VSL sodba II Cpg 1741/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 66722/2014 z dne 21. 5. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6V obravnavani zadevi je tožeča stranka zatrjevala, da v poslovnih prostorih na naslovu B., v skladu z Odlokom o oskrbi s pitno vodo (Odlok), toženo stranko oskrbuje z vodo; da je tožena stranka uporabnik javne službe (21. člen Odloka); da je račun za porabljeno vodo izdala upravniku zgradbe, ker je v konkretnem primeru na isti obračunski vodomer priključenih več uporabnikov (18. člen Odloka); da interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni njena obveznost (19. člen Odloka), temveč upravnika, ki je kot dolžnika javil toženo stranko; in da je iz računov (A4-A8), ki so bili podlaga za izvleček saldakonta (vtoževano glavnico), razvidno mesečno obračunsko obdobje, povprečna dnevna poraba, mesečna poraba, cena, strošek odvajanja odpadnih voda, okoljska dajatev, republiški vodni prispevek, vzdrževalnina, števčnina in omrežnina; da je višina vtoževanih zneskov, ki odpadejo na toženo stranko, usklajena s podatki, ki jih je tožeča stranka pridobila od upravnika.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo kot nesklepčen. Po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka ni podala navedb, koliko vode je porabila tožena stranka oziroma po katerem ključu je prišla do vtoževanega zneska. Za utemeljitev tožbenega zahtevka bi morala navesti, kakšno je bilo merilo in kakšne so bile spremenljivke, ki so vplivale na delitev obveznosti. Tega ni storila, čeprav je tožena stranka opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago.

8V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla le, da je iz računov (A1 – A7) razviden zahtevek glede glavnice, zapadlost računov, mesečno obračunsko obdobje, povprečna dnevna poraba in mesečna poraba vode ter cena. Nadalje je navedla, da ji je upravnik kot dolžnika javil toženo stranko, ni pa navedla, koliko po posameznem računu naj bi bila dolžna tožena stranka. Na slednje je opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, ko je glede višine tožbenega zahtevka tožeči stranki očitala, da ni podala navedb o tem, na katero obdobje se nanašajo vtoževani zneski oziroma kakšna je višina zneska za posamezno obdobje, ter da se predloženi računi nanašajo na popolnoma druge zneske, kot so navedeni v predlogu za izvršbo.

9Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Odloka ni njena obveznost, kar pa še ne pomeni, da tožbenega zahtevka ni dolžna utemeljiti po temelju in po višini. Navesti mora vsaj toliko odločilnih dejstev, ki omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka in preizkus utemeljenosti le-tega. Tej zahtevi pa tožeča stranka ni zadostila zgolj s sklicevanjem na račune v predlogu za izvršbo in predložene listine, še zlasti, ker se računi nanašajo na objekt kot celoto. Tožeča stranka bi tako morala že v dopolnitvi tožbe pojasniti, kolikšen znesek po posameznem računu in po kakšnem ključu delitve ji dolguje tožena stranka. Podatke o tem bi lahko pridobila pri upravniku (drugi odstavek 71. člena Stanovanjskega zakona). Le-tako bi tudi toženi stranki omogočila, da preizkusi pravilnost vtoževanega zneska in mu konkretizirano ugovarja. Tožeča stranka je sicer v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2014 delno dopolnila svojo trditveno podlago,(1) vendar še vedno ni podala konkretiziranih trditev o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih.

10Trditvena podlaga, kot jo je podala tožeča stranka, ko se je sklicevala na Odlok in navedla, da ji je zneske, ki naj bi jih dolgovala tožena stranka, javil upravnik sporne stavbe, je glede na navedeno tako pomanjkljiva, da ne omogoča zaključka o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razloga nesklepčnosti je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Pavšalno je navedla še, da je strošek, ki odpade na toženo stranko razviden iz poslanih ji seznamov dolžnikov s strani upravnika (A9, A11, A15 in A17). V njih naj bi bili podatki o posameznih dolžnikih - uporabnikih, kot tudi o višini njihovih obveznosti, glede obveznosti tožene stranke pa naj bi bili skladni z zneski, kot izhajajo iz predloga za izvršbo.