VSL sodba VI Kp 3719/2015

Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnemu zahtevku, po uradni dolžnosti pa v odločbi o varnostnem ukrepu, spremeni tako, da se:

- varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu Kazenskega zakonika ne izreče,

- odločba o premoženjskopravnemu zahtevku pa glasi:

Obtoženca sta dolžna oškodovancu B. B., plačati znesek 1.470,00 EUR, v pokritje tega zneska pa Okrožno sodišče v Ljubljani zaseženih 1.470,00 EUR v roku 15-tih dni po pravnomočnosti sodbe oškodovancu nakaže iz denarnih sredstev, ki se nahajajo v depozitih računovodstva pod Snp 3003.

V preostalem se pritožba zagovornica, v celoti pa pritožba obtoženca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtožena A. A. in C. C. spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B in členom 54 KZ-1B. Obtoženemu A. A. je izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 27.1.2015 od 10.50 ure dalje. Obtoženemu C. C. je izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se bo izvrševala tako, da bo obtoženec še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh in koncu tedna, ko mora biti v Zavodu za prestajanje kazni („vikend zapor“), v katero mu je vštelo čas hišnega pripora od 27.1.2015 od 10.50 ure do dne, 20.4.2015. Odločilo je, da sta obtoženca dolžna oškodovancu B. B. plačati „PPZ“ v znesku 1.470,00 EUR ter da se zasežena gotovina v znesku 1.470,00 EUR odvzame. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi:

- obtoženi A. A. zaradi odločbe o kazenski sankciji, predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu „izreče“ nižja kazen ali pa „vikend zapor“;

- zagovornica obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi odločb o kazenski sankciji in premoženjskopravnemu zahtevku; predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu izreče „vikend zapor“ ali nižja zaporna kazen, odločba o premoženjskopravnemu zahtevku pa razveljavi.

3O seji senata sodišče druge stopnje so bile v redu obveščene vse stranke. Pristopila sta obtoženi A. A. in njegova zagovornica, med tem ko državni tožilec ni pristopil, kar pa ni bilo ovira, da senat seje ne bi opravil (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Delno je utemeljena pritožba obtoženčeve zagovornice.

5Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker v opisu kaznivega dejanja ni naveden čas njegove storitve, istočasno pa očitane kršitve ne konkretizira. Res je, da je sodišče prve stopnje že v izvirniku sodbe spregledalo pisno modifikacijo obtožnice, ki jo je naredila državna tožilka (list. št. 95 spisa) in s katero je vloženo obtožnico dopolnila s časom storitve očitanega kaznivega dejanja, to je z besedilom „dne 27.1.2015“. Vendar izpust časa storitve iz opisa kaznivega dejanja ne predstavlja takšne hibnosti, da bi lahko govorili o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. Čas storitve kaznivega dejanja v konkretnem primeru ne predstavlja odločilnega dejstva, kot bi ga npr. v primerih, če bi obtoženec za ta dan zatrjeval alibi ali pa bi bil datum pomemben zaradi morebitnega zastaranja kazenskega pregona. Ker se pisni odpravek sodbe povsem ujema z izvirnikom sodbe, sodišče druge stopnje tudi ni imelo pooblastila, da bi v opis kaznivega dejanja poseglo tako, da bi vanj vstavilo čas storitve, saj v konkretnem primeru ni šlo za pomoto (365. člen ZKP).

6Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločbo o kazenski sankciji in izrečeno kazen eno leto in osem mesecev zapora, sodišče druge stopnje ne more slediti pritožnikoma, da bi bil za obtoženca primeren izrek „vikend zapora“. Glede na določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1B je takšno obliko izvrševanja kazni zapora mogoče izreči le obtožencu, ki ima redno zaposlitev ali pa se izobražuje in prebiva doma. Obtoženi A. A. redne zaposlitve nima, zato že iz tega razloga ne pride v poštev izvrševanje kazni zapora za katero se pritožnika zavzemata. Sodišče druge stopnje se z njima tudi ne strinja v delu, ko trdita, da je kazen v višini eno leto in osem mesecev zapora previsoka. Po presoji sodišča druge stopnje je izrečena kazen glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih okoliščinah iz drugega odstavka 49. člena KZ-1B povsem primerno in pravično povračilo. Obtoženčevo priznanje krivde je glede na številne obteževalne okoliščine prišlo dovolj do izraza, saj je za obravnavano kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora do petih let. Dejstvo, da dosežena premoženjska korist ni dosegla zneska 5.000,00 EUR, je neupoštevna. Obtoženec je v sostorilstvu oškodovancu B. B. vzel torbico s celotno vsebino, ne da bi vedel, kaj konkretno se v njej nahaja in je torej pristajal na to, da si prilasti stvari v kakršnikoli vrednosti, tudi večje kot je dejansko bila. Okoliščina, da je obtoženec oče štirih mladoletnih otrok, je bila sodišču prve stopnje dobro znana, vendar po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja kakšne tehtne olajševalne okoliščine, da bi lahko vplivala na sicer pravilno odmerjeno kazen zapora. Pritožnica namreč spregleda, da je obtoženec specialni povratnik ter je obravnavano kaznivo dejanje storil v času, ko so zoper njega tekle preizkusne dobe po kar treh izrečenih pogojnih obsodbah. Obtoženec je na naroku izrazil obžalovanje ter navedel, da se storjenega kaznivega dejanja sramuje in da ga ne bo več ponovil. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v kazenski spis III K 12865/2014 Okrožnega sodišča v Ljubljani pravilno ugotovilo, da je tudi v tej zadevi in sicer dne 14.5.2014 zatrjeval, da ga je sram ter zagotavljal, da je s kaznivimi dejanji končal in jih ne bo nikoli več izvrševal. Iz tega je možno zaključiti, da se obtožencu na sodišču očitno ni težko „pokesati“ ter dajati obljube, ki pa se jih kasneje ne drži. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da glede na dejstvo, da je obtoženec le dobrih osem mesecev kasneje, ko je podal obljubo v zadevi III K 12865/2014, ponovno storil sedaj obravnavano kaznivo dejanje, njegovim obljubam ni mogoče verjeti. Teh obteževalnih okoliščin ne izpodbijata niti zagovornica niti obtoženec.

7Obtoženčeva zagovornica pa utemeljeno graja odločbo o premoženjsko pravnemu zahtevku. Neposredno po storitvi kaznivega dejanja so bili obtoženemu A. A. zaseženi torbica last oškodovanca B. B., forinti, bančne kartice oškodovanca B. B., 200 hrvaških kun ter 2.625,00 EUR. Policisti so zaseg opravili na podlagi 220. člena ZKP. To je posebno preiskovalno dejanje, ko se predmeti, ki utegnejo biti dokazilo, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihovo hrambo. S temi predmeti je mišljen tudi denar ali premoženje. Oškodovancu B. B. je bila vrnjena torbica z bančnimi kartici in forinti, med tem ko je 1.460,00 EUR, ki so bili med zaseženim denarjem 2.625,00 EUR, bilo shranjenih v depozitih računovodstva Okrožnega sodišča v Ljubljani. Že takrat, ko je obtoženec priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, bi sodišče prve stopnje z odredbo moralo oškodovancu B. B. vrniti znesek 1.470,00 EUR, najkasneje pa bi to moralo storiti, ko je obtožencu izreklo obsodilno sodbo. V členu 106. ZKP je namreč določeno, da če gre pri premoženjskopravnemu zahtevku za vrnitev stvari, pa sodišče ugotovi, da pripada stvar oškodovancu, že v sodbi odločbi, da se stvar izroči oškodovancu. Sodišče prve stopnje zato ni ravnalo pravilno, ko je istočasno odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati 1.470,00 EUR oškodovancu B. B. ter da se jima enak denarni znesek odvzame. Sodišče druge stopnje je zato sledilo utemeljenim pritožbenim navedbam obtoženčeve zagovornice ter odločbo o premoženjskopravnemu zahtevku spremenilo tako, da sta obtoženca znesek 1.470,00 EUR sicer dolžna plačati oškodovancu, da pa se ta poplača iz zaseženih sredstev, ki se hranijo v depozitih računovodstva Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki bo v roku 15-tih dni po pravnomočnosti sodbe ta znesek oškodovancu tudi nakazalo.

8Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče zasežene evrske bankovce odvzelo na podlagi 73. člena KZ-1B, torej kot varnostni ukrep odvzema predmetov. Na ta način je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obtožencema, zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo še tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu KZ-1B ne izreče. Ta ukrep je možno izreči le za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Nobenega dvoma ni, da evrski bankovci oškodovanca B. B. ne spadajo v prvi dve kategoriji. Ne spadajo pa niti ne med predmete, ki so nastali s kaznivimi dejanji, kar se pogosto v sodni praksi izenačuje s predmeti pridobljenimi s kaznivimi dejanji, saj je kot take mogoče upoštevati samo tiste, pri katerih izvršitev kaznivega dejanja zares pomeni njihovo izdelavo v pomenu tvorjenja dokončne oblike in sestave ali dodajanja oziroma odvzemanja odločilnih lastnosti.

9Glede na zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje po delni ugoditvi pritožbi obtoženčeve zagovornice izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o premoženjsko pravnemu zahtevku, v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov pa po uradni dolžnosti, tako kot je razvidno iz izreka te odločbe. Ostali pritožbeni razlogi so bili neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga naredi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP, ni ugotovilo drugih kršitev zakona, je v preostalem pritožbo obtoženčeve zagovornice, v celoti pa pritožbo obtoženca, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.