VSK sodba in sklep Cpg 327/2015

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka in točki III izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 19., 20. in 21. alineji točke I izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje glede določenih nepremičnin, kot so razvidne iz točke I izreka izpodbijane sodbe, ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica teh nepremičnin, pri čemer se tožeči stranki prizna obstoj izločitvene pravice na teh nepremičninah, ki se izločijo iz stečajne mase. Glede preostalih nepremičnin, na katerih je tožeča stranka prav tako uveljavljala izločitveno pravico, pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka izpodbijane sodbe). Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.153,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila.

Zoper zavrnilni del te sodbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na noben materialni predpis. Noben materialni predpis namreč ne določa, da bi država imela prednost pri uveljavljanju stvarnopravnih zahtevkov pred lokalno skupnostjo. Prav tako noben materialni predpis ne določa, da bi interes države prevladal nad interesom lokalne skupnosti. Pri konkretnih nepremičninah je treba upoštevati, da so sporne nepremičnine po Odloku o občinskih cestah in Odloku o kategorizaciji občinskih javnih cest v Mestni občini Maribor občinske kategorizirane in nekategorizirane občinske javne ceste in poti, kar izhaja tudi iz potrdil o občinskih cestah. Po drugem odstavku 39.

člena Zakona o cestah pa je lahko lastnik kategoriziranih cest le Republika Slovenija za državne ceste in občina za občinske ceste. V

skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ) je tožeča stranka na dan 11.3.1993 po zakonu pridobila sporne nepremičnine, saj so bile vse nepremičnine v upravljanju tožeče stranke. To izhaja tudi iz arhivskih posnetkov Geodetskega inštituta Slovenije na dan 16.6.1991. Nobenega dvoma tudi ni, da tožena stranka omenjenih

nepremičnin ni lastninila. Dve nepremičnini pa v naravi dejansko predstavljata objekta gospodarske javne infrastrukture (hidro postaja in prečrpališče).

Zoper ugodilni del sodbe pa se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja pravna podlaga za pridobitev nepremičnin, ki predstavljajo kmetijska zemljišča in gozd. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo statusa konkretnih zemljišč, ki so bila predmet te pravde. Tožena stranka opozarja, da vsa zemljišča, ki so predmet tega postopka na dan 11.3.1993 niso bila kmetijska zemljišča v smislu ZLPP in ZSKZ. Določena zemljišča pa so delno zazidana zemljišča in kot takšna ne morejo biti last tožeče stranke na podlagi

5

člena ZLPP in

14

člena ZSKZ. Statusa nepremičnin ne dokazuje tudi otvoritvena bilanca, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Upoštevati je treba načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Otvoritvena bilanca podjetja ni edini način za pridobitev lastninske pravice.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetja je bilo podjetje dolžno izločiti iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali z dnem uveljavitve ZLPP (26.9.1992) last Republike Slovenije oziroma občin in so se v skladu s posebnim zakonom prenesli v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občin (prvi odstavek 5. člena ZLPP). Za kmetijska zemljišča in gozdove po

5

členu ZLPP pa se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki

11

.3.1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po

21

členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (tretji odstavek

14

člena ZSKZ, objavljen v Uradnem listu 24.2.1993, velja pa od

11

.3.1993). Vendar pa je glede usode pravne

oblasti nad temi zemljišči zmotno materialnopravno naziranje sodišče prve stopnje, da pri konkurenci interesa oziroma stvarnopravnega zahtevka nad

temi zemljišči med državo in lokalno skupnostjo vedno prevlada interes države. Iz drugega stavka tretjega odstavka 14. člena ZSKZ namreč jasno izhaja, da tisti del kmetijskih zemljišč in gozdov (nezazidana stavbna zemljišča, ki na dan

11

.3

.1993

v prostorskem izvedbenem aktu niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča), ki je bil na dan 11.3.1993 v upravljanju občine, postane s tem dnem last občine, na območju katere

leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa preidejo na dan

11

.3.1993 v last Republike Slovenije.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka (in posledično tudi v izreku o pravdnih stroških) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju omenjene pravne podlage predvsem ugotoviti, ali gre pri nepremičninah iz točke II izreka izpodbijane sodbe za kmetijska zemljišča in gozdove oziroma za nezazidana stavbna zemljišča, ki se štejejo za kmetijska zemljišča in gozdove in ki na dan 11.3.1993 v prostorskem izvedbenem aktu niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre tudi v konkretnem primeru za taka zemljišča, pa bo moralo narediti tudi dokazno oceno o tem, ali so bila prav ta zemljišča (oziroma del teh zemljišč) na dan 11.3.1993 v upravljanju tožeče stranke ali ne. Šele na tej podlagi bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava lahko ponovno sprejelo meritorno odločitev glede izločitvenega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na nepremičnine iz točke II

izreka izpodbijane sodbe.

K pritožbi tožene stranke:

Če je imela tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) na spornih nepremičninah (opisanih v točki I

izreka sodbe) pravico uporabe, to še ne pomeni, daje bila tudi tožena stranka kot pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Pravica uporabe bi na toženo stranko prišla le tedaj, če bi bile sporne nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco in bi bil tako v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev plačan kapital(1) (prvi odstavek 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP v povezavi z 20. in 21. členom tedaj veljavnega Zakona temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da je treba pri prometu z nepremičninami upoštevati tudi obstoječe in veljavne zakone, ki

opredeljujejo pravice na nepremičnini, in se zato ne gre zanašati izključno na podatke v zemljiški knjigi(2).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka postala lastnica spornih nepremičnin iz točke I izreka izpodbijane sodbe na podlagi 5. člena ZLPP in tretjega odstavka 14. člena ZSKZ, kar je predstavljalo veljavno pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 20. člena v zvezi z 21. členom takrat veljavnega

ZTLR. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da omenjene nepremičnine niso bile zajete v otvoritveni bilanci tožene stranke (poročilo o neodvisnem revizijskem pregledu nepremičnin, izkazanih v otvoritveni bilanci stanja na dan 1.1.1993, ki ga je izdelala pooblaščena revizijska družba V. d.o.o). Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (na podlagi arhivskih posnetkov Geodetskega inštituta Slovenije na dan 16.6.1991), da gre pri omenjenih nepremičninah iz točke I izreka izpodbijane sodbe za zemljišča, po katerih so že pred letom 1991 potekale občinske ceste in poti (to izhaja tudi iz priloženih potrdil o namenski rabi, potrdil o kategorizaciji občinskih cest in rednih izpiskov iz zemljiške knjige). To pa pomeni, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki se štejejo za kmetijska zemljišča in gozdove in ki so bila na dan 11.3.1993 v upravljanju tožeče stranke (drugi odstavek 39. člena Zakona o cestah). Nobenega dvoma tudi ni, da gre za nepremičnine, ki ležijo na območju tožeče stranke. V tej zvezi tožena stranka tudi ni zatrjevala, česar ne zatrjuje niti v pritožbi), da so bile te nepremičnine na dan 11.3.1993 v prostorskem izvedbenem aktu določene kot nezazidana stavbna zemljišča, pri čemer iz omenjenih pisnih dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka, več kot očitno izhaja, da gre pri teh nepremičninah za kategorizirane in nekategorizirane občinske ceste in poti, kot je to prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje.

Iz teh razlogov torej ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje glede spornih nepremičnin ni ugotavljajo njihovega statusa(3). Prav tako pa je povsem pavšalna in zato pravno neupoštevna pritožbena navedba, da vsa sporna zemljišča na dan 11.3.1993 niso bila kmetijska zemljišča v smislu ZLPP in ZSKZ, spričo česar tožeča stranka na tej pravni podlagi ni mogla pridobiti lastninske pravice.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da so določena zemljišča (nepremičnine pod alinejo 19, 20 in 21 točke I izreka izpodbijane sodbe) zazidana zemljišča. Na teh nepremičninah torej tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi 5. člena ZLPP in 14. člena ZSKZ. Vendar pa je tožeča stranka tudi glede teh nepremičnin trdila in dokazovala (navedbe in dokazni predlogi v okviru točke IV in V tožbe), da jih je pridobila na podlagi priposestvovanja, pri čemer pa sodišče prve stopnje v tej zvezi sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja in zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti (14. točka

drugega odstavka 339. člena ZPP). Izločitvena pravica je namreč pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan

insolventni dolžnik (2. točka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP)(4).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče glede pritožbe tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz drugega odstavka izreka te sodne odločbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---

op. št. 1: Odločba Vrhovnega sodišča RS: sodba II Ips 179/2010.

op. št. 2: Odločba Vrhovnega sodišča RS: sodba II Ips 1070/2007.

op. št. 3: V tej zvezi tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo status zemljišč zgolj na podlagi revizijskega poročila.

op. št. 4: Derivativni način pridobitve lastninske pravice pri zahtevku iz naslova izločitvene pravice ni pravno utemeljen. V takšnem primeru je treba postaviti tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice.