VSL sodba II Kp 16665/2012

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženo A. A.

spozna za krivo,

ker je ogrozila varnosti drugi osebi z grdim ravnanjem,

s tem da je v obdobju od 1.9.2011 do 10.2.2012 na OŠ kot učiteljica 6-letnega otroka B. B. večkrat cukala za lase z opisanim ravnanjem pa je prizadela otrokove pravice in njegovo dostojanstvo.

S tem je storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1.

II. Po 57. in 58. členu KZ-1 se obtoženi izreče

pogojna obsodba,

v kateri se ji po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določi kazen 2 (dva) meseca zapora,

ki ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi (1) enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja.

III. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodu navedeno sodbo v novem sojenju obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Obtoženki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Plačati pa mora 96,00 EUR sodne takse. Oškodovanca (prav zakonito zastopnico) in Republiko Slovenijo je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik obtoženke in okrožna državna tožilka, oba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, državna tožilka pa še zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zagovornik predlaga, da se obtoženko obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Državna tožilka je predlagala, da se obtoženko spozna za krivo tudi v delu, ki se ji očita, da je oškodovanca 10.2.2012 večkrat, najmanj pa trikrat butnila v steno, zaradi česar je oškodovanec utrpel telesno poškodbo obtolčenino predela čela glave. V okviru izrečene pogojne obsodbe pa pritožnica predlaga, da se obtoženki določena kazen zapora zviša na šest mesecev.

3Pritožbi sta neutemeljeni, je pa sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah zaradi kršitve kazenskega zakona izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

4V prvem sojenju je bila obtoženka oproščena obtožbe, zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. V pritožbenem postopku je bila sodba zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Prvemu sodišču je pritožbeno sodišče naložilo ponovno izvedbo že izvedenih dokazov ter dodatno potrebnih, predvsem pa, da naj sodišče prve stopnje v postopku dokazovanja reproducira videoposnetek rekonstrukcija dogodka z dne 2.4.2013, ki v prvem sojenju ni bil predmet dokazovanja, čeprav je bil takšen izrecen dokazni predlog državne tožilke v vloženi obtožnici.

K pritožbi državne tožilke:

5Pritožnica nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni potrdil očitka obtožbe, da je obtoženka oškodovanca B. B. 10.2.2012 naklepoma večkrat, najmanj pa trikrat butnila v steno zaradi česar je utrpel telesno poškodbo obtolčenino predela čela glave. Pritožnica izpostavlja dele izpovedb oškodovanca in D. D. Opozarja na način izvršitvenega ravnanja obtoženke in graja zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženka obravnavanega dne zgolj posredovala pri pretepu med učencema, ko je oškodovanca med stresanjem in oštevanjem nenamerno enkrat butnila v steno.

6Pritožbeno sodišče tem trditvam ne sledi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe opravilo temeljito in izkustveno sprejemljivo oceno izvedenih dokazov ter utemeljeno zaključilo, da ni dokazan očitek obtožbe o večkratnem namernem, hotenem butanju oškodovanca v steno. Za to pa je navedlo tudi prepričljive razloge. Vsa pravna relevantna dejstva je torej pravilno ugotovilo. Pravilni so tako zaključki prvega sodišča tudi na podlagi posnetka ogleda dogajanja v garderobi (delna rekonstrukcija, ki je bil tudi predmet poročila o stanju stvari na pritožbeni seji), da je obtoženka 10.2.2012 v ozki šolski garderobi, na eni strani omejeni s predelno steno za obešanje oblačil in odlaganje obuval, na drugi pa z zunanjo steno, posredovala v fizičnem napadu oškodovanca na D. D., tako kot je to sicer ugotovljeno v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dopušča tudi možnost, da je obtoženka pri razdvojitvi oškodovanca od D. D. in potem, ko je oškodovanca zaradi preprečitve nadaljnjega konflikta najprej od zadaj prejela za lese ter ga med oštevanjem stresla, vendar pa tudi, da ga je potem izpustila in prijela za ovratnik. Res je, kar izpostavlja pritožnica, da je oškodovanec izpovedal drugače in v določenih delih, je sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi sledilo. Vendar pa glede presoje ali je na podlagi vsebine izvedenih dokazov na ravni prepričanosti dokazanih več, najmanj pa troje butanje oškodovanca ob steno ali pa zgolj eno, pritrditi prvemu sodišču. Slednje je namreč logično in izkustveno povsem sprejemljivo ocenilo, da je takrat šestletni oškodovanec v situaciji, ko ga je obtoženka nedvomno fizično pridržala ter ga hkrati stresala in oštevala, pri tem pa ga prejela tudi za lase napačno zaznal intenzivnost posledic posega v svoje telo s številom butanj ob steno. Pri vrednotenju v pritožbi izpostavljenega nasprotja med izpovedbo oškodovanca in pri razsodbi upoštevanih dokazov je prvo sodišče tudi v celoti sledilo izvidu in mnenju sodnega izvedenca travmatološke stroke, kar je obrazložilo s sprejemljivimi argumenti, ki so zapisani v točkah 11 do 13 izpodbijane sodbe. Posledično sklepanje prvega sodišča na to dejstvo ni, kot mu očita pritožnica, le hipotetično, saj je zaradi svoje preverljivosti prestalo tudi preizkus pritožbenega sodišča. Ker je dejansko stanje v zvezi s tem pravilno ugotovljeno, je zmotna tudi ocena pritožnice, da je obtoženka s svojim ravnanjem (večkratnim butanjem z glavo v steno) oškodovanca grobo fizično kaznovala.

7Za obstoj kaznivega dejanja in odgovornost zanj mora upravičeni tožilec dokazati krivdo storilcu. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 se lahko izvrši samo naklepno, torej najmanj, da se storilec zaveda vseh bistvenih okoliščin in prepovedanosti svojega ravnanja, ki v konkretnem primeru ustreza surovemu ravnanju ter vanj oziroma na njegove posledice najmanj privoli. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem subjektivnim zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da obstaja dvom glede trditve, da je obtoženka oškodovanca s čelom butnila v steno zavestno in hote oziroma, je v butanje vsaj privolila. Zato je ostal ta očitek nedokazan. Obtoženka je v zagovoru večkrat enako pojasnila, na rekonstrukciji dogodka v isti garderobi pa tudi pokazala kako je pristopila k razdvajanju oškodovanca od D. D., kam in kako je vsakega od njiju zadržala na svojem mestu in zakaj dopušča možnost, da je oškodovanec z glavo zadel ob steno, ob katero ga je postavila. Oškodovanec se namreč ni hotel pomiriti in je želel še enkrat skočiti v D. D., kar nenazadnje pritrjuje tudi pritožnica z navedbo, da je oškodovanec v garderobi udaril D. D. V takšnem sosledju dogodkov, pa je obtoženka v tistem trenutku, ko je bila obrnjena proti oškodovancu, slednjega nehote s čelom zadela ob zid. Kot ugotavlja prvo sodišče v točki 9 izpodbijane sodbe mora biti sodišče v obstoju kaznivega dejanja in krivdi storilca prepričano. Sprejemljivo pa je sodišče prve stopnje po presoji vsebine dokazov zaključilo, da se obtoženki pri razdvajanju oškodovanca od D. D. očita le malomarnost, ko je oškodovanca s čelom zadela ob steno. Pritožba izpostavlja način intervencije obtoženke in trdi, glede intenzivnosti konflikta med učencema v garderobi, da je bil njen poseg pretiran. Na tej podlagi pa med drugim sklepa na obtoženkino naklepno ravnanje. V nasprotju s tem pa tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo, da je bil spor med oškodovancem in D. D. že pred šolo, da ga je izzval oškodovanec, ki je bil nasilen tudi do dveh sošolk in E. E., da je v garderobi brez povoda D. D. udaril s pasom, da je bila garderoba v tem delu ozka, da je morala obtoženka miriti tako oškodovanca kot D. D., da je med oštevanjem in umirjanjem oškodovanca le tega potiskala k steni in ga tudi po presoji pritožbenega sodišča nehote s čelom zadela ob steno. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so v točkah 14 in 15 obrazložitve zadostni in logični in zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Na drugačno presojo krivde obtoženke pa ne more vplivati nobena od v pritožbi izpostavljenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je v točki 18 izpodbijane sodbe odgovorilo tudi na pomislek pritožnice, da na naklepno ravnanje obtoženke kaže (tudi) izpovedbo oškodovanca, da mu je obtoženka rekla, naj o dogodku v garderobi ne govori doma. Sodišče resničnosti te izjave ni ugotavljalo, vendar je stališče, da ne bi bilo nič nenavadnega, če obtoženka ne bi želela, da se o dogodku razve, sprejemljivo tudi za pritožbeno sodišče. Ker se za kaznivo dejanje iz malomarnosti storilec kaznuje samo, če zakon tako določa (prvi odstavek 27. člena KZ-1), je prvo sodišče očitek obtožbe povezan z butanjem oškodovanca v steno pravilno izpustila iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja.

K pritožbi zagovornika:

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je obtoženka oškodovanca v začrtanem obdobju večkrat cukala za lase, s čimer je prizadela otrokove pravice in njegovo dostojanstvo, zmotno pa je zaključilo, da je z istim ravnanjem ogrozila tudi oškodovančev nadaljnji razvoj.

9Zagovornik v pritožbi ponavlja zagovor obtoženke, da je oškodovanca za lase pocukala le ob eni priložnosti, ko je njega in E. E. „za ta sladke trknila skupaj z glavama“, ker se kljub večkratnim pozivom nista odzvala na njena navodila. Sodišče prve stopnje se je namreč pri presoji tega očitka utemeljeno oprlo na skladne izpovedbe prič in s prepričljivimi razlogi ovrglo zagovor obtoženke kot izhaja iz točke 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in argumentirano zavrnilo trditev zagovornika, da je namreč cukanje (četudi) „za ta sladke“ dopusten pedagoški prijem. Tudi, če sta se otroka cukanju (enkrat) smejala, zagovornik tega stališča ne more omajati. Da si je obtoženka kot metode pri uveljavljanju svojih navodil otrokom ter za zagotavljanje reda med učenci posluževala tudi cukanje za lase, izhaja že iz njenega zagovora, ko je povedala, da je za lase pocukala tudi E. E. in F. F. Metodo pa je sicer upravičevala s predhodno neuspešnostjo zagotavljanja poslušnosti na druge načine. V čem je pravzaprav razlika med cukanjem in „pocukom za ta sladke“, ko zagovornik vztraja na drugi obliki izvršitvenega ravnanja, ni jasno, saj evidentno oba način, ki sta identična, nenazadnje povzročata in povzročita telesno in duševno nelagodje primerljive intenzivnosti. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov do stališča prvega sodišča iz točke 26 obrazložitve sodbe, da je oškodovančeva izjava staršem, da je imel obtoženko tudi po 10.2.2012 še vedno rad, le navidezno nasprotna dokazom, na katere se je sodišče oprlo, ko je ugotovilo kakšne posledice je povzročilo cukanje, to je izrazitega strahu do učiteljice. Spisovno nepodprte pa so zagovornikove pritožbene trditve, da je oškodovanec spričo svoje nadpovprečne višine in teže ogrožal vrstnike v šoli. Tudi, če bi bilo to res ni prav nobenega opravičila za takšen nedovoljen pedagoški pristop obtoženke, ker je prvo sodišče svoje stališče v zvezi s tem vprašanjem tudi pojasnilo, ko se razumsko opira na spoznanja pedagoške stroke, spoznavne tudi iz dokaznega gradiva, da je učitelj, ki prvošolca cuka za lase zato, da bi ga pripravil k upoštevanju navodil v okviru pedagoškega procesa, presegel dopustne meje pedagoško vzgojnih metod. Prav tako tudi utemeljeno prvo sodišče zaključuje, da oškodovančeva vedenjska problematika, ki je sicer brez dvoma izkazana, ni opravičilo za odstop od sprejetega in ga k izpostavljenim razlogom v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe ni kaj dodati.

10Neutemeljena je tudi pritožbena trditev zagovornika, da „ukrepanje“ obtoženke na oškodovancu ni mogla pustiti nobenih posledic. Je pa utemeljen pritožnikov pomislek, če je v konkretnem primeru trikratno cukanje oškodovanca za lase poleg prizadetega dostojanstva in otrokovih pravic ogrozilo še njegov nadaljnji razvoj.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh treh posledic, pri čemer je v celoti sledilo izvidu in mnenju sodnega izvedenca psihološke stroke, pri tem pa, na to pritožba zagovornika utemeljeno opozarja, ni kritično ovrednotilo dejstva, da je sodni izvedenec svoje mnenje podal na podlagi ugotovitev o skupnem učinku posamičnih dogodkov na oškodovanca po vstopu v prvi razred in v odnosu do obtoženke kot njegove učiteljice. Sodišče prve stopnje na podlagi argumentiranega izvedenskega mnenja ter izpovedb oškodovanca in njegove matere sicer utemeljeno sklepa, da sta bila oškodovančev strah pred šolo in posttravmatski sindrom posledica tudi drugih dejavnikov in ne le ravnanje obtoženke in da spričo tega ni moč izmeriti ali oceniti do kakšne mere je škodljive posledice kot jih je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo v točki 25 obrazložitve prvostopenjsko sodišče povzročil dogodek v garderobi z dne 10.2.2012, koliko pa je k njim prispevalo trikratno cukanje za lase. Zmotno pa zaključuje sodišče prve stopnje, da je na ravni prepričanja, ki je potrebno za obsodilno sodbo dokazano, da je zgolj dokazano cukanje ob treh priložnostih oškodovanca tako zaznamovalo, da je bil zaradi tega ogrožen njegov nadaljnji razvoj. Sodni izvedenec je sicer res pojasnil, da je v primerjavi z drugimi okoliščinami (motnje branja, pisanja, hiperaktivnost, težja vodljivost oškodovanca) na čustveno – vedenjsko odzivanje oškodovanca bolj (več kot 50 %) vplivalo ravno ravnanje obtoženke, ki se ji očita in ki je imelo škodljive posledice za otrokov razvoj. Toda slednje zajema tudi dogodek z dne 10.2.2012, ko je bilo ugotovljeno, da je do fizičnega posredovanja v konfliktu med oškodovancem in D. D. res prišlo, in ko ga je obtoženka nenamerno s čelom udarila ob steno, bil pa je zaradi tega tudi blago poškodovan. Zato ne more biti dvoma, da je k ugotovljenemu strahu pred šolo in posttravmatskemu sindromu bistveno prispevalo tudi doživljanje tega dogodka, ki pa ni kaznivo dejanje. Na podlagi navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje reduciralo dejstveni opis kaznivega dejanja glede posledice „ogrozitve oškodovančevega nadaljnjega razvoja“. V nasprotju z zagovornikom pa pritožbeno sodišče sledi presoji prvega sodišča, da pomeni cukanje oškodovanca za lase kot metode za uveljavljanje šolskega reda in discipline, toliko intenziven in boleč poseg v oškodovančevo telesno in duševno celovitost, da je bilo zaradi tega prizadeto njegovo dostojanstvo pa tudi pravice otroka. Ne samo, da taka „metoda“ brez dvoma šestletniku povzroči telesno bolečino, temveč ga duševno tudi prizadane. Ker otrok v razredu ni ravnal po navodilih učiteljice, je bil v svoj poduk in tudi v poduk ostalim otrokom in vpričo njih discipliniran fizično. Do opisanega se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 24 in 25 obrazložitve svoje sodbe, kar pritožbeno sodišče tudi po presoji pritožbenih navedb nima nobenih pomislekov.

K razlogom spremembe sodbe po uradni dolžnosti:

12Ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obtoženke prekršen kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet dokazane obtožbe (posledica: ogrozitev nadaljnjega razvoja oškodovanca ni dokazana, kar je obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve te sodbe), uporabljen zakon, ki se naj bi smel uporabiti. Glede na opis kaznivega dejanja v odločbi o krivdi po tej sodbi obtoženka namreč ni izpolnila zakonskega znaka surovega ravnanja iz drugega odstavka 192. člena KZ-1, ampak zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. To dejanje stori namreč kdo ogrozi varnost kakšne osebe (med drugim) z grdim ravnanjem. Grdo ravnanje pa je tisto ravnanje s katerim storilec prizadene oškodovancu telesne ali duševne bolečine manjše intenzitete, ki so več kot realna injurija in manj kot telesna poškodba, posledica takšnega ravnanja pa se kažejo v prizadetosti telesne ali duševne celovitosti oškodovanca. Praviloma so tako izvršitveno ravnanje kaže v fizičnem napadu na oškodovanca (I Ips 46254/2010). V skrčenem opisu kaznivega dejanja v odločbi o krivdi po prvi sodbi je trditev, da je obtoženka z večkratnim (trikratnim) cukanjem za lase šestletnemu oškodovancu prizadela njegove (otrokove) pravice in njegovo dostojanstvo. Ali drugače povedano. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo judiciran primer Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Ips 39/2005 (točka 22 obrazložitve). Vendar pa dejansko stanje v obravnavani zadevi evidento dokazuje, da trikratno cukanje ob različnih okoliščinah ni bilo na ravni surovega ravnanja, ki je podano vendarle takrat, ko se fizično ali psihično maltretiranje izkaže v grobi obliki. Takšna groba oblika bi bila primeroma, če bi obtoženka učence lasala, jih vlekla za lase in pri njih povzročila visoko stopnjo psihične ali fizične prizadetosti, ki bi se primeroma izkazovali z intenzivnim strahom pred obtoženko ali bolečnostjo, česar pa dokazni postopek niti na ravni utemeljenega suma, kaj šele prepričanja, ni dokazal. Glede na ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi je zato prvo sodišče napačno pravno opredelilo ravnanje obtoženke, ki ga je opredelilo kot surovo ravnanje, saj trikratno cukanje oškodovancev v različnih časovnih okvirih pomeni le takšno ravnanje obtoženke, ki je povzročilo pri oškodovancu telesno in duševno prizadetost, kar pa ustreza biti kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Ali drugače povedano, obtoženka je na opisan način s cukanjem oškodovanca tudi pred sošolci psihično pa tudi fizično prizadela oškodovanca, kar je pravzaprav zajeto v dejstvenem opisu kaznivega dejanja z besedami prizadetosti otrokovih (oškodovančevih) pravic in njegovega dostojanstva. Pravzaprav pa je krivdno obliko tega kaznivega dejanja ugotovilo nenazadnje tudi že sodišče prve stopnje, ko je upoštevalo, da je obtoženka dolgoletni pedagoški delavec, da so ji nedvomno tudi znani vzgojno pedagoški procesi, v katerem je nedopustno uporabljati kakršnokoli fizično nasilje do učencev. Konec koncev pa je takšen sklep utemeljen tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ko je obtoženka neposredno po dogodku v garderobi oškodovancu rekla, da naj o tem ne govori doma.

Oškodovančeva mati je 15.2.2012 podala predlog za pregon, zato je izpolnjen pogoj po drugem odstavku 135. člena KZ-1, prav tako pa tudi procesna predpostavka glede pravočasnosti vloženega predloga za predlagalni delikt.

13Sodišče druge stopnje je zaradi spremembe v odločbi o krivdi poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji. 57-letna obtoženka za kaznivo dejanje še ni bila kaznovana, zato je nedvomno utemeljeno pričakovanje, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 sta predpisani kazni zapora do enega leta ali denarna kazen. Glede na okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, število ugotovljenih cukanj za lase in starostjo oškodovanca ter ob izrednem in dolgoletnem angažiranju obtoženke izven rednega pedagoškega procesa, ki ima tudi humanitarno noto, je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 obtoženki določilo kazen dva meseca zapora, preizkusno dobo pa določilo v času najkrajše možne dobe, to je enega leta. Seveda pa velja obtoženki opozorilo, da če v času preizkusne dobe stori novo kaznivo dejanje, da se ji lahko zato ta pogojna obsodba prekliče in izreče v njej določena kazen zapora.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo v obsegu kot je razvidno iz izreka te sodbe, sicer pa obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Ker je sodišče druge stopnje delno v korist obtoženke spremenilo izpodbijano sodbo, zato pritožbeno sodišče sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v skladu s pravilom iz drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo.