče obsojencu odvzelo protipravno premoženjsko korist. Slednjega pa sodišče ni storilo. S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8Navedbe vložnika o ničnosti pogodbe, s katero si je družba sama zagotovila predujem ali posojilo za pridobitev delnic (241. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/1993, 29/1994, 45/1994 - UZITUL-A, 82/1994, 20/1998, 32/1998, 37/1998, 84/1998 in 6/1999, v nadaljevanju ZGD); o kasnejši spremembi te določbe; o sodnem širjenju inkriminacije na populistične težnje, ki nimajo nič skupnega s kazenskim pravom; o nepravilnosti trditve prvostopenjskega sodišča, da je šlo za prepovedan, protipraven in določbam ZGD nasproten managerski prevzem družbe; in o izpovedbi L. K., da je bilo znano, da je bilo posojilo vzeto z namenom pridobitve delnic, so za obravnavani primer pravno nerelevantne. Iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenec kot edini družbenik v družbi G.&K., d. o. o., v imenu te družbe kupil delnice družbe G., d. d., s čimer je te delnice pridobil za družbo G.&K., d. o. o., in s tem za lastno korist, ne pa za korist družbe G., d. d. V obravnavanem primeru torej ne gre za odkup lastnih delnic družbe G., d. d, zato so vložnikove navedbe o ničnosti pogodbe brezpredmetne. Z zgornjimi navedbami vložnik, izhajajoč iz lastnega pogleda na dejansko stanje ter ob opiranju na lastno dokazno oceno izpovedbe L. K., pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Z navedbami, da je sodišče prezrlo s strani obrambe dokazano dejstvo, da so se za lastninjenje družbe G., d. d., odločili vsi zaposleni; da obsojenec ni ravnal sam in v lastnem interesu; da je bila omenjena družba v nevarnosti pred sovražnim prevzemom; da je bila pot, ki jo je ubral obsojenec, tedaj zakonsko dovoljena; da je družba G., d. d., na trgu obstala prav zaradi uporabe obrambnih mehanizmov pred prevzemi, ki jih pozna teorija korporacijskega prava; da je sodišče prezrlo, da je bil del posojila vrnjen; da sodišče ni ugotavljalo prave višine protipravne premoženjske koristi; da se izrek opira na dejstva, ki so v razlogih sodbe drugačna; da je sporno zgolj vračanje posojila; da je neutemeljen očitek sodišča o nevračanju prejetega posojila; da je bilo z listinskimi dokazi ugotovljeno, da čas vračila posojila ni bil opredeljen; da iz izpovedbe D. izhaja, da se je posojilo vračalo, kasneje pa je družba G.&K., d. o. o., postala nelikvidna, zato se terjatev poplačuje po pravilih stečajnega postopka; vložnik ne more uspeti. S takimi navedbami, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, predstavljanjem drugačnega dejanskega stanja in s podajanjem lastnih dokaznih zaključkov, uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da ni dolžan povrniti stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.