47. člen ZBPP

Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP). Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.

Toženka bi na predložitev soglasja morala pozvati stečajno upraviteljico kot zakonito zastopnico. Ker toženka tega ni storila, ni imela podlage za zavrženje prošnje po 129. členu ZUP.

Bistvena napaka, zaradi katere je sodišče moralo tožbi ugoditi je napačna razlaga ZBPP-C, kajti zakonodajalec je predpisal, da je upravičenec, ki je v sodnem postopku uspel, dolžan povrniti Republiki Sloveniji "razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona." Tožena stranka pa te razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani za brezplačno pravno pomoč, in zneskom, ki naj bi jo povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, sploh ni ugotavljala, pri čemer iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik stroškov s strani države niti ni prejel, ampak jih je moral v pritožbenem postopku celo plačati.

Tožnik navaja, da mu je bila na podlagi pravnomočne sodbe v pravdnem postopku prisojena odškodnina za škodo zaradi okrnitve svobode - neutemeljenega pripora v višini 4.900,00 evrov in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.518,78 evrov. Tožnik je torej v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, del sredstev pridobil iz naslova, ki je bil ob izdaji odločbe o dodelitvi BPP izvzet iz obveznosti vračila sredstev iz naslova BPP. Tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava navedene okoliščine pri odločitvi ni upoštevala.

Če je bila sklenjena sodna poravnava, v kateri se je tožnica (upravičenka do BPP) odpovedala stroškom, je s tem preprečila nastop subrogacije v korist države. Zato je postala glavni zavezanec za vračilo stroškov iz naslova BPP.

V obravnavanem upravnem sporu ne gre za vračanje sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom poravnave. Tožniki se niso odpovedali zahtevati povrnitve stroškov v zapuščinskem postopku, ker te možnosti po zakonu sploh nimajo. Zato tudi ni mogoče uporabiti pravne interpretacije določila 48. člena ZBPP, na katero se je oprla tožena stranka. Z metodo razlage a maiori ad minus določila 3. odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče v tem primeru ni vrnilo zadeve organu, ki je upravni akt izdal. Kajti, če ima sodišče možnost, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), lahko zaradi narave stvari stori tudi manj, tako da izpodbijani akt samo odpravi, ne da bi zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker se je tožnik v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka in s tem preprečil nastop subrogacije v korist države, je postal glavni zavezanec napram državi za izpolnitev obveznosti vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč do celotne višine izplačanih stroškov.

Toženec, ki v sporu ni uspel, je dolžan stroške, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča. Terjatev iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (46. čl. ZBPP). O stroških v korist tožnika, ki je upravičenec do BPP, mora sodišče odločiti z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal.