VSL sodba II Kp 219/2011

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtožena A. A. in B. B. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški proračun sodišča.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 373. člena ZKP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni podana kršitev kot jo zatrjuje okrožna državna tožilka. Okrožna državna tožilka meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo navedb oškodovanega C. C., ki je na glavni obravnavi navedel, da sta bila oba računa izdana tako kot ostali, da sta obtožena obljubljala, da bosta račune poravnavala, pa jih potem nista, da pa sta kasneje resda plačevala račune, vendar je šlo za mnogo manjše zneske. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena ZKP ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženca preganjata, kaznivo dejanje. Iz opisa kaznivega dejanja namreč ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po 228. členu KZ-1. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo, ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne in celotne neizpolnitve obveznosti, pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Izvršitveno dejanje se lahko stori ob sklepanju posla ali pa ob njegovem izvajanju. Izvršitveno dejanje predstavlja preslepitev z lažnivim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da tega ne bo oziroma ne bo mogel storiti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšni okoliščini. Ta zmota je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Prikrivanje dejanskih okoliščin pa pomeni, da storilec drugi osebi ne pojasni določenih okoliščin, čeprav jih je bil zavezan glede na pravno razmerje med njima, ali glede na ustvarjeno medsebojno razmerje, ki pri takšnem pravnem poslovanju predvideva takšno pojasnilo.

5V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v obtožbi ne konkretizira abstraktnega zakonskega znaka preslepitve drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pač pa je pomembno, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja. Iz konkretiziranega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe pa je razvidno, da sta obtožena kot zastopnika družbe X, d. o. o. pri izvajanju posla z C. C. s. p. glede nudenja gostinskih storitev in prenočišč za njune delavce lažno obljubila, da bosta poravnala vse račune za koriščenje storitev in ga s tem zapeljala, da je ta naročene storitve nudil, nato pa računov št. 0035043 z dne 31. 1. 2008 v višini 1.188,70 EUR in št. 0073507 z dne 1. 2. 2009 v višini 258,70 EUR nista plačala in s tem C. C. s. p. povzročila za 1.447,40 EUR škode. Pritožbeno sodišče pripominja, da zgolj dejstvo, da obtožena nista plačala računov, kar pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtožencema očitanega kaznivega dejanja. Iz navedenega opisa torej ne izhaja, v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem preslepitveni namen obtoženih, da predmetnih računov ne bosta plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo.

6Dejanje zaradi katerega se obtožena preganjata ni kaznivo dejanje, saj nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Glede na povedano bi bilo obtoženca potrebno oprostiti obtožbe na podlagi prve točke 358. člena ZKP in ne na podlagi tretje točke citirane zakonske določbe, kot je to naredilo prvostopenjsko sodišče. Nadalje je potrebno ugotoviti, da Zakon o kazenskem postopku ne zahteva, da se v izreku sodbe navede razlog iz 358. člena, ki je bil podlaga za izdajo oprostilne sodbe. Upoštevajoč določilo devetega odstavka 364. člena ZKP, ki določa, da je treba v obrazložitvi navesti zlasti iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se oprošča, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni spreminjalo. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč navkljub dejstvu, da je obtožena oprostilo iz napačnega razloga, pravilna.

7Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.