VSL sodba I Cpg 845/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 15.813,69 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.385,10 EUR od 12. 11. 2008 dalje in od zneska 4.401,78 EUR od 25. 12. 2008 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.046,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo zneskov, ki naj bi jih dolgovala družba X d. d. Odgovornost tožene stranke naj bi temeljila na solidarni odgovornosti v smislu prvega ostavka 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožena stranka naj bi bila ustanovljena z oddelitvijo dela premoženja prenosne družbe X d. d. Obveznosti do prenosne družbe naj bi zapadle v plačilo 11. 11. 2008 in 14. 12. 2008.

6Za odločitev pritožbenega sodišča so odločilne naslednje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija:

- tožena stranka je nastala z oddelitvijo od prenosne družbe dne 23. 4. 2009, ko je bila oddelitev vpisana v sodni register

- v pravdnem postopku, vodenem pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. XII Pg 1144/2009 na podlagi tožbe tožeče stranke z dne 10. 2. 2009 zoper prenosno družbo, je bil s sodbo z dne 21. 2. 2012, ki je postala pravnomočna 22. 1. 2013, ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke do prenosne družbe v višini 16.500,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2008 in terjatev v znesku 6.379,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 dalje

- 12. 1. 2011 je bila nad prenosno družbo potrjena prisilna poravnava

- 13. 1. 2014 je bil nad prenosno družbo začet stečajni postopek, v katerem tožeča stranka svoje terjatve iz sodbe XII Pg 1144/2009 ni prijavila

- tožba zoper toženo stranko je bila vložena 23. 4. 2012.

7Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve o zastaranju zahtevka tožeče stranke. Pri tem je zavzelo stališče, da je od zapadlosti vtoževanih terjatev v letu 2008 do vložitve tožbe že iztekel triletni zastaralni rok in se ob tem sklicevalo na določbo 338. člena OZ, ki ureja vštevanje časa, ki je pretekel v prid dolžnikovih prednikov.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je pred vložitvijo tožbe že iztekel 3-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 336. člen OZ, po katerem začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni univerzalna pravna naslednica prenosne družbe. 636. člen ZGD-1 pa ustvarja materialnopravne posledice glede obveznosti prenosne družbe tako, da v primeru oddelitve družbe ustvarja jamstvo oddeljene družbe za obveznosti prenosne družbe v smislu solidarne in omejene odgovornosti za dolg glavnega dolžnika.

9Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je potrebno smiselno upoštevati določbo 338. člena OZ, da se v zastaranje všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovih prednikov. To določbo pa je potrebno uporabiti zgolj v smislu, da novi dolžnik ob svoji ustanovitvi v materialnopravnem razmerju do upnika ne more biti v slabšem položaju kot glavni dolžnik. Hkrati pa upnik v razmerju do novega solidarnega dolžnika v trenutku nastanka solidarne obveznosti ne more biti v slabšem položaju, kot je v razmerju do glavnega dolžnika. V konkretnem primeru je bil položaj tožnika v razmerju do glavnega dolžnika (prenosne družbe X d. d.) opredeljen z vloženo tožbo v pravdi XII Pg 1144/2009, ki je ustvarila učinke pretrganja zastaranja (365. člen OZ) in zadržanja zastaranja v času pravde (tretji odstavek 369. člena OZ).

10Tožeča stranka pred vpisom tožene stranke v sodni register ni imela možnosti uveljavljati terjatve zoper toženo stranko. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno v korist tožene stranke šteti, da je zastaralni rok pričel teči že z zapadlostjo obveznosti glavnega dolžnika. Takšna razlaga bi namreč izničila namen varstva upnikov, ki ga zasleduje 636. člen ZGD-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je z vidika zastaranja potrebno izenačiti položaja glavnega dolžnika (prenosne družbe) in novega solidarnega dolžnika na dan nastanka solidarne obveznosti, to je na dan vpisa tožene stranke v sodni register (23. 4. 2009). V korist tožene stranke bi v smislu zastaranja obveznosti šlo samo obdobje že iztečenega roka zastaranja v razmerju do glavnega dolžnika na ta presečni datum. Ker v konkretnem primeru zaradi vložene tožbe zoper glavnega dolžnika zastaranje ni teklo, to pomeni, da je v razmerju do novega solidarnega dolžnika pričel teči zastaralni rok šele od vpisa tožene stranke v sodni register. Glede na to, da je tožeča stranka tožbo zoper toženo stranko, ki je bila vpisana v sodni register 23. 4. 2009, vložila 23. 4. 2012, to pomeni, da je bila tožba vložena zadnji dan pred iztekom zastaralnega roka. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča o zastaranju vtoževanih terjatev.

11Ne glede na navedeno pa je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje se je namreč pri ugotavljanju obstoja terjatev tožeče stranke zmotno sklicevalo zgolj na učinke sodbe prvostopenjskega sodišča XII Pg 1144/2009 z dne 21. 2. 2012. V tem smislu je bil utemeljen ugovor toženih strank na subjektivne meje pravnomočnosti navedene sodbe. Tožena stranka namreč ni bila udeležena v navedenem postopku, prvostopenjsko sodišče pa je sodbo v navedeni pravdi izdalo po ustanovitvi tožene stranke. Pripoznava zahtevka s strani glavnega dolžnika ne more vplivati na položaj tožene stranke v tej pravdi (402. člen OZ).

12Tožeča stranka v utemeljitvi tožbe glede podlage vtoževanih terjatev ni ponudila druge trditvene podlage kot da gre za terjatev tožeče stranke do glavnega dolžnika, ki izvira iz dveh bremepisov z zapadlostjo 11. 11. 2008 in 24. 11. 2008 (III. točka tožbe). V dokaz pa je zgolj nekonkretizirano predlagala vpogled v spis opr. št. XII Pg 1144/2009.

13Na tako pomanjkljivo trditveno podlago je tožena stranka izrecno opozorila v odgovoru na tožbo, vendar tožeča stranka kljub temu v tej smeri tožbe ni dopolnila. Ob takšnem procesnem stanju sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko dodatno pozivati na dopolnitev tožbe.

14Pritožbeno sodišče zato upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank zaključuje, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja terjatev do glavnega dolžnika, glede katerih naj bi obstajala solidarna obveznost na strani tožene stranke.

15Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se tako izkaže, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, čeprav iz drugih materialno pravnih razlogov kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).