UPRS sodba I U 1161/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je bilo ugotovljeno, da je tožnik neupravičeno prejel brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) po odločbi št. Bpp 15/2007 z dne 15. 1. 2007 (I. točka izreka) in da je dolžan vrniti nagrado in stroške odvetnika v višini 1.618,80 EUR (II. točka), vračilo pa je prihodek proračuna Republike Slovenije (III. točka). Z izpodbijanim sklepom je bil popravljen znesek iz II. točke izreka tako, da je bil nadomeščen z novim zneskom 964,18 EUR.

2Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik ob izdaji odločbe z dne 15. 1 2007 izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP, da pa kasneje organa za BPP ni obvestil, da je bil najmanj od 10. 3. 2008 zaposlen in da je prejemal neto plačo v višini povprečno 825,71 EUR mesečno, kar je presegalo cenzus, določen v 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). O vračilu neupravičene BPP je organ za BPP odločil na podlagi 43. člena ZBPP, višina pa se nanaša na tisto nagrado in stroške odvetniku, ki jih je tožnik neupravičeno prejel po 10. 3. 2008 (1.618,80 EUR), pa jih še ni vrnil (964,18 EUR).

3Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji v tožbi očita napačno uporabo materialnega prava in s tem tudi kršitev 155. in 158. člena Ustave, ter nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve pravil postopka. Sklicuje se na sodbo I U 451/2015 z dne 2. 6. 2015, ki jo je sodišče že sprejelo v tej zadevi. Navaja, da je že plačal 654,62 EUR in da je dolžan le še 964,18 EUR. Meni, da je toženka prezrla določbo 47. člena ZBPP, ki naj bi bila skupaj z določbami 41. in 43. člena takšne narave, da mu sredstev iz naslova BPP ni treba vrniti. Odločitev o obveznosti vrnitve prejete BPP naj bi bila napačna, ker je s svojim zahtevkom uspel le deloma in ker naj bi bila v nasprotju s 153. in 155. členom Ustave. Meni, da mu po ZBPP, ki je veljal v letu 2008 in 2009, v primeru, ko je uspel le delno, BPP ni bilo treba vrniti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj jo spremeni tako, da je dolžan plačati le 964,18 EUR. Po izdaji sklepa, s katerim je toženka popravila dolgovani znesek, pa je tožnik tožbo razširil tudi na ta sklep, s katerim je organ za BPP dolgovani znesek znižal na 964,18 EUR, saj nasprotuje navedbam organa za BPP o razlogih za napačno navedeni znesek v odločbi. Meni še, da toženka ni sledila ugotovitvam in napotkom v sodbi I U 451/2015 in sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep. V tožbi in pripravljalni vlogi uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je z izpodbijano odločbo odločila na podlagi 43. člena ZBPP in pojasnjuje, da je izdala popravni sklep po tem, ko jo je tožnik seznanil, da je dolg delno poravnal že pred izdajo odločbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je odločitev organa za BPP, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7Sodišče je že v sodbi I U 451/2015 z dne 2. 6. 2015, s katero je o zadevi odločalo prvič, pojasnilo, da v obravnavani zadevi zahtevano vračilo prejete BPP ne temelji na določbah ZBPP, ki se nanašajo na uspeh v postopku, temveč na določbah, ki se nanašajo na spremembe okoliščin in neupravičeno prejeto BPP iz VII. Poglavja ZBPP. Izrecno je pojasnilo tudi, da določbe 47. člena ZBPP (pred spremembo zakona in po njej), na katere se je tožnik skliceval v prvi tožbi in na katere se sklicuje tudi v tem upravnem sporu, za odločitev niso pomembne. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvi ustavne zahteve po usklajenosti pravnih aktov (153. člen Ustave) in prepovedi njihove povratne veljave (155. člen Ustave).

8Med strankama ni sporno, da je tožnik ob odobritvi BPP z odločbo z dne 15. 1. 2007 izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP. Prav tako ni sporno, da se je tožnik kasneje (vsaj od 10. 3. 2008 dalje) zaposlil in da o nastali spremembi, ki je vplivala na njegov finančni položaj, strokovne službe za BPP v zakonskem roku 8 dni ni obvestil. Kot je sodišče presodilo že v sodbi I U 451/2015, je tožnik s tem, ko strokovni službi ni v zakonskem roku 8 dni sporočil podatkov o zaposlitvi, nedvomno ravnal v nasprotju z zahtevami iz 41. člena ZBPP.

9ZBPP namreč v 41. členu določa, da mora upravičenec pogoje za odobritev BPP izpolnjevati ves čas postopka, za katerega mu je ta odobrena. Upravičenec mora pristojno strokovno službo za BPP v času od odobritve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Spremembe mora sporočiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje izvedel. Strokovna služba za BPP začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike BPP (prvi odstavek 42. člena ZBPP). Za neupravičeno brezplačno prejeto BPP se šteje že plačana BPP, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona (prvi odstavek 43. člena ZBPP). Upravičenec je dolžan neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakoniti zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 43. člena ZBPP). Taka ureditev ZBPP je veljala tudi v času, ko je bila tožniku BPP dodeljena, tj. januarja 2007.

10S sodbo I U 451/2015 je sodišče tožbi ugodilo, ker je toženka tožniku naložila povrnitev neupravičeno prejeto BPP v celoti, čeprav je upravičenost do BPP tožniku zaradi spremenjenih okoliščin (finančnega položaja) prenehala 10. 3. 2008. Višina tožnikove obveznosti v izpodbijani odločbi, izdani v ponovljenem postopku, pa je določena glede na višino stroškov iz sklepa z dne 27. 2. 2009, ki se nanaša na nagrado in stroške odvetnika za storitve, ki jih je ta opravil po 10. 3. 2008. Po navedenem je torej neutemeljen (in tudi sicer zgolj posplošen) očitek, da izpodbijana odločitev ni sledila napotkom v sodbi I U 451/2015. Tožnik namreč ne zatrjuje, da se znesek 1.618,80 EUR ne nanaša na storitve odvetnika po navedenem datumu. Zatrjuje le, da je ta znesek napačen, ker je že plačal 654,62 EUR. To pa je toženka upoštevala v sklepu z dne 24. 8. 2015, s katerim je znesek 1.618,80 EUR nadomestila z zneskom 964,18 EUR. Tožnikovo nestrinjanje z odgovorom toženke, da za njegova vplačila pred izdajo izpodbijane odločbe ni vedela, pa za presojo odločitve o tožnikovi obveznosti vrnitve neupravičeno prejete BPP ni pravno odločilno.

11Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.