VSC sodba Cpg 291/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 87.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 dalje (točka I. izreka), ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 8.695,95 EUR (točka II. izreka), vse v 15 dneh.

2.Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka graja zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka status “drugega strokovnjaka” po določbi prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP. V zvezi s tem je za toženo stranko sporna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila storitev tožnice po pogodbi o poslovnem sodelovanju VE 2010/2 z dne 27. 2. 2010 (v nadaljevanju pogodba) nujno potrebna za pripravo predloga prisilne poravnave ali listin, ki jih je treba priložiti takšnemu predlogu, kar vse ima za posledico, da je upravičena do popolnega plačila njene terjatve pred vsemi drugimi upniki tožene stranke. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje naj bi ostala povsem nekonkretizirana in neobrazložena, in naj ne bi imela podlage v trditvah tožeče stranke, zato naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v smislu kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), nepravilno ugotovilo dejansko stanje in s tem, ko je ugodilo nesklepčnemu zahtevku napačno uporabilo materialno pravo.

3Tožeča stranka po pooblaščencu v pravočasnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Obe pravdni stranki zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka po specificiranih stroškovnikih.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka je s tožbo zoper toženo stranko uveljavlja plačilo storitev opravljenih po pogodbi sklenjeni s toženo stranko in sicer storitev v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave in svetovanje pri sami izvedbi postopka prisilne poravnave. Plačila je uveljavljala kot strošek stečajnega postopka upoštevaje določbo drugega odstavka 289. člena tedaj veljavnega ZFPPIPP-C v zvezi s prvim odstavkom 151. člena istega zakona.

7Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Zatrjevala je, da tožeča stranka do zahtevanega plačila ni upravičena.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

9Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10Po toženi stranki uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih, po uradni dolžnosti upoštevnih, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi samo po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo za odločitev relevantno dejansko stanje in z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

11Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji pravočasno podala vse za odločitev relevantne trditve tako, da je sodišče prve stopnje na podlagi teh lahko odločilo o tožbenem zahtevku in ne drži pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe in prekoračitvi trditvene podlage. Že v tožbi je tožeča stranka pojasnila, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o poslovnem svetovanju in po tej pogodbi opravila celotno dogovorjeno storitev, da je bila predmet navedene pogodbe podrobnejša analiza insolventnosti v družbi V. d.d., vzrokov insolventnosti, predlaganje in priprava ukrepov za njihovo odpravo, kar je bilo realizirano z vložitvijo popolnega predloga za prisilno poravnavo, ter svetovanje pri sami izvedbi postopka prisilne poravnave. V nadaljevanju pa je pogodbeno dogovorjene in izvršene storitve še dodatno pojasnila in specificirala. Tako iz njenih trditev kot iz pogodbe sklenjene s toženo stranko izhaja, da je bila s strani tožene stranke angažirana za strokovno svetovanje v zvezi s pripravo in za samo pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave (točka 5a člena pogodbe) in za svetovanje pri izvedbi postopka prisilne poravnave (točka 5 b člena pogodbe), kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato ne drži pritožbeni očitek tožene stranke, da ni dala konkretnih trditev o tem, kaj naj bi za toženo stranko sploh izvedla in da se je zgolj pavšalno sklicevala na pogodbo.

12Ob dejstvu, da je bila za navedene storitve sklenjena med pravdnima strankama veljavna pogodba, da tožena stranka trditev tožeče stranke o vloženem popolnem predlogu za prisilno poravnavo in trditev o tekom postopka prisilne poravnave opravljenih storitev tožeče stranke ni prerekala, je trditvena podlaga tožeče stranke o opravljenih storitvah po pogodbi zadostovala za odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevaje zatrjevano materialno pravo in sicer določbo prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP - C.(1)

13Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, iz citiranega zakonskega določila nedvomno izhaja, da so po uvedbi postopka prisilne poravnave (v tem primeru kot predhodnega postopka kasneje začetega stečajnega postopka) dovoljena tudi plačila za določene obveznosti, ki so nastale pred uvedbo postopka prisilne poravnave in imajo značaj terjatve, ki se poplača kot strošek postopka. Takšna plačila pa so po navedeni določbi tudi plačila za storitve drugih strokovnjakov v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je takemu predlogu treba priložiti.

14Tožeča stranka je zatrjevala, da je zgoraj navedene storitve opravila po pogodbi, sklenjeni s toženo stranko, da je finančno prestrukturiranje celota ukrepov, ki se morajo izvesti in je posledično o ukrepih finančnega prestrukturiranja obvezna sestava predloga za uvedbo postopka prisilne poravnave, da insolventna družba lahko sama izbere in sama izvede te ukrepe, če pa nima za to ustreznih strokovnjakov lahko sklene pogodbo z zunanjimi izvajalci - strokovnjaki. Prav tako je navedla, da je njena dejavnost finančno svetovanje, priprava načrtov za finančno prestrukturiranje in podobno, da ima zaposlene ljudi z ustreznim ekonomskim znanjem, ki ga imata tudi oba nosilca izdelave projekta finančnega prestrukturiranja po navedeni pogodbi, da imata ta primerno izobrazbo in izkušnje, ki so razvidne iz priloženega seznama firm, pri katerih sta sodelovala pri prisilni poravnavi in izdelala načrt finančne reorganizacije. Torej je tožena stranka zatrjevala tudi svojo strokovnost, zatrjevala pa je tudi, da so bile njene storitve nujno potrebne, tako da ne drži pritožbeni očitek, da temu ni tako in da je sodišče prve stopnje o tem odločilo brez trditvene podlage tožeče stranke.

15Pritožbeno sodišče ne more slediti v pritožbi ponovljenim izvajanjem tožene stranke o tem, kdo naj bi imel po določbi prvega odstavka 151. člena tedaj veljavnega ZFPPIPP status “drugega strokovnjaka”. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zakonskega termina “drugi strokovnjak” ni razumeti tako, kot to razlaga tožena stranka, češ da mora biti strokovnjak le fizična oseba, reguliran strokovnjak, ki opravlja storitve po vnaprej normiranih ali vsaj priporočljivih cenah, ne pa tudi gospodarska družba, katere dejavnost je tudi finančno svetovanje, priprava načrtov za finančno prestrukturiranje in podobno, ki ima zaposlene ljudi z ustreznimi ekonomskimi znanji kot je to tožeča stranka. Soglaša s sodiščem prve stopnje, da če bi bili “drugi strokovnjaki” lahko le osebe, katerih dejavnost naj bi bila zakonsko regulirana, ki morajo imeti ustrezno dovoljenje, oziroma licenco za opravljanje dejavnosti po 141. členu ZFPPIPP, bi zakon tako določilo vsekakor moral vsebovati, pa je ne. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je strokovnjak nekdo, ki ima ustrezno izobrazbo in primerne izkušnje in je sposoben izdelati dokument v zakonsko zahtevani vsebini in na katerega se veže določena posledica (začetek postopka prisilne poravnave). Soglaša, da 151. člen ZFPPIPP strokovnjake našteva le primeroma in ne taksativno, zaradi česar je očitno, da je za strokovnjaka v smislu te določbe šteti vsako osebo, ki je strokovno in izkustveno kvalificirana za pripravo predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je potrebno takemu predlogu predložiti, kar tožeča stranka nedvomno je.

16Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sodelovala in koordinirala delo pri dolžniku (sedaj toženi stranki) v zvezi s pripravo poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, izdelala je načrt dolžnikovega finančnega prestrukturiranja, ob nadaljnji nesporni ugotovitvi, da je pripravila popoln predlog za prisilno poravnavo, ker je bil na podlagi tega predloga začet postopek prisilne poravnave nad toženo stranko, kakor tudi ni sporno, da je del pogodbeno dogovorjenih storitev (svetovanje, pomoč upravitelju prisilne poravnave, pogajanja z upniki in podobno, kakor to izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke) opravila tudi po začetku postopka prisilne poravnave, tožeči stranki statusa strokovnjaka v smislu navedenih določb zakona ni moč oporekati. Če ji je dolžnik (sedaj tožena stranka) naložil izvršitev vseh s pogodbo dogovorjenih storitev, potem je nedvomno, da je bila izvršitev teh tudi nujno potrebna, sicer sodišče postopka prisilne poravnave ne bi niti začelo, zato so tudi pritožbeni očitki, da ni dokazala, da je šlo za storitve, ki so nujno potrebne, neutemeljeni. Sicer pa pritožbeno sodišče meni, da kriterija nujnosti storitev pri tovrstnem plačilu kot ga uveljavlja tožeča stranka, niti ni potrebno dokazovati.

17Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka opravila vse s pogodbo dogovorjene storitve, tako storitve opredeljene v točki 5a, ki predstavljajo storitve v zvezi z vloženim popolnim predlogom za začetek postopka prisilne poravnave, kot storitve opredeljene v točki 5b pogodbe, ki predstavljajo storitve opravljene po začetku postopka prisilne poravnave, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila teh storitev po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka(2), pri čemer razmejitev stroškov nastalih do začetka in po začetku postopka prisilne poravnave v obravnavanem primeru ni pomembna.

18Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama sklenjena pogodba ni bila razdrta niti spremenjena je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta velja in jo je tudi tožena stranka dolžna izpolniti tako kot glasi, torej plačati celoten pogodbeni znesek in tega zaključka tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka že prejela zadostno plačilo, da bi bilo vrednost storitev potrebno oceniti z ustreznim izvedencem in da je potrebno upoštevati načelo enakopravnosti upnikov, ki velja v postopkih zaradi insolventnosti, na katere je bilo v postopku na prvi stopnji že odgovorjeno, tudi ne more izpodbiti.

19.Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

20Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa zaradi tega, ker njeni stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Prvi odstavek 151. člena ZFPPIPP določa: Po uvedbi postopka prisilne poravnave sme dolžnik opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov, če ni v tretjem odstavku tega člena drugače določeno. Za plačila, ki so dovoljena po prejšnjem stavku, veljajo tudi plačila za obveznosti, ki so nastale pred uvedbo postopka zaradi insolvetnosti, če je tako plačilo v skladu s prvim odstavkom 34. člena tega zakona in za storitve revizorjev, odvetnikov, pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti podjetja in drugih strokovnjakov v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je takemu predlogu treba priložiti.

Op. št. (2): Plačilo stroškov stečajnega postopka ZFPPIPP ureja v določbah 354 do 357. člena. Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnika (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP).

355člen ZFPPIPP loči tekoče in občasne stroške stečajnega postopka, pri čemer so med občasne stroške stečajnega postopka uvrščena (med drugim tudi) plačila terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena tega zakona (1. točka tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP).

Po določbi drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje tožeča stranka, imajo pravico do plačila po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka upniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave pa do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom zakona.

Za storitve opravljene do začetka postopka prisilne poravnave velja določba prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP (glej opombo št. 1).